Podajanje Palestine
Nova vlada je svoj mandat začela s tem, da je s pročelja vladne palače umaknila zastavo Palestine. Razlogi, zakaj, so očitni: nova vlada, kot pritiče sodobnemu desničarskemu projektu, je globoko vpletena v kulturne boje, ker pač nima drugega, s čimer bi apelirala na svojo bazo. Slovensko desničarstvo, kot vsako drugo, je intelektualno prazen projekt, osnovan predvsem na poteševanju libidinalnih želja malomeščanskih paranoikov, podjetnikov »par excellence« in drugih reakcionarjev, ki jim ni dovolj zgolj lastna obogatitev. Amerikanizacija retorike slovenskega desničarstva je namreč v naš medijski prostor vpeljala koncept »kulturne vojne«, čeravno ne nujno pod tem imenom. Za desničarsko bazo so nujne postale odmevne poteze, ki čim bolj razburijo mase namišljenih »levičarjev«, ki se jočejo in stokajo. Ključna stvar, ki jo zadovolji tako udejstvovanje v »kulturni vojni«, je libidinalna potreba po občutku dominacije nad raznimi oblikami sovražnikov. Slednjo vidimo v desničarski potrebi po javnem poniževanju žensk, zlorabljanju delavcev in seveda skoraj masturbatornem ogledovanju videoposnetkov genocida ter vojnih zločinov, ki jih objavljajo pripadniki izraelskih genocidnih sil. Vse to poteši slo slovenskega desničarja skoraj tako dobro kot pretepanje žene in otrok. Zato seveda ni nič nenavadnega pri tem, da je nova vlada takoj umaknila vsakršen še tako puhel znak podpore žrtvam genocida. Kot je povedal novi premier Janez Janša, se tako iz slovenske vlade odstranjuje posledice »časa antisemitizma«, ki ga je po njegovih besedah seveda financiral Iran. Ogorčenje slovenskih levičarjev in liberalov na to potezo pa zadovolji povprečnega volivca SDS bolj kot tradicionalni slovenski hobi femicida v kombinaciji s samomorom.
Ne smemo pozabiti, da je bilo slovensko priznanje Palestine pod prejšnjo vlado predvsem performativno dejanje. Govoričenje o tem, da je premier Robert Golob s priznanjem Palestine Slovenijo postavil na »pravo stran zgodovine«, je predvsem liberalna puhlica, saj vse odloke prejšnje vlade nova vlada lahko brez bistvenih težav izniči. Slovenija je morda priznala Palestino in v očeh liberalov zavzela moralno držo pravičnika, toda hkrati se je prejšnja vlada odločila, da se Slovenija ne bo pridružila južnoafriški tožbi proti Izraelu zaradi genocida. Spet je treba tukaj zaobiti liberalen pogled, da bo tožba imela nek bistven vpliv na genocidni režim. Mednarodno kazensko sodišče na koncu koncev ne bo doseglo ničesar, dokler Izrael uživa podporo svetovnega hegemona, toda dejstvo, da prejšnja vlada ni bila niti pripravljena sodelovati v tožbi, tudi nakazuje na pomemben aspekt tako imenovane »propalestinskosti« Golobove vlade. Dokler so dejanja bila zgolj simbolna oziroma majhnega obsega, je lahko prejšnja vlada namreč naredila marsikaj, od prepovedi trgovanja izraelskega orožja skozi Slovenijo do ukinitve letov v Izrael. Ko pa bi se enkrat vključilo mednarodna telesa, kjer bi se Slovenija obvezala na bolj dolgotrajno, čeprav še vedno simbolno držo, pa je to bilo malo preveč in se je bilo treba brž vzdržati. Prejšnja slovenska vlada je imela moralno držo, samo dokler se je dalo hitro nazaj vzeti besedo in se na kolenih hitro vrniti v objem svetovnega hegemona ZDA in njegovega steklega psa Izraela.
Nova vlada je tako nemudoma začela z izničenjem te »moralne drže«. Novi minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec je odobril ponovno izdajo dovoljenja za lete med Ljubljano in Tel Avivom, odprlo se bo veleposlaništvo Izraela v Ljubljani, »moralna drža« Slovenije pa se je izkazala zgolj za utvaro. Priznanje Palestine se je tako utrdilo kot nekaj, kar je tudi prejšnji vladi služilo zgolj kot del »kulturne vojne«, in Slovenije ni bilo treba obvezati na bolj dolgoročno podporo palestinskemu ljudstvu v boju proti genocidnemu okupatorju.
Ampak dejanj nove vlade vseeno ne moremo videti zgolj kot apela na njihovo volilno bazo, ki je željna krvi in solz levičarjev. Odstopanje od simbolnih gest prejšnje vlade apelira tudi na izraelsko vlado in gospodarstvo. Nova vlada se tako pozicionira kot vlada, ki bo Izraelu prijazna, svoje simbolne geste pa za razliko od prejšnje vlade namerava podkrepiti tudi z navezovanjem slovenskega in izraelskega gospodarstva ter posledično materialno podporo genocidu. Pri tem se je nova vlada tega lotila takoj ob prevzemu oblasti, s čimer upa, da se bo ta navezava čim hitreje razvila. S tem računa, da bo v primeru, da bo na oblasti spet kakšna tako imenovana »leva« vlada, ta težje izvajala še tako simbolne geste proti Izraelu v strahu, da bi razburila slovenske gospodarstvenike. Desnica je izoblikovala proaktiven, resen načrt za svoje politično delovanje, prejšnja vlada pa se je zgolj šibko odzivala na dogodke, ki so jih vedno prehitevali.
Toda brez skrbi, predsednica Nataša Pirc Musar je za cel teden izobesila palestinsko zastavo na predsedniški palači, s čimer je mojstrsko pomirila tako slovenske liberale, ki so željni performative, hkrati pa zadovoljila slovenske fašistoide, ki si sedaj lahko masturbatorno zamišljajo njen impotenten bes. Volk sit, koza cela, Palestina pa svobodna pod izraelskimi bombami.
Dodaj komentar
Komentiraj