Odločitev je padla!
In sedaj, da odnesemo smeti. Janković se je očitno že odločil o vprašanju sežigalnice, ampak, da kljub temu ohranjajo navidezno pokončnost, so ljubljanska, celjska in mariborska občina pred tednom dni v ljubljanskem Kinu Šiška organizirale strokovno-razpravni dogodek o izgradnji novih sežigalnic v Ljubljani in Mariboru ter o praksah obstoječe sežigalnice v Celju. Dogodek ni bil javno oglaševan, nanj so bili vabljeni le predstavniki mestnih uprav, mestni svetniki, predstavniki četrtnih skupnosti, predstavniki različnih strokovnih organizacij in mediji. Pod pretvezo objektivnosti so občine povabile tri direktorje energetskih podjetij, da so upravičevali, zakaj je uničevanje okolja in zdravja ljudi super stvar za vsakega slehernika. Ker ni bilo dovolj, da predstavniki kapitala sedijo na tribuni, so bili predstavniki kapitala tudi ob tribuni. Svoje mnenje o gospodarski škodi in zavajanju s strani okoljevarstevnikov, češ, da je za okolje super poskrbljeno, poda Karel Lipič iz zveze ekoloških gibanj Slovenije.
Poslušajmo še odgovor Metode Dodič Fikfak, predstojnice Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa na ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru.
Sedaj pa malo resnosti, prosim. V odgovor na dogodek občin je uro prej civilna iniciativa Kakšno mesto hočemo? organizirala novinarsko konferenco, na kateri so predstavniki opozarjali o zdravstveni, okoljski in ekonomski škodljivosti sežigalnic. Prav tako so opozorili, da bi bila Ljubljana z gradnjo sežigalnice desetletja vezana na sistem, ki potrebuje stalen dotok odpadkov. Poleg vseh škodljivih učinkov sežigalnic pa so opozorili na netransparentnost načrtovanja izgradnje, saj javnost v razpravo o sežigalnicah ni bila vključena.
Čeprav je bil občinski dogodek zasnovan kot strokovno-razpravni, je bila razprava močno pristranska, pri čemer je stališče občinskih veljakov kristalno jasno. Poleg tega, da so gradnji sežigalnic naklonjeni v vseh treh občinah, ki so tribuno organizirale, je projektu naklonjeno tudi ministrstvo za okolje, podnebje in energijo. To je namreč marca objavilo razpis za izbiro koncesionarjev za izvajanje gospodarske javne službe sežiganja odpadkov, na katerega sta se prijavili ljubljanska in mariborska občina. Generalna direktorica Urada za okolje Tanja Bolte, ki je na panelu zastopala ministrstvo, podporo izgradnji utemeljuje, češ, da bo to rešilo ekonomsko in okoljsko breme, ki ga prinaša izvažanje več kot 200 tisoč ton odpadkov letno v druge države. Po njenih besedah ministrstvo ne vidi alternative.
Več kot očitno pa obstajajo alternative. Kot izpostavlja Livija Marko iz Slovenske fundacije za trajnostni razvoj Umanotera, se nekatere alternative, ki so na voljo, v javnosti ne izpostavljajo dovolj.
Ljubljanska občina se sklicuje na idejo, da bo sežigalnica pripomogla k cenejšemu ogrevanju za občane. Kot primer dobre prakse so na dogodku izpostavljali Toplarno Celje, ki obratuje od leta 2010. Za njeno izgradnjo so skupno odšteli 19 milijonov evrov, pri čemer sta država in občina prispevali po 15 odstotkov sredstev, preostalih 70 odstotkov pa so pokrili s sredstvi iz kohezijskega sklada Evropske unije. Vlada je koncesijo za storitev sežiganja dodelila Energetiki Celje. Ob zadnjem petletnem podaljšanju koncesije leta 2023 so v toplarni načrtovali povečanje zmogljivosti naprave za 10 tisoč ton, kar pomeni sežiganje 40 tisoč ton odpadkov letno. Celjski župan Matija Kovač razkrije načrte o novih investicijah za toplarno.
Energetiki podobno trdijo, da bo s sežigalnico problem ogrevanja v Mariboru končno rešen.
Če energetiki in občinski šerifi trdijo, da bo država prišparala na stroških za izvoz in sežiganje odpadkov v tujini, pa Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere Univerze v Novi Gorici, izpostavlja, da bodo podjetja kljub temu morala kupovati vedno dražje emisijske kupone. Močnik prav tako opozarja na zavajujočo statistiko izpustov v zrak, saj bodo ti sekundarno onesnažili tla in zrak.
Zagovornikov sežigalnic torej ne skrbi onesnaženje, ki bo posledica izpustov sežigalnic, skrbijo jih individualna kurišča, ki so nenadzorovana in razpršena ter predstavljajo največji vir onesnaževanja zraka. Livija Marko komentira, da individualna kurišča sicer znatno onesnažujejo zrak, vendar ta problem ne bo odpravljen s sežigalnicami.
Ogroženo pa ni le okolje, temveč tudi zdravje ljudi. Predstavnica zdravniške stroke Dodič Fikfak predstavi škodljive vidike izgradnje sežigalnice v Ljubljani. Prav tako opozarja na nesmiselno vsebinsko zasnovo diskusije, v kateri predstavniki zgolj zbirajo argumente za ali proti gradnji in pri tem zanemarjajo druge alternative.
Če nam je uvodoma Janković postavil vprašanje, kaj bomo naredili s svojimi smetmi, pa še kar ni jasno, kako bodo s sežigalnicami zmanjšali količino odpadkov. Marina Praprotnik, doktorica medicine iz Službe za pljučne bolezni Pediatrične klinike UKC Ljubljana, izpostavlja, da sežigalnice tega problema ne rešujejo, temveč spodbujajo proizvodnjo še večje količine odpadkov.
Na županskem panelu je naklonjenost sežigalnicam izrazil tudi mariborski šerif Saša Arsenovič. Za gradnjo sežigalnice v Mariboru predvidevajo 90-milijonsko investicijo. Po načrtu občine jo bodo uvrstili na območje Tabora, v bližino obstoječe komunalne infrastrukture Snage. Po zdajšnjih dokumentih bo sežigalnica obdelovala 50 tisoč ton odpadkov letno. Projekt je povezan z državnim koncesijskim postopkom za sežiganje komunalnih odpadkov, sistemom ravnanja z odpadki v severovzhodni Sloveniji. Mariborski mestni svetniki so konec aprila predlog za razpis občinskega referenduma umaknili z dnevnega reda, zato glasovanja o tej temi še ni na vidiku. Arsenovič pojasni, kako bodo zagotovili sredstva.
Če se ideja o sežigalnici v Ljubljani pojavlja že dlje časa, je v Mariboru med novejšimi predlogi, a tudi tamkajšnji občani ji nasprotujejo. Več pove Ana Lah iz mariborske iniciative proti sežigalnici.
Toplarna Celje pa ni edini objekt v državi, v katerem sežigajo odpadke, med drugim jih sosežigajo tudi v cementarni Alpacem Cement v Anhovem. Ta je leta 2007 pridobila okoljevarstveno dovoljenje, da pri proizvajanju toplote za pridobivanje cementa sosežiga 89 različnih odpadkov, vključno z nevarnimi odpadki, kot so hidravlična in kalužna olja. Marca 2024 so poslanci sprejeli novelo Zakona o varstvu okolja, ki je izenačila mejne vrednosti emisij snovi v zrak za sežig in sosežig odpadkov ter s tem uvedla strožjo omejitev in nadzor nad škodljivimi izpusti v zrak, ki jih proizvedejo sosežigalnice. Jasmina Jerant, politologija, publicistka in okoljevarstvena aktivistka, opozarja, da kljub spremenjeni zakonodaji onesnaženje zraka s sosežiganjem odpadkov na periferiji Slovenije ostaja pereč problem.
Če sta župana Janković in Arsenovič že aprila obljubljala posvetovalni referendum glede sežigalnice, je jasno, da je odločitev pri vodstvu že sprejeta. Jankoviću se po vložitvi podpisov za referendum o spremenjenem parkirnem odloku obeta že en poraz. Ali bodo Ljubljančani dobili možnost, da dajo županu še en avtogol, bo pokazal čas.
Dodaj komentar
Komentiraj