Želja in manko
Filozofski materializem je mogoče prepoznati po tem, da kar naprej najdeva vprašanja jajca in kokoši: namreč, ni zmožen odgovoriti, kaj je bilo prej – neka stvar ali njen vzrok, oziroma, kaj je sploh vzrok in kaj povzročeno. Z enim teh vprašanj se bomo ukvarjali v tokratni Teoremi, in sicer: ali si najprej nekaj želimo in nato objekt želje postane zaželen, ali pa je neka stvar najprej taka, da šele naknadno vzbudi v nas željo? Povedano drugače: ali najprej nastopi manko, ki skuša biti zapolnjen, ali se prej pojavi presežek, ki ga je treba odvesti?
Aaron Schuster v delu The Trouble with Pleasure obravnava dve genealoški liniji nastanka želje. Prva linija, ki vodi od Platona do psihoanalize, postulira željo kot izhajajočo iz manka: želimo si natanko nekaj, česar nimamo, nekaj, kar manjka na zaželenem mestu. Druga linija prehodi pot od Aristotela prek Spinoze in Nietzscheja do protilacanovske opredelitve želje v Anti-Ojdipu Deleuza in Guattarija. Njuna slovita kritika psihoanalitičnega pojmovanja želja namreč pravi, da želji prav nič ne manjka, da je ne muči nobeno jalovo prizadevanje, da ne vodi vedno v melanholično slepo ulico. Njuno pojmovanje se aktivno zoperstavlja Lacanovemu neskončnemu vztrajanju, da je želja bistveno nezadovoljena, saj subjekt nezavednega na ta način lahko pride do užitka.
Vendar pa podrobnejša obravnava omenjene problematike pokaže, da združitev obeh pogledov dopušča neko povečini neprotislovno rešitev. Še več: antiojdipska kritika želje lahko obogati naše razumevanje želje in njenega odnosa do manka. Takšno pot ubere Aaron Schuster, ki s pretanjeno razdelavo temeljnih pojmov, ki nastopajo v problematiki želje, ugodja, gona in užitka, ponudi sliko, po kateri se Lacanova in Deleuze-Guattarijeva konceptualizacija med seboj do neke mere prežemata. Res pa drži, da naše izhodišče, rečeno z Žižkom, paralaktično opredeli končni rezultat, do katerega bomo dospeli. V pričujoči oddaji bomo rekonstruirali Schusterjevo argumentacijo in jo podkrepili z lastnim razumevanjem.
Freud je ugodje oziroma Lust sprva zasnoval kot znižanje napetosti, vzdraženja, ki sámo po sebi povzroča neugodje oziroma Unlust – tako da je ugodje opredeljeno negativno, kot beg pred neugodjem. Celotni psihični aparat, ta stroj duševnosti, ki deluje po energetskih principih metapsihološke ekonomike, je pri Freudovih zgodnejših prizadevanjih opredeljen s prav to dinamiko. Vendar pa je v kasnejših Freudovih tekstih mogoče opaziti samokritiko tega pojmovanja, ki shemo dodatno zaplete, k čemur se še vrnemo.
Schuster izpostavi, da v nemščini Lust spekulativno – v heglovskem smislu te besede – označuje takó stanje, v katerem je zaželena dosega zadovoljitve, kot tudi sámo stanje zadovoljitve. Poleg tega, da Lust pomeni ugodje, namreč nemščina z isto besedo izraža željo: »Ich habe Lust« pomeni »Rad bi«, »Želim si«, ali celo kalkirano: »Lušta se mi«. Kako torej združiti oba nasprotna pola Lust kot želje – v smislu seksualne napetosti – in, po drugi strani, kot zadovoljitve? Schuster pravi, da sta pojma želje in njene zadovoljitve sprva povezana zunanje, in sicer obstajata dva scenarija. Po prvem želja povzroči, da je zadovoljitev nemožna, saj vedno stremi po nečem več in je torej nesrečna s čimerkoli, do česar se ji uspe dokopati – nikoli to ni to. Po drugem pa se lahko zgodi, da zadovoljitev željo pogasi, kar pa pomeni, da ugodje pomeni smrt in spodletelost želje, saj želja z izpolnitvijo, ki naj bi označevala njeno dovršitev, ravno izgine. Torej: ali je želja neskončno izbirčna in je ne more zadovoljiti nič, se pravi je navsezadnje samo frustrirajoča farsa za neprestano drsenje med različnimi objekti želje, ali pa je radikalno krhka, saj jo lahko izniči že prvi objekt, ki jo lahko zadovolji.
Vendar pa, napoveduje Schuster, obstaja še ena možnost, ki, strogo vzeto, ne spada v to matrico: želja in zadovoljitev sta med seboj povezani prek same disjunkcije: želja ostaja načeloma nezadovoljena, vendar pa odkrije nekakšno nepričakovano zadovoljitev tam, kjer je ni iskala. Kakor se izrazi Schuster, gre za neke vrste dopolnilno ali bonus zadovoljitev, ki sicer ne izpolni prvotne želje, a vendar preseneti in premesti njeno poprejšnje gibanje.
Schuster izvor dveh genealoških linij ugodja izsledi v Platonu in njegovem kritiku Aristotelu. Negativna opredelitev izhaja iz Platonove opredelitve, po kateri si želimo nekaj, česar nimamo – kar poraja neugodje – in je zato ugodje povezano z zapolnitvijo tega manka. Platon zato obsodi hedonizem, češ da je brezploden. Vodi namreč v nevarnost, da bo duša nalašč ustvarjala vse večji manko, da bi lahko uživala v nenehnem gibanju zapolnitve – spomnimo se slovitega cikličnega rituala nažiranja in bruhanja, ki naj bi veljal na simpozijih bogatašev. Nasproti njemu stoji Aristotel, ki v Nikomahovi etiki Platonu očita, da je ta opredelitev krivična do bogastva ugodja. Namesto da bi ugodje izenačil z zdravilom zoper bolezen, ga Aristotel opiše kot razcvet življenja, kot nekakšno preobilje vitalne »energije«. Platon si tako za model ugodja vzame dejavnosti, kot je jedenje, Aristotel pa nasprotno ugodje osnuje na dejavnostih, ki si ne prizadevajo doseči nekega zunanjega smotra, na primer sitosti, ampak že sámo njihovo izvajanje poraja ugodje. Takšni dejavnosti sta denimo mišljenje in gledanje, ki ne vodita v noben intrinzičen smoter.
Platonova in Aristotelova koncepcija ugodja se tako razlikujeta po odnosu do omejitve in dolžnosti. Po Platonu je ugodje povezano z omejitvijo in dolžnostjo – treba je zapolniti manko, sicer sledi neugodje. Po Aristotelu pa ugodje sestoji iz dejavnosti, ki je izvedena svobodno, brez ovir ali omejitev – ni treba zapolniti ničesar. Obenem, poudari Schuster, pri Aristotelu sploh ni več posameznikov jaz tisti, ki doživlja ugodje, ampak je to sama dejavnost kot taka. Tako se zdi, kot da ugodje obstaja že nekako po sebi, jaz pa mu je kvečjemu podvržen, pa če to hoče ali ne.
Po Schusterju Freud tako standardno pesimistično trditev glede življenja kot trpljenja postavi na glavo: ne gre toliko za to, da je življenje nesrečno zaradi pomanjkanja ugodja, temveč za to, da je polno, celo prepolno neobčutenega ali neužitnega užitka. V psihoanalizi je ime za nezmožnost doživeti ugodje kot ugodje natanko nevroza – namesto da bi občutil ugodje, je za subjekta to nekaj nedopustnega, nekaj, česar si ni zaslužil ali ne bi smel privoščiti, tako da namesto ugodja občuti neugodje. Da prehranjevanju v slovenščini pravimo uživanje hrane, nam tu omogoči dodatno ilustracijo: izbirčnežu je hrana, ki je ne mara, dobesedno »neužitna«. Ne gre za to, da bi šlo pri »neugodnem ugodju« zgolj za poseben kvalifikator ugodja, ki bi bilo tako sicer prijetno, a pomešano z od zunaj dodanim neprijetnim elementom – med neugodjem in »neugodnim ugodjem«, fenomenološko gledano, ni razlike.
Freud sicer, kot poudarja Schuster, nima enovite teorije ugodja, ki bi zajemala vse uvide, ki niso v skladu s prvotno tezo o znižanju napetosti. Schuster tako rekonstruira štiri pojmovanja ugodja pri Freudu:
Prvič, Endlust ali »končno ugodje« označuje tisto ugodje, ki izhaja iz sprostitve gonske napetosti in povrnitve duševnosti na raven nevzdraženosti. Model za to ugodje je orgazem: končna sprostitev akumulirane napetosti, ki dovrši cikel kopičenja in sprostitve ter tako sledi platonistični koncepciji. Pri tem se zastavlja določeno protislovje, ki smo ga omenili že prej: če je Endlust beg pred neugodjem, potem se zdi, da bi bil njegov ultimativni cilj zadovoljitev za vselej, dosega stanja, kjer ni možna več nobena sprostitev, izničenje možnosti ugodja kot takega. Čeprav se ugodje v psihoanalizi pogosto enači z Endlust, je to zgolj specifična zvrst ugodja – ugodje ni zvedljivo zgolj na končno ugodje. To povsem dobro ilustrira protagonist Houellebecqovega romana Serotonin, agrikulturni znanstvenik po imenu Florent-Claude Labrouste, ki se sooča z upadom spolne sle. Gre za stranski učinek antidepresiva, ki ga jemlje; antidepresiv je sicer fiktiven, stranski učinek pa niti najmanj. Vendar pa protagonist ob tem ne čuti olajšanja, da bi bil kakorkoli »osvobojen od želje« – ravno nasprotno, to ga nadvse moti, njegova želja je zreducirana na refleksivno obliko »želje po tem, da bi želel«.
Druga oblika ugodja po Freudu je Organlust ali »organsko ugodje«, ki je povezano z dejavnostjo posameznega organa, je nasprotno bolj po meri Aristotelovega pojmovanja. Model za to ugodje je sesanje palca pri dojenčku – ponavljanje repetitivnih gibov, ki daje ugodje sámo po sebi, ne da bi si prizadevalo doseči kak smoter. Gre za izpeljano obliko ugodja, ki je ločeno od zadovoljitve potreb in se pojavi kot presežek, konec izvajanja repetitivnih gibov pa nastopi kvečjemu slučajno.
Tretjič, Vorlust ali »vnaprejšnje ugodje«, je dopolnilni element k Endlust: je ugodje, ki spremlja porast vzdraženja, preden se to nazadnje sprosti. Temelji na modelu seksa pred orgazmom, pred končno potešitvijo, ali tudi na modelu edginga, namernega odlašanja končne sprostitve, in je značilno za perverzijo. Pri tem se Schuster opre na dve razlagi, ki se med seboj izključujeta: tomistično in nietzschejansko. Po Tomažu Akvinskem se Vorlust od Organlust loči po svojem smotru: vnaprejšnje ugodje nujno spremlja prizadevanje za dosego končnega smotra, medtem ko pri organskem ugodju smotra ni. Poleg tega je po Schusterjevi razlagi Vorlust povezan z »odraslo« seksualnostjo, ki je že podrejena ponotranjenim prepovedim, natančneje, takim, ki prepovedujejo nespodobno uživaštvo oziroma hedonizem. Tako Endlust predstavlja spodobni, družbeno sprejemljivi smoter neke dejavnosti, Vorlust pa utajeni, dejanski smoter. V tem smislu je »odrasla« seksualnost pravzaprav zgolj alibi, nujna fikcija za reanimacijo parcialnih gonov iz otroštva. Objekt želje je prisvojen deloma, ne pa v celoti, zato je gibalo Vorlust imperativ po »še«, »še več«. Po drugi razlagi, ki črpa iz Nietzscheja, pa je Vorlust neodvisna sila, ki po sebi združuje ugodje in bolečino. V skladu z Nietzschejevim konceptom volje do moči temelji na samopreseganju – tudi tu je vodilo »še«, celo za ceno postavljanja lastnih ovir, ki jih je nato treba preseči, kar sicer Freud na nekem drugem mestu imenuje »erogeni mazohizem«.
Omenimo na hitro še četrto vrsto ugodja, namreč ugodje v gibanju, ki služi za motorično odvajanje vzdraženja, ki je nastalo kot posledica čustev ali mišljenjske dejavnosti – s čimer je mogoče pojasniti hojo sem ter tja med intenzivnim mišljenjem ali opletanje z jezikom med risanjem.
Ključnega pomena je predvsem nietzschejanska interpretacija Vorlust preko koncepta volje do moči, saj nam bo prav ta omogočila preseči razkorak med željo kot izhajajočo iz manka po Lacanu in željo kot produktivno po Deleuzu.
Alan Schrift doprinos Deleuza in Guattarija k razpravi o ugodju povzame takole: medtem ko se je filozofski mainstream osredotočal na desideratum, objekt želje, kot manjkajoč, pa se ta drugi diskurz osredotoča na motivacijsko silo desiderare, akt želenja, kot produktivno. Namesto da bi Deleuze in Guattari po vzoru Platona in psihoanalize pojmovala subjekt, ki mu nekaj manjka, in nato videla željo kot motivacijo za zapolnitev manka, željo pojmujeta tako rekoč iz zunanjosti subjektivnosti. Iz dveh entitet, želečega subjekta in želenega objekta, ki ju loči brezno želje, naredita en sam funkcionalni skup oziroma assemblage: želeči stroj. Deleuze in Guattari se s tem izogneta poosebitvi ali subjektivaciji želje v neko substancialno voljo, jaz, nezavedno ali sebstvo. To pomeni, da želja in želeni objekt vznikneta skupaj, oziroma, da želja ne vznikne v odziv na percipiran manko želenega objekta, kot naj bi to kao pojmovala psihoanaliza. Prej je subjekt tisti, ki manjka v želji, le da ga Deleuze in Guattari pravzaprav ne pogrešata.
Temu bomo dodali dvoje. Prvič, v lacanovski psihoanalizi vzrok želje ni katerikoli objekt, temveč ravno umanjkanje objekta kot nov objekt, tako imenovani objet petit a. Objekt-vzrok želje, objekt a, ni kar sleherni objekt; teh je v subjektovem svetu polno, medtem ko je objekt a nekaj redkega, nekaj, kar lahko učinkuje kot vzrok želje natanko zato, ker je nekaj redkega. Tudi če gremo v veleblagovnico in nas artikli na policah vabijo, naj jih kupimo, in porajajo našo željo po tem, da bi jih imeli v lasti, zaradi tega to še niso objekti a. Objekti kot taki obstajajo v simbolni mreži pomenov in so lahko sicer objekti želje, niso pa vzrok želje, forme želje kot take. Rečeno s Schriftom, niso vzrok desiderare. Željo lahko mobilizira edino objet petit a, ki pa spada v register Realnega – ni vpet v simbolno mrežo pomenov, pač pa to mrežo šele vzpostavlja. Je pozitivacija manka oziroma izguba objekta kot objekt.
Lacan namreč nasprotuje neki zdravorazumski težnji, ki izhaja iz slovnične navade, po kateri mora biti najprej nek subjekt, ki želi, še preden je sploh govora o objektu, na katerega se ta želja fiksira. Nasprotno, vselej že obstaja nek objekt želje, v odnosu do katerega je želeči subjekt sploh konstituiran – oziroma sokonstituiran, saj se subjekt in objekt vzajemno predpostavljata, sta plus in minus iste strukture. Vendar ta objekt želje dejansko ni kar katerikoli objekt. Objekt, ki funkcionira kot vzrok želje, je prvotno izgubljen oziroma izvorno manjkajoč objekt, radikalno negativen objekt, ki je odsoten, še preden je lahko prisoten, objekt, katerega ne-bit predhaja njegovo bit.
Zato je objekt a nemožen objekt, objekt, ki se zato nikoli ne more pojaviti kot tak. Če se vrnemo k situaciji veleblagovnice: če kupimo številne artikle s polic, ki jih niti ne potrebujemo zares, ampak smo jih kupili iz čiste »strasti do nakupovanja«, potem nas po nakupu čaka moment streznitve. Lahko nas na to opomni celo nevšečen izpisek stanja na bančnem računu. Ugotovimo, da to ni to – objekti, ki smo jih nakupili, niso za vselej pogasili naše želje, saj jo vzdržuje natanko nemožni objekt a, manko objekta kot objekt. Hkrati pa vidimo, da nikakor ne drži, da bi želja v kakršnemkoli smislu vzniknila šele »v odziv na percipiran manko želenega objekta« – objekt a je prisoten, prav nič ne manjka. Manjkal bi natanko v primeru, da bi neki objekt stoodstotno izpolnil željo, objekt, za katerega bi si rekli to je to, kar pa je ravno nezdružljivo z željo.
Druga stvar, ki zaplete željo po Deleuzu in Guattariju, pa je tale: rekli smo, da je pri njima subjekt tisti, ki manjka v želji. Takšna reifikacija želje v željo-brez-subjekta sicer služi zaostritvi kopernikanskega obrata v filozofiji, po katerem je subjekt vse bolj razsrediščen, potisnjen na obrobje, izpodbijan z vseh možnih vidikov in strani. Zagotovo je to del prizadevanj Deleuza in Guattarija. Toda za tukajšnjo razpravo je ta poteza prej nekaj, kar prikrije »notranji« mehanizem želje, ki ga tu poskušamo opredeliti: namreč, da želja sama ustvarja svoj lastni manko. To je pomembno, ker ga ustvarja pod vplivom nečesa, kar je subjektu zunanje, tuje – pa vendar za svoje delovanje potrebuje subjekta. Govorimo o intersubjektivnem tkivu realnosti, ki je v psihoanalizi tematizirano pod rubriko vélikega Drugega. V tem je torej odločitev, ki nas čaka na tem razpotju. Lahko, po Deleuzu in Guattariju, »črno škatlico« subjekta pustimo intaktno. Lahko pa se raje odločimo za subjekt, saj nam to omogoči, da razgrnemo mehanizme, ki so na delu v tej »črni škatlici«. Tako se lahko izognemo tudi namigovanju, da se v njej dogaja nekaj mističnega ali vitalističnega, brez ozira na subjektovo zgodovino in strukturo.
Predstavimo torej shemo želje, ki združuje lacanovsko podlago z nietzschejansko navdihnjeno kritiko s strani Deleuza in Guattarija, kot vse skupaj pojmuje Aaron Schuster. Želja po tej shemi naleti na manko, ki ga ustvari prisotnost objekta a. Toda ta manko ni prvotnega, temveč je izpeljanega, sekundarnega značaja. Subjekt najde manko tam, kamor ga je prej sam postavil. To stori po vzoru Vorlust, ugodja po modelu predigre, namreč »ugodne napetosti«, kot jo imenuje Freud v spisu »Ekonomski problem mazohizma«, kjer dokončno opusti enačaj med sprostitvijo napetosti in ugodjem oziroma stopnjevanjem napetosti in neugodjem. A pustimo Freuda za zdaj ob strani. Schuster torej pojasni, da po tej nietzschejanski perspektivi to, kar žene duševnost, ni niti manko niti neugoden presežek – za povrh bi bilo nazadnje oboje ista stvar. Nasprotno, duševnost po tej razlagi žene neka sila, ki uživa v lastni moči in si prizadeva razširiti obseg svojih dejanj. Gon aktivno išče ovire, konflikte in odpore, da bi se okrepil in afirmiral.
Omejitve želje potemtakem niso nekaj, kar bi željo omejevalo, ampak so način, kako se želja sploh perpetuira. Vendar pa moramo paziti, da ne zapademo v perspektivo Georgesa Batailla, ki vidi zapreke, omejitve in transgresivnost kot predpogoj želje. Vztrajati je treba pri primatu želje, ki, kot se izrazi Žižek, iztiri naše življenje, v katerem smo si zgolj prizadevali najti ugodje, in nas prisili v lov za objektom želje, pred katero nas varuje gon smrti. Ta ne doživi zadovoljitve takrat, ko subjektova želja vedno znova ostane nezadovoljena, ampak takrat, ko se zadovolji s samim odlogom. Tako sta želja in njen manjkajoči objekt koekstenzivna, izvirata iz istega gibanja, a obstajata tako rekoč z zamikom, tako da sta v medsebojni interakciji neprestanega dohajanja: želja si postavi oviro, ovira nato vzbudi željo in tako dalje.
Kako pa to, da se želja in njen objekt nekako ujemata, si ustrezata? Schuster ponudi odgovor tudi na ta problem. Fantazija predestiniranega ujemanja, pravi Schuster, je natanko retroaktivna iluzija, udomačitev nenavadnosti prvotnega najdenja. Podobno je razmišljal tudi Spinoza, ki je v svoji Etiki ugotavljal, da je za nas nekaj dobro, zato ker si to želimo, in ne obratno. Gre enostavno za – sprva kontingentno, za nazaj pa nujno – srečanje nehotene zadovoljitve z nezaznavno željo.
Pojasnili smo obrat vzročnega zapovrstja med željo in želenim objektom, vendar ne moremo mimo dejstva, da si nekaterih stvari pač ne moremo ali ne smemo želeti. V prvem primeru gre za nemožnost, v drugem pa za prepoved želje – in prav slednje je tista glavna omejitev, zaradi katere želenje ni neomejeno in svobodno. Sicer zavzemanje za produktivnost želje Deleuzu in Guattariju ne preprečuje, da bi prepoznala, da je želja včasih destruktivna in mora biti kdaj potlačena, spet drugič pa išče in proizvaja celo svojo lastno potlačitev.
Na tej točki je želja povezana z družbenimi pričakovanji. Kolikor, kot se glasi lacanovska parola, je želja »želja Drugega«, to pomeni, da libidinalni ustroj želje prav toliko predhaja subjekt, oziroma si ga šele podredi, ga izkoristi za produkcijo želje. Libidinalna ekonomija tako ni nekaj, kar bi subjekt poljubno ustvaril v svoji glavi, ampak je »okolni svet« delovanja njegove želje. Mreža pomenov, ki jo subjekt navigira, v nekem smislu obstaja objektivno, toda – in to je ključnega pomena – deluje izključno v interakciji s subjektom nezavednega, z njegovimi partikularnostmi, ki so sicer pred njim samim lahko skrite, niso pa univerzalizabilne. To ne pomeni zgolj, da si različni ljudje želimo različne stvari – to bi bila samo zdravorazumska razlaga potrošniške raznolikosti. Še več, pomeni, da se na isti objekt želje odzivamo na različne načine: nekomu je lahko objekt želje enostavno nekaj zaželenega, drugi je lahko do tega brezbrižen, tretji bo ob želji ali namesto nje začutil sram, gnus ali zavržnost objekta želje.
Kakor nas nauči Richard Boothby, problem želje namreč ravno niso omejitve zunanje realnosti, ki bi preprečevale njeno izpolnitev. Tovrstno mišljenje Freudovo teorijo zvede na najbolj zdravorazumski pogled na stvari. Predvideva, da vsi vemo, kaj hočemo – v skladu z načelom ugodja –, a nas pri tem ovira krut in neprizanesljiv svet oziroma načelo realnosti. Pristni freudovski uvid pa mesta, kjer se odvija konflikt, ne umesti nekam med našimi željami in svetom, ki omejuje njihovo izpolnitev, ampak v prostor med našimi željami in nami samimi. Težava ni v tem, da nam realnost onemogoča izpolniti željo, ampak da nam je preprečeno, da bi to željo sploh spoznali. Lacanovska inovacija je v tem smislu vztrajanje pri zakoreninjenosti želje v Realnem, se pravi, v tem, kako naše želje vselej izvirajo onkraj nas.
Prav ta razsežnost izpade iz koncepta želečega stroja. Nepojasnjeno ostane ravno vprašanje nespoznavnosti in tujosti želje – s tem pa tudi raznolik nabor možnih odnosov do nje – v enoviti predstavi želečega stroja, ki neprosojno »črno škatlico« subjekta pusti zaprto. Zavrnitev epistemološkega podvzetja karakterizacije odnosa med subjektom in njegovo libidinalno okolico pri vprašanju želje tako zamegli njeno poreklo in omeji njeno razumevanje – denimo, zakaj se v enem trenutku ljudje na željo odzivajo tako in drugič drugače. Želja namreč deluje v kontekstu, ki bistveno ne določa le njene morebitne nemožnosti, ampak tudi njene mnogovrstne prepovedi. Oddajo torej lahko zaključimo s parafrazo Marxa: ljudje porajajo lastno željo, toda ne porajajo je, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno zadeli, kakršne so bile dane in ustvarjene z velikim Drugim.
Kinda žalostni seznam uporabljene glasbe:
1. Thrifter Records - Royalty Free Music Copyright Free Rap, Hip Hop, Vaporwave | By the Tracks
2. Chill Boi - Royalty Free Simpsonwave Audio
3. チル 波 - (copyright free) vaporwave/synthwave soundtrack
4. RoyaltyFreePlanet - Stevia Sphere – Waiting for the Bus [Vaporwave] from Royalty Free Planet™
5. drengrrr - [FREE] LOFI X JAZZ X VAPORWAVE TYPE BEAT - LOUNGE
6. The Soul Supply - (FREE) Larry June x Vaporwave x Jazz type beat - "Just a Dream"
7. lofidreams - Midnight Run - 80's synthwave
Dodaj komentar
Komentiraj