Potem ko je Ministrstvo za kulturo v začetku meseca napovedalo ustavitev odprtih postopkov razpisov za sofinanciranje projektov in izvajalce pozvalo, naj do nadaljnjega ne pošiljajo zahtevkov za izplačilo sredstev, so v petek, 17. julija, z novim ukrepom zaustavili tudi postopek dodelitve delovnih štipendij, ki samostojnim delavkam na področju kulture omogočajo pogoje za ustvarjalno, raziskovalno in razvojno delo. Trditev ministrice dr. Ignacije Fridl Jarc v izjavi za javnost 10. julija, da s prilagoditvami postopkov financiranja ministrstvo ščiti predvsem najranljivejše, se je torej hitro izkazala za zavajajočo.

Razlog za ustavitev tako sofinanciranja projektov kot dodelitve štipendij je spremenjena finančna situacija ministrstva. Po primopredaji poslov je novo vodstvo zaradi domnevne »povečane porabe predhodnega ministrstva« v proračunu ugotovilo 8,9-milijonski primanjkljaj, ki ga nekdanja ministrica dr. Asta Vrečko zanika. 3,9 milijona do konca leta naj bi primanjkovalo ravno na postavki za samozaposlene v kulturi, kar v praksi pomeni pomanjkanje sredstev za izplačevanje socialnih prispevkov samostojnim delavkam, ki jim ta pravica pripada. Prilagajanje postopkov financiranja je tako po besedah ministrice v izjavi za javnost odgovorno ravnanje. 

izjava

Dober teden po razglasitvi prilagoditve postopkov financiranja, po redni seji vlade, je ministrica naznanila, da bo del primanjkljaja v višini 2.200.000 evrov vendarle pokrit v rebalansu državnega proračuna. Zmanjševanje sredstev pri projektih, ki se že izvajajo, tako morda ne bo potrebno. Določeni razpisi, kjer pogodbe in odločbe še niso bile podpisane, kakršen je tudi razpis za dodelitev delovnih štipendij, pa po navedbah ministrstva ne bodo izpeljani. Kljub mnogim pozivom ministrstvo do danes še ni podalo jasnih informacij o pravni podlagi za zadrževanje postopkov ali o tem, kako bo ministrstvo ravnalo z že podpisanimi pogodbami in po kakšnih kriterijih bodo zmanjšanja izvedena. 

Nevladne organizacije, javni zavodi in samostojne delavke so se tako znašli v negotovem obdobju in svoje delo do nadaljnjega izvajajo brez jasnih informacij o finančnem stanju. V društvu Asociacija so v zadnjem tednu zbirali podatke o vplivu zamikov financiranja na delo. Več o težavah, s katerimi se soočajo izvajalke projektov, nam povesta predstavnika društva Uroš Veber in Tadej Pavković.

izjava

Med čakanjem na konkretne podatke s strani ministrstva lahko zgolj spekuliramo o očitnih prioritetah ministrstva in nesmiselnosti sprejetih ukrepov. Če sodimo po ponovno ustanovljenem Muzeju slovenske osamosvojitve, za katerega letos predvidevajo 150.000 evrov proračunskih sredstev, so skromni in pomembni izdatki upravičeni. Zakaj je potem na udaru ravno razpis za dodelitev delovnih štipendij, ki predvideva okvirno 700.000 evrov, to je 0,25 odstotka sredstev letošnjega ministrskega proračuna in slabih 8 odstotkov domnevnega primanjkljaja? Zakaj ravno razpis, ki kljub relativni skromnosti za samostojne delavke predstavlja pomembno obliko podpore? 

Z najnovejšim ukrepom je dr. Fridl Jarc razkrinkala svojo že sicer dvomljivo držo. S tem, ko z eno roko daje socialne prispevke in z drugo jemlje priložnosti za financiranje, namreč razkriva očitno nerazumevanje slovenske kulturne scene. Status, tudi s pravico do plačanih socialnih prispevkov, sam po sebi delavkam ne zagotavlja prihodka. Pravzaprav jim zagotavlja šele priložnost, da se potegujejo na projektnih razpisih oziroma sodelujejo pri projektih, ki jih tako ali drugače v veliki meri sofinancira Ministrstvo za kulturo. Trga, kjer bi umetnice lahko nadomestile javno financiranje, v Sloveniji ni. Kako točno status samozaposlene v kulturi ščiti delavko v državi, kjer se investicije v javne zavode krčijo in kjer bodo zavodi, društva in festivali svoje programe prilagajali predvidenemu zmanjšanju sredstev, torej v državi, kjer izginjajo priložnosti za dejansko opravljanje dela, ni jasno.

Poleg materialnega siromašenja kulturne scene geste ministrstva prispevajo tudi k nadaljnjemu oziroma ponovnemu diskreditiranju umetniškega poklica. V odzivih na medijske prispevke in objave na družbenih omrežjih, ki obravnavajo aktualno dogajanje, se že vrstijo komentarji o privilegiranosti lenih umetnic, ki živijo na račun davkoplačevalskega denarja. Na očitke se na sindikatu ZASUK odzivajo z zapisom: »Klientelizem nedvomno obstaja na vseh ravneh države in na vseh ministrstvih, toda v našem sektorju se nas velika večina preživlja z minimalnimi plačili, ob tem da opravljamo izrazito družbeno koristne dejavnosti na ravni cele države, še posebej na njeni periferiji.« Kljub temu se bistrim komentatorkam zdi, da bi morale umetnice same zaslužiti svoj denar, pri čemer pa ni povsem jasno, kdo mislijo, da se je dokazal na razpisih in kdo izvaja projekte. 

Nestrpne odzive javnosti širše kontekstualizira Veber.

izjava

V diskurzu, ki izhaja iz bodisi nerazumevanja dejanskih pogojev kulturnega dela bodisi načrtnega napada na kulturo, je težko razložiti in upravičiti dodelitev delovne štipendije. Širša javnost jo očitno razume kot neupravičeno nagrado na račun davkoplačevalk, čeprav gre za uveljavljen model podpore, ki nekaj izbranim umetnicam omogoča kritje življenjskih stroškov med opravljanjem poklica, ki nima dodeljene redne plače in ki ga umetnica opravlja v javnem interesu. 

Če se ozremo čez mejo, ugotovimo, da je v Avstriji tako na državni kot na občinski ravni znatno več priložnosti za tovrstna financiranja, ki obstajajo kljub številnim denarnim nagradam, plačanim rezidencam in ateljejskim priložnostim. Če se ozremo še nekoliko dlje, na Irsko, smo priča uvedbi stalnega temeljnega dohodka za umetnice, ki znaša približno 1.300 evrov na mesec.

V Sloveniji se borimo za oziroma se nekateri borijo proti delovni štipendiji, ki približno 34 ljudem za obdobje enega leta prinaša 5.000 evrov in približno 53 ljudem za obdobje enega leta prinaša 10.000 evrov. Slabih 90 ljudi bi torej na mesec dobilo bodisi 417 evrov bodisi 833 evrov. Za štipendijo se je potegovalo 429 prijaviteljic. Po kriteriju razpisa so izbrane umetnice dokazovale referenčnost, kakovost načrta dela in njegov prispevek k vzpostavljanju kakovostne in raznovrstne produkcije. Delovna štipendija je redka priložnost za financiranje, ki ni vezano na izvedbo specifičnega projekta, v državi, kjer tudi osrednja nagrada za vizualne umetnice ne vključuje denarne nagrade. Kljub vsemu temu bi marsikomu spremenila leto. 

Oddajo zaključujemo z izjavami umetnic in umetnikov, ki so dobili in izgubili delovne štipendije.

izjava 1

izjava 2

izjava 3

izjava 4

Za glasbeno podlago je bila uporabljena skladba Elvis Herod - Fighting Muzak.