Norci so zunaj
Na obrobju, umaknjeni od morebitnega nedolžnega, nič vedočega pogleda in jasno razmejeni z visokimi zidovi – takšna je bila in marsikje tudi še vedno je tipična usoda prebivalcev tako imenovanih bolnišnic za duševno bolne. Ena izmed tovrstnih ustanov je med letoma 1955 in 2004 delovala tudi na gradu Cmurek, na, dokaj prikladno, skrajnem obrobju države.
Slišali ste Barbaro Kotnik, antropologinjo in kustosinjo Muzeja norosti na gradu Cmurek. Muzej, ki je bil ustanovljen leta 2013, je postavljen neposredno v prostore nekdanjega Zavoda za duševno in živčno bolne Hrastovec - Trate. Širše se zavod Muzej norosti, sledeč lastni opredelitvi, posveča aktivnemu delovanju na področju človekovih pravic, duševnega zdravja, skupnostne podpore in deinstitucionalizacije. V organizaciji zavoda je med desetim in dvanajstim julijem grajska poslopja zavzelo festivalsko dogajanje, ki je združevalo diskurzivne, ustvarjalne in informativne dogodke. Odvil se je prvi Festival norosti, ta pa nam je omogočil podrobnejšo seznanitev s sferami delovanja zavoda Muzej norosti.
Začnimo pa pri temeljih. Idejno zasnovo provokativno poimenovanega muzeja na gradu Cmurek lahko pripišemo doktorici Sonji Bezjak, sociologinji in direktorici zavoda Muzej norosti.
Kljub svoji navidezni obrobnosti se je Muzej norosti pred mesecem dni znašel v samem središču pozornosti mednarodne muzejske stroke. Muzeju je bila za institucionalno integriteto in pogum v Bilbau podeljena prestižna nagrada Evropskega muzejskega foruma. O pomenu tovrstnega priznanja nadaljuje Sonja Bezjak:
H govoru o simptomih in posledicah perifernosti v vseh svojih oblikah se vrnemo kasneje, naše poizvedovanje pa nadaljujemo v srčiki muzejske dejavnosti. Privilegirano mesto osrednje postavitve zaseda stalna razstava Neskončne trate norosti. Voden ogled obiskovalko popelje skozi prostore nekdanjega zavoda za duševno in živčno bolne. Zaznamovane sobane so obogatene z artefakti, pričevanji in raznoraznimi drobci, ki razkrivajo realnost življenja, predolgo skritega za zidovi. O zgodovini zavoda za duševno in živčno bolne smo se tako kot ob erešovih preteklih obiskih gradu Cmurek pogovarjale s poslušalki že poznano kustosinjo in osrednjo vodičko po muzeju norosti, Barbaro Kotnik.
Diagnoza duševne bolezni je skozi zgodovino delovala kot širok termin, izjemno prilagodljiv na vsakokratne muhe družbeno sprejemljivega. Razumevanje tovrstnih zavodov kot oblika družbenega korektiva nam omogoča, da uradni diagnozi, ki nastopi pred sprejemom v zavod, odvzamemo privilegirano mesto pozornosti.
Pomemben preobrat v zgodovini zavoda Hrastovec - Trate predstavljajo sedemdeseta leta prejšnjega stoletja.
Razstava Neskončne trate norosti svoje gradivo črpa iz obeh strani varstvenega razmerja. Poleg pričevanj s strani prebivalcev gradu je velik delež pozornosti namenjen tudi tistim, ki so v grad zahajali bolj oziroma manj prostovoljno.
Obremenjena zgodovina 20. stoletja je na gradu Cmurek pustila močan pečat. Na lokalni ravni je zavod za duševno in živčno bolne temeljito zaznamoval skupnost – najsi po liniji preživelih prebivalcev, nekdanjih zaposlenih ali pa tudi tistih, za katere je grad predstavljal nevarno neznano in so se mu raje na široko izognili. Govor je v tovrstni situaciji zato oviran, arheologija potlačene preteklosti pa znatno otežena in tako se kot ključna razsežnost delovanja muzeja izriše tudi prizadevanje za destigmatizacijo konkretnega prostora.
Prizadevanje na ravni lokalne skupnosti najde svoj izraz tudi v »drugem delu« muzejske zbirke. Poleg razstave Neskončne trate norosti si lahko obiskovalka ogleda tudi obsežno zbirko gradiv, ki se osredinjajo okoli kulturne dediščine in lokalnih okoljevarstvenih problematik. Osrednjega pomena je tu zgodba reke Mura. Podrobnejši uvid nam je podal eden izmed ustanovnih članov, Boris Bezjak. Obdobje intenzivnih izselitev oziroma priselitev, ki je sledilo drugi svetovni vojni in kasnejša prisotnost graničarjev ob meji sta, sledeč Bezjaku, reko spremenila v ničelni prostor, do katerega lokalno prebivalstvo ni imelo dostopa.
Po kratkem glasbenem predahu svojo pot po Festivalu norosti nadaljujemo s projektom Modri konj, prizadevanjem za deinstitucionalizacijo in raziskovanjem krhkosti ledu med zagovorništvom in narativno kolonizacijo.
Glasbeni premor: 38 - Komakino - Demon norosti
Z mislimi pri prizadevanju za obče družbeno normalizacijo norosti in njenih krajev pa se sedaj od bolj domačih okolij preusmerjamo onkraj občinskih in celo državnih meja. Na festivalu smo se imeli moč seznaniti s projektom Modri konj, ki je nastal v sklopu Evropske prestolnice kulture 2025. Projekt svojo vsebino črpa iz časa prelomnih procesov deinstitucionalizacije duševnega zdravstva v Italiji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1972 so se prebivalci psihiatrične ustanove Sveti Ivan v Trstu uprli zakolu konja po imenu Marco oziroma Marca Cavalla, dolgoletnega pomočnika prebivalcev pri delovnih opravilih. Upor je bil uspešen, Marco Cavallo pomiloščen, prebivalcem ustanove pa s tem priznana dostojanstvo in moč samoodločanja.
A zgodba se tu šele začne. Pod vodstvom revolucionarnega psihiatra Franca Basaglie je sledila pobuda za zaprtje ustanove v Trstu. Prebivalci ustanove v Trstu so usodo Marca Cavalla obeležili z izgradnjo skulpture modrega konja in ga ob uspešnem zaprtju ustanove leta 1973 kot simbolno dejanje prehoda od institucionalnega zapiranja do skupnostne oskrbe odpeljali v svet. Modri konj Marco Cavallo je tako postal simbol deinstitucionalizacije.
Projekt, ki je nastal v okviru EPK 2025, lahko torej razumemo kot kampanjo ozaveščanja in simbolnega prizadevanja za nadaljnjo deinstitucionalizacijo tudi v Sloveniji, projekt, ki še zdaleč ni končan. Spomnimo: V Sloveniji v zavodih za dolgotrajno oskrbo še danes živi več kot 4000 ljudi. Nadaljuje Staša Prah, dramaturginja, dolgoletna prostovoljka in skrbnica kulturnega programa v Muzeju norosti ter izvedbena vodja projekta Modri konj.
Temeljne družbeno-politične razsežnosti projekta, ki širi glas o neslišani, prezrti populaciji, glasilko prisilijo v soočanje z vprašanji odgovornosti, pravic in etično refleksijo mesta izrekanja.
Govor o simbolnih dejanjih ozaveščanja in vprašanje govorjenja o oziroma v imenu drugega nas pripeljeta do dveh nujnih iztočnic: k prehodu od simbolnih akcij do konkretnega terenskega dela in podrobnejši obravnavi etičnih ter praktičnih razsežnosti polja izrekanja. Kot nadvse primeren sogovornik se nam v tem primeru izkaže Anže Trček, direktor in predstavnik projekta Center za zagovorništvo, ki prav tako deluje v sklopu zavoda Muzej norosti.
Osrednje polje delovanja zagovorniške organizacije predstavlja vzpostavljanje premika od bivanja v tako imenovanih varovanih oddelkih k manj omejujočim oblikam bivanja oziroma k oskrbi v skupnosti. Trček nadaljuje o pravni podlagi zadrževanja in omejevanja ljudi na varovanih oddelkih ter ključnih izzivih selitve uporabnikov v skupnosti.
Na grajskih poslopjih smo imeli priložnost zgodbo o izselitvi iz varovanega oddelka spoznati tudi iz prve roke. Pogovarjali smo se z Anelom, ki je dve leti bival na varovanem oddelku, minuli teden pa je pridobil sklep, ki zavrača podaljšanje zadržanja in odreja nemudno premestitev na odprti oddelek.
Ozaveščeni in seznanjeni pozornost sedaj ponovno obračamo proti gradu Cmurek in Muzeju norosti. Ta se preko svojih širokih in vplivnih dejavnosti vzpostavlja kot eden izmed osrednjih virov govora o duševnem zdravju in deinstitucionalizaciji. V skladu s tem so tudi pobudniki kampanje peticije #KakšnaNorišnica. V zavodu zapišejo: Kot družba smo dolžni zagotoviti primerne pogoje za življenje in oskrbo ljudi z dolgotrajnimi oviranostmi v skupnosti, med nami.
Tovrstna pozicija pa seveda prinaša dodatno težo. Kot smo lahko slišale, je v obči praksi govor oziroma izraz samih uporabnikov in uporabnic ter prebivalcev in prebivalk zavodov pogosto drugorazrednega pomena. Ob prevladi strokovne, akademske perspektive in manku vidnega glasu uporabnic se v kritični poslušalki nedvomno poraja sumničavost o morebitni reprodukciji starih vzorcev prilastitve narative Drugega. Vprašanje mejá govorjenja o in potrebah sodelovanja z smo naslovile na direktorico Sonjo Bezjak:
Kadrovska in finančna podhranjenost je nedvoumna. Zavod vodi direktorica prostovoljka, edina zaposlena, Boris Bezjak in Barbara Kotnik pa sta financirana preko projektnih sredstev, ki se v današnjem političnem okolju kažejo kot vse prej kot zanesljiv vir financiranja. Kljub mednarodnemu priznanju so nam na vprašanje ali so na vidiku kakšni bolj stabilni, morda državni viri financiranja vse sogovornice odgovorile z jasnim ne. A za opevanje selektivne skopušnosti odločevalcev v današnjem prispevku nimamo časa, ekipe zavoda Muzej norosti pa perifernost in oblastna ignoranca doslej nista vidno zaustavljali. Naj bo tako tudi v prihodnje. Z očesom pozorno uperjenim na tanki led med zagovorništvom in narativno kolonizacijo ter upanjem, da se bo vzpostavljeni vzorec premagovanja ovir ohranil tudi pri prihodnjih izzivih, se naše raziskovanje po gradu Cmurek za danes zaključuje.
Pisal je Val.
Dodaj komentar
Komentiraj