Ledeniška tržnica
Bolj kot je svetovni trg hlepel po kakem proizvodu, večjo nesrečo je ta prinesel latinskoameriškemu ljudstvu, ki ga je s svojo žrtvijo ustvarilo. Tako je pisal urugvajski novinar in pisatelj Eduardo Galeano v knjigi Odprte žile Latinske Amerike in tako velja tudi danes.
V začetku aprila je spodnji dom argentinskega parlamenta sprejel novelo zakona o ledenikih, s katero so poslanci ponovno odprli pot izkoriščanju naravnih virov na ledeniških in periglacialnih območjih. Zakon predvideva, da tovrstnih območij ne bo več ščitil Argentinski inštitut za znanosti o snegu, ledu in okolju, znan kot Ianigla, če jih provincialne vlade ne bodo razglasile za strateške zaloge vode. Ledeniki so pomembni viri pitne vode in z vodo oskrbujejo številna območja po državi, pod njimi pa so skrite zaloge bakra in zlata, ki jih želi razprodati argentinski predsednik in pobudnik novele Javier Milei. V prvem delu tokratne Južne hemisfere se bomo posvetili prejšnji različici ledeniškega zakona, nato pa bomo nadaljevali z novosprejetimi amandmaji.
Zgodba zakona o ledenikih se začne leta 2008. Oktobra tistega leta je argentinski kongres sprejel prvo različico zakona, ki prepoveduje rudarjenje na ledeniških in periglacialnih območjih, za katera so značilni cikli zmrzovanja in odtaljevanja. Toda takratna predsednica države Cristina Fernández de Kirchner je zakon po nasvetu sekretarja za rudarstvo zavrnila z vetom, češ da je prepoved rudarjenja pretirana. Po mnenju Fernández de Kirchner bi zakon dal prednost okoljskim vidikom pred izkoriščevalskimi dejavnostmi in prizadel gospodarstvo provinc. Naravni viri so v lasti provincialnih oblasti, ki upravljajo s surovinami in odločajo, komu bodo podelile rudarske pravice za raziskovanje in izkoriščanje naravnih virov. Na državni ravni rudarstvo ureja zgolj rudarski zakonik, ki določa pravila in postopke za podeljevanje, ohranjanje, prenos in zaplembo rudarskih pravic, ki jih provincialne oblasti podeljujejo rudarskim podjetjem. Na pobudo zagovornikov so o zakonu znova odločali v parlamentu, a ni prejel zadostne podpore, da bi poslanci razveljavili predsedniški veto. Med najbolj izpostavljenimi kritiki veta je bil poslanec Miguel Bonasso, ki je poudaril, da se za preložitvijo zakona in predsedničinim vetom skrivajo mračne mahinacije podjetja Barrick Gold.
Kanadsko rudarsko podjetje Barrick Mining Corporation, prej Barrick Gold, obratuje v 17 državah po svetu in se ukvarja predvsem s pridobivanjem zlata in bakra. V Argentini od leta 2005 upravlja z rudnikom zlata in srebra Veladero, pri katerem sodeluje tudi kitajsko državno podjetje Shandong Gold Group. Barrick je od leta 2017 skladno s tristopenjskim sporazumom o strateškem sodelovanju podjetju Shandongu prodal 50-odstotni delež projekta v vrednosti okoli 830 milijonov evrov.
Poleg Veladera si je Barrick želel vzpostaviti tudi rudnik zlata, srebra in bakra Pascua Lama, ki bi ležal na meji med Čilom in Argentino. Podjetje je leta 1994 prevzelo družbo LAC Minerals, ki je raziskovalo to območje in začelo s študijami izvedljivosti projekta. Šest let pozneje je Barrick napovedal začetek razvoja projekta, a so se otvoritvena gradbena dela zamaknila zaradi nizkih cen srebra in zlata. Nato so čilske oblasti leta 2006 projektu odobrile odločbo o okoljski presoji, ki je vključevala 400 pogojev, med drugim da podjetje ne sme povzročiti kakršnekoli škode bližnjim ledenikom. Kmalu zatem so okoljsko potrdilo odobrile tudi argentinske oblasti. A takrat je bil zakon o ledenikih že na obzorju.
Kot argentinska okoljska organizacija Center za človekove pravice in okolje navaja v svojem poročilu o vplivu kanadskega podjetja na ledeniška in periglacialna območja, so pri Barricku takoj ugotovili, da sta njihova projekta nekompatibilna z novim zakonom. Izkoriščevalska družba je že objavila poročila, v katerih so zapisali, da rudnika Veladero in Pascua Lama ležita na periglacialnih območjih. Predvsem slednji je bil za Barrick bolj problematičen, saj je projekt v celoti na periglacialnem območju, obenem pa so v dokumentaciji za čilske oblasti navedli, da so na območju rudnika štirje ledeniki. Kljub temu je Rodrigo Jiménez, nekdanji podpredsednik za poslovne zadeve Barricka v Južni Ameriki, zatrdil, da v bližini obeh argentinskih rudnikov ni ledenikov in da njihovo početje na ledenike ne vpliva. Tistega leta je podjetje na svoji spletni strani zapisalo, da bodo stroški gradnje pred začetkom proizvodnje znašali slabe tri milijarde dolarjev, kar je dobre štiri milijarde evrov po trenutnem tečaju.
Po vetu, ki se ga je prijel tudi vzdevek Barrickov veto, se je povezalo več družbenih skupin, ki so skupaj zbrale več kot 150 tisoč podpisov v podporo novemu zakonu. Tudi v parlamentu sta se pojavili dve različni pobudi zakona o ledenikih, ki ju predstavi Lucas Christel, izredni profesor na Fakulteti za politologijo in javno upravo Narodne univerze v San Martinu.
Sistem minimalnih standardov za ohranjanje ledenikov in periglacialnih okolij, krajše zakon o ledenikih, takšna okolja razglaša za javno dobro ter prepoveduje vse dejavnosti, ki bi posegle v njihovo naravno stanje. To vključuje gradnjo infrastrukture, z izjemo tiste, potrebne za znanstvene raziskave, industrijskih obratov in absolutno prepoved rudarjenja. Vse dejavnosti, ki jih zakon ne prepoveduje, morajo pred odobritvijo pristojnih organov pridobiti tudi presojo o vplivih na okolje. Zakon določa tudi minimalne standarde za varstvo ledenikov in periglacialnega okolja v želji, da se prepreči tako imenovana dirka do dna okoljske zaščite.
Poleg tega zakon izkoriščevalskim rudarskim podjetjem nalaga dolžnost, da morajo pregledati aktivne projekte, izvesti študije o vplivih na novozaščitena območja in jih predložiti pristojnim organom. Ti so v primeru ugotovljenih negativnih vplivov lahko podjetjem naložili zaščitne ukrepe, čiščenje ali sanacijo, že potrjena dovoljenja pa začasno ali v celoti preklicali, čemur so velika rudarska podjetja nasprotovala. Takoj po sprejetju zakona je zato več družbenih organizacij skupaj z Barrickom na zvezno sodišče v provinci San Juan vložilo začasno odredbo, v kateri so zahtevali, da se zakon razglasi za neustavnega. Sodišče je odredbo kmalu zatem odobrilo in tako določene člene zakona v tej provinci začasno razveljavilo. Leta 2012 je nato argentinsko vrhovno sodišče začasne prepovedi preklicalo, sedem let kasneje pa zavrnilo še Barrickovo pritožbo o neustavnosti. Podjetje je sicer leta 2013 sporočilo, da bo pri projektu Pascua Lama za nedoločen čas prekinilo gradbena dela na obeh straneh čilsko-argentinske meje, še leto pred tem pa je nameravalo v projekt vložiti med 10,1 in 10,7 milijarde evrov. Poleg tega je čilski okoljski regulator z odobritvijo sodišč podjetju odredil zaprtje čilskega dela rudnika. Barrickov rudnik Veladero kljub legi na periglacialnem območju, kakršna so z ledeniškim zakonom zaščitena, obratuje, a kot komentira Christel, je takšnih spornih projektov več.
Za spremljanje in popis ledenikov je zakon določil Argentinski inštitut za znanosti o snegu, ledu in okolju, krajše Ianigla. Inštitut mora vse ledenike in periglacialna območja vključno s podatki, potrebnimi za njihovo ustrezno zaščito in nadzor, vpisati v na novo ustvarjeni inventar, ki ga morajo raziskovalci Ianigle posodobiti vsakih pet let. Sogovornik komentira, da je zakon inštitutu namenil premalo sredstev za izvedbo zahtevanih del.
Prvi popis argentinskih ledenikov je inštitut objavil šele maja leta 2018. V inventarju so zabeležili skoraj 17 tisoč ledenikov, od tega jih je okoli 16 tisoč v Andih, preostalih tisoč pa na otočju Južna Georgia in Južni Sandwichevi otoki, ki je britansko čezmorsko ozemlje, a si ga lasti tudi Argentina. Največ ledenikov so raziskovalci evidentirali v provincah San Juan in Mendoza. Ianigla bi morala sicer v 180 dneh po začetku veljave zakona predstaviti prednostni inventar v kritičnih območjih, kjer v domnevnih ledeniških območjih potekajo prepovedane dejavnosti, a je z izvedbo zamujala. Poleg tega je pred objavo inventarja nevladna organizacija Asamblea Jáchal No Se Toca proti nekdanjemu direktorju instituta Ricardu Villalbi sprožila sodni postopek, v katerem ga je obtožila malomarnosti in nepravilnega popisovanja ledenikov. Tožniki so trdili, da bi lahko preprečili razlitje vode, onesnažene s cianidom, do katerega je prišlo zaradi okvare ventila na cevovodu v rudniku Veladero, če bi raziskovalci v inventar vključili ledenike, manjše od enega hektarja. Tako bi po navedbah tožnikov zaščitili manjše ledenike in na območju rudnika preprečili izkoriščanje. V Veladeru je bilo več takšnih razlitij, po drugem tovrstnem dogodku je vlada San Juana celo odredila začasno zaprtje rudnika, ki je nato kmalu začel delovati. Naslednje leto je prišlo do vnovičnega razlitja. Težave s popisom predstavi Laura Zalazar, profesorica na Narodni univerzi v Cuyu, ki je sodelovala pri projektu evidentiranja ledenikov.
Kot pojasnjuje Zalazar, so imeli raziskovalci pri periglacialnih območjih težave z implementacijo zakona. Periglacialna okolja so območja z zamrznjenimi tlemi, na katerih se izmenjujejo cikli zmrzovanja in odtaljevanja, inštitut pa je pri popisu upošteval le eno vrsto takšnih okolij.
V drugem delu oddaje se bomo posvetili amandmajem zakona, ki jih je sprejel argentinski parlament. Vlada libertarnega predsednika države Javierja Mileia je decembra v kongres vložila predlog novele zakona o varstvu ledenikov. Kmalu po vložitvi se je začela parlamentarna diskusija o amandmajih, sočasno pa so poslanci debatirali tudi o reformi delavske zakonodaje. Reforma, ki je v veljavo stopila v začetku marca, med drugim dovoljuje podaljšanje delovnika z 8 na 12 ur, omejuje pravice do stavkanja ter delodajalcem olajšuje odpuščanja in zniževanje odpravnine. Konec februarja je novelo ledeniškega zakona sprva potrdil senat, v začetku aprila je amandmajem prikimalo še 137 poslancev v 257-članskem spodnjem domu parlamenta. Za sodelovanje v javni obravnavi sprememb se je prijavilo več kot sto tisoč ljudi, a jih je do besede prišlo le 200.
Nove spremembe določajo, da bodo zakonsko zaščito pred rudarjenjem in izkoriščevalskimi dejavnostmi ledeniki in periglacialna območja uživali le, če bi jih provincialne oblasti razglasile za strateške zaloge vode. Milei je reformo podpiral, češ da provincam omogoča izkoriščanje naravnih virov ter da omogoča rudarjenje, kjer zaščita ni bila potrebna. Kot pove Ezequiel Toum, inženir, ki kot raziskovalec sodeluje z inštitutom Ianigla, spremembe ustvarjajo neravnovesje med zaščito in izkoriščanjem.
Reforma odločitev o varstvu ledenikov prepušča v roke provincialnih vlad, ki bi po odvzemu statusa zaščitenega območja lahko podjetjem podelile rudarska dovoljenja na prej zaščitenih območjih. Pod ledeniki so namreč bogate zaloge zlata in predvsem bakra. Christel komentira, da je ta ukrep trik.
Provincialne oblasti bi torej ledenike zaščitile, če jih prepoznajo kot strateške zaloge vode ali če delujejo kot pomembni vodni viri. Toda zakon ne vsebuje definicij omenjenih kategorij. Več Toum.
Zalazar doda, da bodo lahko metodologije provinc za zaščito ledenikov različne.
Prejšnja različica zakona je na državni ravni določala minimalne standarde za varstvo ledenikov, a je novelirani zakon zaščito prepustil provincam. Več nevladnih organizacij je zato opozorilo, da je novi zakon v neskladju z 41. členom ustave, po katerem mora država urediti minimalne standarde varstva, province pa lahko zaščito nadgradijo. Kaj pravi ustava, pojasni Guillermina Elias z inštituta Ianigla.
Milei se je ob sprejetju novele posebej zahvalil guvernerjem San Juana, Catamarce, Jujuya, La Salte in Mendoze, čeprav dva izmed peterice pripadata peronističnim strankam. V treh severozahodnih regijah, to so Jujuy, Catamarca in La Salta, ima država največje zaloge litija, medtem ko se San Juan in Mendoza zanimata predvsem za izkopavanje bakra. Iz poročila Narodnega rudarskega sekretariata iz septembra leta 2025 je razvidno, da ima Argentina slabih 19 milijonov ton zalog litija in več kot 17 milijonov ton zalog bakra. Ob tem šest projektov že pridobiva litij, poročilo pa beleži deset projektov kopanja bakra, med katerimi ni takšnega, pri katerem bi kovino pridobivali. Zadnji rudnik bakra v državi se je zaprl leta 2018.
Litij je ključna kovina v baterijah, ki jih uporabljamo v pametnih telefonih in električnih vozilih, a tudi baker na globalnem severu vidijo kot ključno gonilo zelenega prehoda, saj se uporablja v vetrnih turbinah in je pomemben sestavni del litij-ionskih baterij. Baker se poleg tega uporablja v skoraj vseh električnih napravah za žice in v tuljavah. Peterico provinc in njihove rudarske interese predstavi Christel.
Kot pojasnjuje Toum, imajo province, ki so podprle spremembe zakona o ledenikih, strukturno pomanjkanje vode. Argentinski ledeniki z vodo oskrbujejo 36 porečij v 12 provincah, v katerih živi okoli sedem milijonov ljudi.
Pri zagovarjanju zakona so se njegovi podporniki kakopak sklicevali na gospodarske učinke, ki bi jih imela razprodaja rudnin. Gospodarski minister Luis Caputo je zatrdil, da bo reforma do leta 2035 ustvarila tisoče delovnih mest in več kot 140 milijard evrov izvoza, zaradi česar se bodo nekatere province spremenile za vedno. Caputo se je pred nekaj dnevi pohvalil tudi z rekordnimi vrednostmi izvoženih rudnin v začetku letošnjega leta. Po majskem poročilu rudarskega sekretariata je Argentina do konca aprila izvozila za okoli 2,8 milijarde evrov rudnin, kar je za 161 odstotkov več od štirimesečnega povprečja v obdobju od leta 2010 do leta 2025. Obenem se je izvoz povečal za skoraj 1,3 milijarde evrov napram enakemu odbobju lani. Christel komentira, da so se vse dosedanje argentinske vlade borile za tuje investicije v rudarski sektor, a je pod Mileiem ta pritisk potenciran.
Roke si manejo tudi provincialni oblastniki, predvsem v San Juanu. Tamkajšnji minister za proizvodnjo Gustavo Gonzalez je napovedal, da bi lahko iz province izvozili med 13 in okoli 17 milijard evrov bakra in zaposlili dodatnih 70 tisoč delavcev. V obmejni pokrajini rudarske korporacije bakra aktivno še ne pridobivajo, a od četverice predvidenih projektov v provinci Gonzalez pričakuje slabih 28 milijard evrov investicij. Christel pove, da si province želijo postati rudarska središča.
Projekta Vicuña, ki je v lasti kanadskega podjetja Lundin Mining in avstralske družbe BHP, in Los Azules, s katerim upravlja kanadska korporacija McEwen Copper, sta že pridobila okoljsko dovoljenje in napovedujeta, da bosta baker začela pridobivati leta 2030. Projekt Altar v večinski lasti kanadskega podjetja Aldebaran Resources je pridobil predhodno ekonomsko oceno in prav tako namerava z izkopavanjem začeti 2030, projekt El Pachon britansko-švicarske družbe Glencore pa bo s pridobivanjem začel leta 2034. Toum izpostavi, da bodo province, ki so dovolile kršitve prejšnjega zakona, zdaj okolje ščitile tako, kot bodo želele rudarske korporacije.
Konec maja je argentinska vlada v parlament vložila nov zakon za spodbujanje naložb, ki je namenjen investicijam v vrednosti vsaj 870 milijonov evrov v sektorjih, kot so umetna inteligenca, polprevodniki in napredna biotehnologija. Zakon je poimenovan Super Rigi in dopolnjuje Mileiev Sistem obsežnih spodbud za naložbe oziroma Rigi. Junija leta 2024 je argentinski parlament potrdil tako imenovani temeljni zakon, del katerega je tudi Rigi. Sistem ponuja znižanje davčne stopnje s 35 na 25 odstotkov in oprostitev uvoznih dajatev za investicijsko blago, rezervne in sestavne dele ter oprostitev izvoznih dajatev po treh letih. Za dostopanje do ugodnosti sistema morajo korporacije vložiti najmanj slabih 175 milijonov evrov. Ministrstvo za gospodarstvo je zaenkrat odobrilo 16 projektov v skupni vrednosti dobrih 26 milijard evrov, od katerih je devet rudarskih. Na odobritev čaka še 25 kandidatur, vrednih okoli 97 milijard evrov. V peterici prej omenjenih za rudarstvo zagretih provinc so sprejeli deset projektov, devet jih je povezanih z rudarstvom. Več o Rigiju pove Christel.
Argentina največ rudnin izvozi v Švico, Združene države Amerike in Kanado ter na Kitajsko. Skupaj je v te štiri države v prvih štirih mesecih letošnjega leta izvozila za skoraj 2,3 milijarde evrov rudnin. Kljub temu pa drži, kar je pisal že Galeano – severnoameriško gospodarstvo potrebuje latinskoameriške rudnine, kot pljuča potrebujejo zrak. Ameriški sekretar za nadzor nad orožjem in mednarodne varnostne zadeve Thomas DiNanno in nekdanja čilska varnostna ministrica Trinidad Steinert sta aprila podpisala memorandum o soglasju glede izkoriščanja ključnih rudnin, kot sta baker in litij. Memorandum je sledil sporazumu o kritičnih rudninah, ki so ga podpisale oblasti ZDA in Argentine, s katerim želijo po navedbah argentinskega zunanjega ministrstva okrepiti in zavarovati dobavne verige, ta dogovor pa bo Argentini prinesla znatno gospodarsko rast. Po poročanju spletnega portala Mining so ZDA, potem ko se je na predsedniški stolček znova usedel Donald Trump, v različne projekte po Latinski Ameriki, povezane s kritičnimi rudninami, investirale več kot 870 milijonov evrov. O tujih investicijah v rudarske projekte v Argentini več pove Elias.
Milei je dejal, da bi okoljevarstveniki raje izstradali, kot da bi se česa dotaknili. On bi nasprotno živila raje prodal velikim korporacijam, ki bi jih nato kot del predelanega proizvoda po višji ceni prodale v Argentini. Vse to seveda, da bi več ljudi delalo v trgovinah tujih lastnikov.
Dodaj komentar
Komentiraj