Demokratični veter v hrbet nacizmu
Narod mislecev in pesnikov je premislil in spesnil, kako bo srce Evropske unije diktiralo ostale, manj pomembne organe. V nemški zvezni deželi Saška-Anhalt so potekale volitve v deželni parlament, na katerih je relativno večino s skoraj 44 odstotki glasov osvojila neonacistična stranka Alternativa za Nemčijo, krajše AfD. V 83-članskem deželnem parlamentu ji po novem do absolutne večine manjkajo trije poslanci. Sestavljanje koalicije bo še težavno. Drugouvrščena Krščansko demokratska unija je že leta 2018 sprejela resolucijo o nekompatibilnosti s samooklicanimi alternativci. Tudi druge stranke vztrajajo pri branjenju demokracije izza vélikega požarnega zidu, ki preprečuje od Urada za zaščito ustave razglašenim skrajnežem sodelovanje s samooklicanimi zmerneži. Neko pripravljenost za sodelovanje je s standardnim in tudi v Sloveniji dobro znanim izgovorom gledanja na vsebino nedoločno nakazovalo edino rdeče naličeno desničarsko Zavezništvo Sahre Wagenknecht, ki se je prvič prebilo v saški deželni parlament in ima pet poslancev. Wagenknecht je tako imenovani požarni zid razglasila za požarno neumnost.
Najboljša stvar, ki se je zgodila Alternativi za Nemčijo, je najverjetneje prav zmerni prezmerni in po krščansko demokratični kancler Friedrich Merz sam. Po podatkih ankete, ki jo je izvedel inštitut za javnomnenjske raziskave Forsa, je 78 odstotkov anketirancev nezadovoljno z delom kanclerja. Anketa je pokazala tudi, da je več kot polovica tistih, ki jih Krščansko demokratska unija sicer nagovarja oziroma nagovori dovolj, da ji namenijo svoj glas, nad kanclerjem razočaranih. Poklapani Merz je bil na presenečenje vseh nad rezultatom volitev presenečen in napovedal kesanje. Kako bo pokoro opravil, nam še ni razsvetlil. Izrazil je še potrebo po 13. apostolu, svetem Kompromisu, s čimer je verjetno ciljal na preostale stranke, toda če bi primerjal svoj krščanski demokratični program z alternativnim nacističnim bi prav gotovo našli skupno nit. Za konec je javnost pomiril z dejstvom, da bo na splošno morala AfD na mnogih področjih slediti načelu zvezne lojalnosti oziroma liniji, ki jo je določila zvezna vlada. To velja tudi za politiko do tujih državljanov in migracij, ki je od krščanskodemokratske za zanemarljiv delček bolj rasistična.
Prebivalci dežele so pred volitvami na oltar skrbi najprej postavili gospodarstvo. Soočajo se namreč z visoko stopnjo brezposelnosti. V zadnjih petih letih se je število brezposelnih povečalo za skoraj en procent na 8,2 procenta, kar je okoli 2 procenta več od državnega povprečja. Tudi povprečna plača je od državnega povprečja slabih 4,800 evrov bruto nižja za skoraj 1500 evrov in znaša okoli 3,300 evrov bruto. Sledi zaskrbljenost nad izobraževalnim sistemom, za njihov glas pa so se stranke bojevale tudi s stopnjo nastrojenosti proti migrantom. Po podatkih televizijske mreže je migracije kot glavno problematiko zvezne dežele označilo 16 odstotkov volivcev, kljub temu da je Saška-Anhalt po številu tujih prebivalcev na samem repu dežel. Po podatkih je v Centralni register tujih državljanov v deželi vpisanih nekaj več kot 192 tisoč oseb, od skupno 14 milijonov oseb, ki si v Nemčiji drzne živeti brez nemških potnih listov.
Nealternativne stranke so s svojim ignoriranjem ekonomskih zahtev volivcev vse prej kot zajezile širjenje nacističnih teženj. Volivcem samo pridigarsko žugajo, naj ne volijo nacistov, saj se vendar spomnijo, v kakšnih ruševinah je mater domovino za sabo pustil Hitler, tako da je vse, kar ponujajo volivcem to, da za razliko od AfD niso dobesedno nacisti. Medtem pa se neonacistom, ali iz volilnega oportunizma ali iz v celofan zavitega rasizma, Alternativi nealternativne stranke prilagajajo prav pri protimigrantski politiki. Edino področje, kjer so volivcem pripravljeni ustreči, so nacionalistični predsodki. Tako jim ponujajo le okrnjeno različico politike alternativcev, ki jim težko konkurirajo, saj so neonacisti pri tem pogumnejši.
AfD je za osrednjo dogmo programa določila identitetno politiko, v okviru katere želi spodbuditi pozitivno podobo nemške zgodovine in zagovarja bolj milostljiv pogled na preteklost države, in da je genocid, v katerem so nacisti pobili 17 milijonov ljudi, le manjši spodrsljaj. Oziroma, kot pravi soustanovitelj stranke Alexander Gauland, so bili Hitler in nacisti zgolj ptičji kakci, v poskusu smiselnega prevoda pljunek v morje, v več kot tisočletni zgodovini. Med ptičje kakce slavne nemške zgodovine pa v stranki razen tega uvrščajo iste »slepe ulice modernizma« kot nacisti. S tem izrazom je Alternativa za Nemčijo pokritizirala umetniško šolo Bauhaus v Saški-Anhalt, ki so jo nacisti po prevzemu oblasti leta 1933 zaprli.
AfD pa je, sicer manj kot do migrantov, sovražna tudi do LGBTQ skupnosti, nasprotuje istospolnim porokam in posvojitvam otrok istospolnim parom ter zagovarja »klasični družinski model« po podobi svete družine. Voditeljica neonacistov Alice Weidel je kot lezbijka, ki skupaj z ženo iz Šrilanke v Švici vzgaja dva otroka, utelešenje tega, kar stranka tako zapriseženo sovraži. Učbeniški primer kognitivne disonance pa diskrepanco med tem, kar pridiga, in tem, kar počne, izjeclja, češ da ona ni kvir, ampak je le poročena z žensko, ki jo pozna 20 let. V intervjuju z Elonom Muskom januarja lani pa je Weidel izjavila, da je bil Hitler pravzaprav socialistični komunist. Vsaka podobnost z originalnimi nacisti je torej zgolj naključna.
Glede alternativnosti AfD pa je najbolj povedno, da nacistični izrodek kljub znotrajstrankarskim razkolom podpira Izrael. V Nemčiji, kjer je podpora Palestini zakonsko strogo omejena, se samooklicani alternativci niso s tem prav nič izrodili od osovraženega mainstreama. Značilnost za vso nemško parlamentarno politiko značilnega sionizma je, da gre z roko v roki s protimigrantskimi in protiislamskimi nagnjenji. Problem je v tem, da so nacisti po vseh alternativnih preimenovanjih in krščanskih preoblekah v svoji biti še vedno nacisti, pa tudi če drug drugega ne priznavajo.
Dodaj komentar
Komentiraj