Spomnimo, pred že kar nekaj leti je v slovenski javnosti še kar odmevala tožba proti pisateljici Bredi Smolnikar za razžalitev, češ da – če povemo čisto pavšalno in brez detajlov – njena knjiga Ko se tam gori olistajo breze na klevetajoč in žaljiv način obrekuje dejanske, v realnosti živeče oziroma osebe, ki da zaradi tega trpijo neznosne psihične muke. Na prvi stopnji so tožnice sodbo izgubile, višje sodišče pa je razsodilo v njihov prid: pisateljica je bila obsojena na umik knjig iz prodaje, javno opravičilo in odškodnino. Na še višji stopnji so to abotno sodbo deloma razrahljali, deloma pa je obveljala, zaradi česar je Smolnikar svoje knjige protestno sežgala. Slednjič pa je ustavno sodišče leta 2007 sodbo v celoti razveljavilo, Evropsko sodišče za človekove pravice pa je razveljavitvi pritrdilo. Živelo sodstvo!

Skočimo na današnji, pravzaprav pa slejkoprej na katerikoli čas. Ljudje smo anksiozni, negotovi, občutljivi, ranljivi in preplašeni, sveta bo kmalu konec, Zemlja bo zgorela, naša nemoč je brezmejna. Poleg tega smo še posebej senzibilni, kožo imamo mehko in stvari nam pridejo do živega – in še vse jemljemo skrajno resno, preresno s svojimi osebami na čelu. Kje je meja med legitimnim strahom pred objektivno določljivo nevarnostjo in zunanjo projekcijo zgolj občutij? Dodajmo temu še umetnost, posebej tisto brutalno, brezkompromisno in neapologetsko objektificirajočo prav te naše temeljne strahove, proti katerim se borimo z vso odločnostjo, preudarnostjo in našimi strogimi moralnimi načeli. Kako se ne bi v teh okoliščinah primerilo, da ob kakšnem umetniškem in literarnem delu ne bi posegli po pradavnem sredstvu vseh časov in krajev, ki je vsaj za par let onečastilo življenje in delo Brede Smolnikar – po cenzuri.

No, seveda živimo v zgodovini, posebnem prostoru in času, umetnostna in literarna dela imajo določene tendence – kakšno odkrito šovinistično delo, katerega ves kontekst, intenca, avtor, založba, način izdaje in diskurz okoli njega sta namenjena širjenju fašizma, bomo jasno obsodili in se od njega distancirali. A resnica literarnega dela kljub temu zanj ne velja nič manj.

*

Kakor hitro pa predikativni stavek sodi v besedilo, ki razlaga v delu predstavljeni svet, če tvori člen »pripovedi« o usodah predstavljenih oseb in stvari in s tem opravlja funkcijo intencionalne podobe tega, kar je kot tako predstavljeno, potem je ta predikativni stavek le kvazi sodba, ki jo je avtor uporabil prav z namenom fingiranja tega sveta. Če imajo ti stavki tudi zunanjo obliko neke sodbe o predstavljenih predmetih – kot pri stavkih, ki opisujejo zunanji svet in vedenje predstavljene osebe, na primer gospoda senatorja Buddenbrooka – potem to ni sodba sensu stricto, ampak kvazi sodba take ali drugačne oblike. Take stavke moramo pri branju in interpretaciji jemati v tej posebni modifikaciji in funkciji ter jih ne smemo spremeniti v prave sodbe in s tem v sodbe, ki se ne nanašajo na predstavljene predmete, ampak na realne zunaj umetniške stvari. To bi sicer bilo popačenje pravega smisla teh stavkov in s tem tudi dela samega, zlasti še, če bi prikazali te stavke kot »resnice«, ki jih avtor daje na znanje bralcu.