(Ne)odvisna Kaledonija
V Novi Kaledoniji so potekale parlamentarne volitve, na katerih je zmagala profrancoska stranka Les Loyalistes, ki je osvojila 24 sedežev v 54-članskem kongresu. Drugo mesto je z desetimi sedeži osvojila kanaška socialistična osvobodilna fronta, ki zagovarja odcepitev otočja od Francije. Nova Kaledonija, ki ima od leta 1998 status francoske ozemeljske skupnosti sui generis, se že dlje časa sooča z notranjimi konflikti med avtohtono etnično skupino Kanakov na eni strani in potomci francoskih kolonizatorjev na drugi strani. Volitve bi sicer morale potekati že leta 2024, a so bile zaradi nasilnih izbruhov preklicane. Protesti so izbruhnili potem, ko je francoski parlament podelil volilno pravico na provincialnih volitvah kolonialnim naseljencem, ki v Novi Kaledoniji živijo vsaj 10 let, in s tem staroselce dodatno marginaliziral.
Kaj pomenijo rezultati volitev, pojasni Connor Graham, raziskovalec v Programu za pacifiške otoke na Inštitutu Lowy.
Julija lani je takratni francoski predsednik vlade Lionel Jospin z voditelji lokalnih lojalistov in osamosvojitvenega gibanja podpisal Bouigalov sporazum. Francija se je v njem obvezala, da bo v 20-letnem prehodnem obdobju postopoma prenesla večino svojih pooblastil na lokalno vlado v Numeji. Lokalni organi so dobili nadzor nad davki, delovnim pravom, zunanjo trgovino in primarnim izobraževanjem. Francija pa še vedno bdi nad obrambo, pravosodjem, zunanjo politiko in valuto. Stranke, ki so podprle sporazum, so se na volitvah odrezale zelo slabo. Več o tem sogovornik.
Kot izpostavlja sogovornik, sta največji zagovornici neodvisnosti Kanaška in socialistična osvobodilna fronta ter Nacionalna unija za neodvisnost. Uvrstitev obeh strank v parlament bi tako lahko pomenila spore glede vodenja Nove Kaledonije.
Kot izpostavlja Graham, ima tabor za neodvisnost 26 mandatov, tabor za lojalnost s kolonizatorko pa 24, kar pomeni, da bo jeziček na tehtnici stranka Oceansko prebujanje.
Nasprotovanja v parlamentu bi po mnenju sogovornika lahko onemogočila izvolitev novega predsednika vlade in parlamenta ter sprejemanje nadaljnjih politik.
Kot smo uvodoma že omenili, so leta 2024 izbruhnili protesti, kjer so se spopadli trije tabori in sicer zagovorniki osamosvojitvenega gibanja, francoske varnostne sile ter profrancoski lojalisti. Spopadi so trajali do konca leta, kar je onemogočilo takrat volitve. Kot odziv na proteste so oblasti razglasile policijsko uro in na otočje poslale več kot 3000 vojakov in policistov.
Tako Avstralija kot Nove Zelandija se na rezultate volitev uradno nista odzvali, saj se želita pozicionirati kot nevtralni državi, ki podpirata oba tabora. Kot izpostavlja sogovornik, se lahko intimne želje Avstralije glede Nove Kaledonije razlikujejo od njene uradne pozicije, saj ima Avstralija koristi od francoske prisotnosti na otoku zlasti zaradi varnostnih kot tudi geopolitičnih vprašanj, povezanih z velikimi zalogami niklja na otoku.
Sogovornik ob tem izpostavlja, da lahko zaradi različnega odnosa do vprašanja neodvisnosti in drugih politik ponovno izbruhnejo takšni protesti, do kakršnih je prišlo pred dvema letoma.
Francija je sicer po protestih leta 2024 umaknila volilno reformo, a je njena vloga na otoku še vedno močno vidna. Tako Francija kot njeni lojalisti pa nikakor nimajo posluha za težnje po neodvisnosti ter svojo de facto kolonijo še naprej uporabljajo za nabiranje političnih točk z leve in desne.
Dodaj komentar
Komentiraj