Pred majhnim letališčem v bolgarskem obmorskem mestu Varna se skupaj z drugimi potniki vkrcamo na mestni avtobus, ki nas popelje do slabih deset kilometrov oddaljenega središča. Med vročo in zaradi prtljage nekoliko utesnjeno vožnjo opazujemo mestno kuliso. Varna, tretje največje bolgarsko mesto, skozi z reklamami prelepljena okna avtobusa deluje kot skupek socialistično zgrajenih blokov, ki zaradi obalnega pridiha mesta spominjajo na hrvaško Reko. Središče Varne, ki ga lahko obhodimo v dobrih 15 minutah, pa nasprotno ponuja zlasti sestavljanko stavb, ki bi jih najlažje opisali kot secesijske in neoklasicistične. Po osrednji ulici, polni najrazličnejših kavarn, restavracij in slaščičarn, od jutra do večera mrgoli ljudi. Težko je točno presoditi, ali gre predvsem za domače turiste, tuje obiskovalce ali prebivalce Varne. Gotovo pa so dobro zastopane vse tri naštete skupine. Ulica za razliko od pričakovanj namreč ni past za turiste – do tja še pridemo – temveč prostor druženja, kar pa sicer velja skoraj za vse zunanje površine. Bolgari, stari in mladi, svoj prosti čas očitno v kar največji meri preživljajo zunaj, zlasti v parkih.  

Turistom je tako namenjena predvsem obala, ki je v veliki meri razdeljena na posamezne, med seboj zelo podobne in predvsem podobno drage beach clube. Domačinom in tistim, ki ne želimo plačevati za svoj ograjeni delček mivke, pa je namenjen del plaže na robu zaliva, kjer se bolj kot domačini zadržujejo predvsem galebi. 

Po dveh dneh se slani od kopanja v Črnem morju in obogateni za Marxov Kapital, za katerega smo odšteli le 6 evrov, vkrcamo na vlak proti Plovdivu. Na prvi pogled se nam zazdi, da bomo za pot do drugega največjega bolgarskega mesta, ki leži v notranjosti države, potrebovali več kot načrtovanih šest ur potovanja. A z grafiti opremljen in na videz starinski vlak se izkaže za ne le udobno, temveč predvsem zelo točno prevozno sredstvo. Mimobežna pokrajina, ki jo opazujemo skozi okno vagona, prehaja med gorskimi in ravninskimi predeli, ki jih dopolnjujejo predvsem manjša zgoščena naselja. Lajtmotiv tirne poti predstavljajo veliki, a zapuščeni industrijski obrati. Gre predvsem za objekte težke industrije, ki je po vzoru sovjetskega modela planskega gospodarstva v prvih petletnih načrtih postala osnovni gradnik gospodarskega razvoja Bolgarije. Zdaj zapuščene, napol podrte stavbe pričajo o nekem drugem času, ki se ga Bolgari, za razliko od državljanov republik nekdanje skupne Jugoslavije, ne spominjajo z nostalgijo, temveč z grenkobo v ustih. 

To je moč opaziti tudi ob prihodu v Plovdiv, najstarejše neprekinjeno naseljeno mesto v Evropi, ki je bilo glede na arheološka izkopavanja prvič naseljeno že v 6. tisočletju pred našim štetjem. Mesto se skuša turistom približati predvsem s promocijo starega kraja, od koder se razprostira razgled na preostal del Plovdiva, ter z antičnimi ostalinami Tračanov, ki so poseljevali območje. To dodatno utrjuje zgodba o lokaciji mesta, saj je nastalo na sedmih gričih, kar v obiskovalcu podzavestno vzbudi prizven večnega mesta. 

Heterogena zgodovina kulturnih in političnih vplivov na tem geografskem področju, ki od prazgodovinskega in antičnega obdobja prehaja v čas bizantinskega cesarstva, bolgarskega kraljestva in ​​Osmanskega imperija, sicer vključuje tudi pomembno obdobje Ljudske republike Bolgarije in njenega arhitekturnega, kulturnega in drugega doprinosa k mestu. Kljub temu pa so stavbe tega obdobja iz splošnega kanona zgodovine mesta izpuščene. Za razliko od drugih zgodovinskih vplivov se namreč lahko o arhitekturi iz časa socializma podučite na vodenem ogledu, namenjenem socialističnemu obdobju, ki – nekoliko ironično – za razliko od splošne brezplačne ture stane 18 evrov. 

Vrsto raznobarvnih stavb z ornamentiko v starem delu mesta ter ostanke antične infrastrukture dopolnjuje soseska Kapana, polna restavracij in manjših umetniških trgovinic. Ob prvem sprehodu skozi mesto se zdi, da gre za enega pristnih, sicer nekoliko hipsterskih predelov, kaj kmalu pa se izkaže, da je bila Kapana namensko ustvarjena, saj je nastala kot novejša različica v 15. oziroma 16. stoletju ustvarjenega območja trgovanja za obrtnike. Država je Kapano, katere ime pomeni past in s tem tudi bolje ustreza njeni novi funkciji, obnovila leta 2019, ko je Plovdiv postal Evropska prestolnica kulture. 

Plovdiv je od glavnega mesta Sofija, naše naslednje in zadnje postojanke, oddaljen dobre tri ure vožnje z železnico. Če je pot med Varno in Plovdivom potekala popolnoma gladko, se je kljub večinoma prijetni, predvsem pa klimatizirani vožnji tokrat pred dosegom cilja zalomilo. Iz nekoliko zmedenega govora sprevodnice je bilo moč ugotoviti, da se je pokvaril del vlaka oziroma železniške napeljave, zato smo morali izstopiti. Čeprav bolgarščina sodi med južnoslovanske jezike, je nevajenemu ušesu moč prepoznati le kakšno besedo in sklepati pomen izrečenega stavka. Ob nepoznavanju bolgarskega jezika, a dejstvu, da država sodi pod Balkan, se nam je raba angleščine, edinega jezika za sporazumevanje, zdela heretična. 

Po dešifriranju razloga za naše izkrcanje smo se znašli na  postaji, ki je bila na prvi pogled videti, kot da potnikov ni videla že več let in je tako le mimobežen nabor stavb, ki jih potnik opazuje na poti v prestolnico. Ko smo se prebili skozi podhode, smo ugotovili, da smo pravzaprav že v Sofiji, vendar na enem od njenih zunanjih predelov. Med vožnjo z avtobusom, ki nas je odpeljal v osrednji del prestolnice, je bilo moč opazovati zgoščanje stavb ter njihovo raznolikost. Če je v ekonomskem smislu heterogenost mesta vidna v njegovih raznolikih bivanjskih objektih – ti obsegajo vse od majhnih enonadstropnih hiš, ki so s širitvijo mesta iz njegovega obrobja pristale v osrednjem delu, večstanovanjskih blokov in modernih vila blokov – je pluralnost opaziti tudi v verskem in kulturnem smislu. Poleg pravoslavne katedrale, posvečene Aleksandru Nevskemu, osrednji del mesta sestavljajo tudi džamija, sinagoga in več starokrščanskih cerkva. 

Če je odnos do obdobja socializma v Plovdivu, zlasti pa Varni, kjer je spomenik bolgarsko-sovjetskega prijateljstva uporabljen le kot dober joint plac, hladen, je v Sofiji moč čutiti zavedanje, da se socializem dobro prodaja. V prestolnici so kipi, pa tudi nekaj drugih vrst umetniških del, razstavljeni v Muzeju socialistične umetnosti. A velike upodobitve Lenina, Marxa in Stalina so na vrtu muzejske stavbe razporejene brez pravih opisov, konteksta ali umestitve, saj stojijo med kupi nepokošene trave. Če je Muzej socialistične umetnosti iz takšnega ali drugačnega razloga ločen od Narodne galerije, kamor sodijo razstavljena dela, pa je turistična atrakcija Rdeče stanovanje popoln primer, kako kapitalizem ugrabi in prodaja prav vse, kar mu pride pod roke, tudi če je to njemu nasprotujoči sistem. Rdeče stanovanje sicer ni bolgarski izum, podoben vpogled v vsakdanje prostore pred padcem železne zavese ponuja denimo DDR Museum v Berlinu ter Muzej 80-ih v Sarajevu. Na tem mestu se moramo seveda pokesati, da smo tudi sami za ogled socialistično opremljenega stanovanja in zvočnega vodiča odšteli nekoliko dražjo vstopnino. 

V Bolgariji tako ni čutiti tiste drugače oblikovane, pa vendar poznane (jugo)nostalgije. Ulice, polne kafičev, kjer domačini pijejo kavo in gledajo fuzbal, zakotne potke, polne mačk, ki se grejejo na parkiranih avtih, in drevesa, polna izobešenih listov z osmrtnicami nekdaj preminulih bližnjih v nas vzbujajo občutek balkanskosti in s tem poznanosti. Obenem se zdi, da je to država, katere zgodovine, kulture in vsakdana ne bomo nikoli zares začutili, je razumeli in se nenazadnje z njo poistovetili. Za nas bo obstala nekje med balkanskim pridihom in hipstersko destinacijo za alternativne nemške turiste.