Omnibusno potovanje do končne poti
Poslanci državnega zbora so pretekli teden z 48 glasovi za in 35 glasovi proti potrdili predlog o nedopustnosti referenduma o intervencijskem zakonu za razvoj Slovenije. Omnibus zakon, ki so ga pripravili poslanci NSi s priveskoma, Demokratov ter Resni.ce, so poleg poslancev teh strank podprli tudi v največji, zdaj že tako rekoč koalicijski stranki SDS. Pobudo za razpis zakonodajnega referenduma so vložile sindikalne centrale, čeprav so zbiranje podpisov podprle tudi zdaj že opozicijske stranke in nekatere civilnodružbene organizacije. Kljub temu da je nasprotnikom zakona uspelo zbrati več kot 47.000 podpisov, čeprav jih je zadostovalo le 2500, so poslanci pobudo zatrli v kali, ko so zakonodajni referendum razglasili za nedopusten.
Pri tem se koalicijske stranke in poslanci Resni.ce sklicujejo na drugi odstavek 90. člena ustave, po katerem referenduma ni mogoče razpisati o zakonih o davkih in drugih obveznih dajatvah. Predlagatelji nedopustnost med drugim utemeljujejo, češ da zakon odpravlja in spreminja določbe, za katere je ustavno sodišče ugotovilo, da niso skladne z ustavo. Ustava pa določa, da referendum ni mogoč tudi o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost.
Intervencijski zakon za razvoj Slovenije tako posega na več različnih področij – znižuje dohodnino in davek na dodano vrednost za 15 osnovnih živili, spreminja omejitve na področju s. p.-jev, prav tako uvaja spremembe na področju pokojnin, odpravlja prepoved dela javnih uslužbencev zdravstvenih zavdodov pri zasebnih izvajalcih, ukinja plačevanje prispevka za dolgotrajno oskrbo za osebe, ki opravljajo dopolnilno dejavnost ter za upokojence, in odlaga implementacijo Zakona o gostinstvu do konca letošnjega leta. V grobem gre za koalicijsko pogodbo v malem, kjer vladne stranke s podporo Resni.ce posegajo na vrsto različnih, med seboj nepovezanih področij.
Snovanje in sprejemanje omnibus zakonov sicer ni nekakšna nova taktika Janševe vlade. Nenazadnje je vlada Roberta Goloba pred dobrega pol leta sprejela prav tako omnibus Šutarjev zakon, s katerim je tudi posegla v več različnih že obstoječih zakonov. Vlade omnibus zakone vselej predstavijo kot edini način reševanja problemov, saj so pretekli vladajoči veljaki stvari tako kapitalno zajebali, da je treba obrniti nov list in v kar največji meri spremeniti dosedanje stanje. Na primer pri Šutarjevem zakonu je Golobova vlada to utemeljevala z desetletji zanemarjanja romske problematike, medtem ko Janševa svoj intervencijski zakon upravičuje s škodljivim štiriletjem, ki smo ga živeli in katerega posledice še vedno čutimo danes.
S tem ko koalicija poseže v več različnih zakonov naenkrat, se zaradi obsega in raznolikosti materije izgubi preglednost posegov v pravni red. Na ta način lahko predlagatelji v kupu novosti skrijejo zakonske spremembe, za katere menijo, da v samostojni obravnavi ne bi prejele dovoljšnje podpore. Ob tem je treba omeniti, da parlament te zakone zaradi njihove urgentnosti in interventnosti sprejema po hitrem postopku, brez socialnega dialoga in obširne javne razprave, ki bi bila prav v primeru vseobsegajočih zakonskih posegov še toliko bolj potrebna.
Posamezniki, organizacije ali politični akterji sicer lahko vložijo zahtevo za presojo ustavnosti posameznih členov zakona. Tako je na primer Pravna mreža za varstvo demokracije vložila zahtevo za ustavno presojo 8. člena Šutarjevega zakona, ki omogoča izvršbe na denarno socialno pomoč. Ustavno sodišče je izvajanje člena začasno zadržalo, saj da bi škodljive posledice, ki bi lahko nastale z izpodbijanjem določbe, pretehtale škodljive posledice njenega nadaljevanja. Težava nastane, ko zakon ni protiustaven, a je vseeno škodljiv.
V tem primeru se posamezniki, organizacije, pa tudi stranke lahko zatečejo k zbiranju podpisov za razpis zakonodajnega referenduma, a seveda ne v primerih, ko omnibus vključuje teme, o katerih volivci ne smemo odločati na referendumu. Predlagatelji se s tem, ko v omnibus vključijo spremembe, ki so izključene iz referendumskega odločanja, elegantno izognejo možnosti, da bi jim volivci s svojim neodobravanjem preprečili načrte. Za razliko od možnosti vložitve zahteve za presojo ustavnosti referenduma namreč ni mogoče razpisati za posamezen člen zakona, temveč samo za zakon v celoti. Kljub temu da omnibus posega v več že obstoječih zakonov, se ga obravnava kot enoten zakon, katerega člene se lahko spremeni z amandmiranjem.
Čeprav Pravna mreža v svoji analizi dopustnosti referenduma o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije pričakuje, da bo ustavno sodišče v primeru, da sindikati vložijo zahtevo za presojo, odločilo, da je referendum o zakonu dopusten, je mogoče vseeno trditi, da je omnibus učinkovita taktika preprečevanja referendumskega glasovanja. Najprej ljudi prestrašiš, da kljub temu da si imel večino v parlamentu ali pa da si vodil več vlad, prej ni bilo možnosti za sprejetje zdaj nujnih sprememb. Zdaj je treba stvari korenito in hitro spremeniti. V omnibus zakon tako spakiraš kup balasta, spornih ukrepov in med vso solato morda tudi kakšno smiselno reformo. Potem ko se javnost zapiči v kakšnega od členov, jih preprosto spremeniš ali pa drugače ubesediš. Večino neumnosti bodo volivci itak spregledali. Če pa jih sindikati ali druge organizacije uspejo zmobilizirati, se skličeš na eno in edino – ustavo, ki preprečuje odločanje ljudi o vprašanjih finančne vzdržnosti države. Ob boju proti nekaterim spornim členom bodo itak spregledali, kakšno taktiko si ubral, ti pa ob naslednji urgentni situaciji, ki so jo ignorirale vse pretekle vlade, s svojim omnibusom stvari pelješ po želeni poti.
Dodaj komentar
Komentiraj