Trump v Versaillesu
Nastopil je veliki dan za antiimperializem à la Mussolini. Proletarijski narod Irana je vstal proti Epsteinovim plutokratom in zmagal. Zdaj je Iran glavna sila Bližnjega vzhoda, novi pol multipolarnega sveta. Resda ima Izrael še vedno jedrsko orožje, ampak dovoljenja za prehod Hormuške ožine izdaja Islamska revolucionarna garda. Brez nafte iz Perzijskega zaliva pa ne bodo stradali le v Somaliji, stradali bodo v Ohiu. Iranski predsednik Masud Pezeškijan lahko zdaj Donalda Trumpa povabi, da pride kapitulacijo podpisat kar v Versailles.
Trump je na najlepšem in najprimernejšem kraju za javno priznanje poraza prejšnji teden podpisal Memorandum o soglasju glede končanja vojne z Iranom. Ta v 14 točkah določa okvir mirovnega sporazuma, katerega podrobnosti morajo biti dorečene v naslednjih 60 dneh. Memorandumu je za domačo javnost ameriški predsednik takoj rekel »brezpogojna kapitulacija Irana«. Za svetovno javnost od Irana ta kapitulacija zahteva samo, da ne razvije jedrskega orožja, glede česar tako ali tako ves čas sklepa kompromise, in da odblokira Hormuško ožino, ki je bila odprta pred vojno. Trump lahko po svojih velikih vojaških podvigih od Irana zahteva samo status quo ante bellum. Iranska vlada lahko diktira, koliko bodo Združene države plačale.
Sedma točka memoranduma od Združenih držav zahteva ukinitev vseh sankcij proti Iranu, enajsta odmrznitev vsega zamrznjenega iranskega premoženja. Šesta točka Združenim državam nalaga plačilo reparacij v vrednosti 300 milijard ameriških dolarjev oziroma okrog 260 milijard evrov. Mirovni sporazum bo, kot narekuje 14. točka, potrdil Varnostni svet Združenih narodov. Ves svet naj podpiše dokončno ameriško predajo. Na vse to je Trump pristal, saj, kot je sam ugotovil, imajo Združene države naftnih rezerv za samo še štiri tedne, če ožina ostane zaprta. V tej luči ima Trump naenkrat veliko razumevanja za Iran.
Prva točka memoranduma določa prekinitev ognja na vseh frontah in velja za vse, tudi za ameriške zaveznike, natančneje Izrael. Libanon in njegova ozemeljska integriteta sta posebej omenjena. Ampak izraelski genocidni manijaki so se takoj pritožili. Izraelski minister za nacionalno varnost Itamar Ben Gvir je na Twitterju objavil, da mora za vsako solzo izraelske matere jokati tisoč libanonskih mater in da mora ves Libanon goreti. Minister za finance Bezalel Smotrič je zagotovil, da se izraelska vojska iz Libanona ne bo umaknila, dokler ni Hezbolah uničen. Zanje je memorandum izdaja, Trumpov nož v hrbet, in nobenega namena nimajo, da bi ga upoštevali.
Da bo Izrael problem, je bilo ameriškim pogajalcem vnaprej jasno. Pogajanja o memorandumu so potekala za vrati, zaprtimi za Izraelce, ker se ameriška desnica očitno povsem dobro zaveda, da imajo opravka s krvi žejnimi psihopati. In res premirje izraelska vojska že ogroža. Noče se umakniti iz okupiranega Libanona, kar ni skladno z doseženim soglasjem med Trumpom in Pezeškijanom. In ožina je spet zaprta. Ameriška vlada ima spet samo še štiri tedne, ker jih ponoreli vazal sabotira. Podpredsednik James David Vance tako nima izbire, kot da Izraelcem pojasni, kje jim je mesto.
Povprečen sionist ni Izraelec, še manj pa ameriški Jud, ki kot materinščino govori jidiš, ampak beli evangeličanski protestant z ameriškega juga, se pravi volivec republikanske stranke. Zdaj, ko Izrael deluje proti ameriškim interesom, je treba po desetletjih propagande tudi ameriškim desničarjem prvič razložiti, da Izrael vseeno ni vedno kul.
Kdor je širom najsvobodnejšega sveta protestiral proti genocidu v Gazi, je bil za vlade, policije in sodnike dobesedno Hitler. Po tako hudem porazu, da je še on spregledal, pa lahko naenkrat samega ameriškega podpredsednika slišimo razlagati, da antisionizem in antisemitizem nista eno in isto, seveda na način, ki ga bodo ameriški desničarji razumeli.
Kot smo slišali v njegovi prvi izjavi, žaljenje gospodarja JD Vance raje pripisuje izraelskim ministrom kot premierju Benjaminu Netanjahuju samemu. Tako mu je s hlinjenjem naivnosti dal priložnost, da disciplinira najprej sebe, nato pa še grešne kozle. A kaj ko izraelski premier Benjamin Netanjahu ne razume in noče razumeti. Prejšnji teden je tako nagovoril vojake in dejal, da je sicer hvaležen za podporo ameriških prijateljev, ampak da se morajo zdaj osvoboditi odvisnosti od njih in postati orožarsko neodvisni. Torej, Netanjahu ne sprejme poraza ter bi rad pobijal in posiljeval dalje, čeprav se tako upira ameriški vladi, ki bi se rada iz izraelskih vojn izvlekla za vsako ceno, tudi za 300 milijard dolarjev.
Prezgodaj je za napovedi, koliko se bo morala ameriška vlada potruditi, da disciplinira svojega neposlušnega vazala, in kaj je dejansko pripravljena narediti. Zato pa si, ko že gledamo, kako Američani po nareku Irancev grajajo Izraelce, pustimo še malo fantazirati. Saj veste, kako to gre, nocoj so dovoljene sanje. Morda bodo, ko nastopi nov dan, Američani prisiljeni v disciplinsko vojaško operacijo proti Izraelu. Vojska Združenih držav se bo po iranskem ukazu skupaj s Hezbolahom borila proti Izraelu za svobodo Libanona. Inšalah!
Dodaj komentar
Komentiraj