V štiridesetih letih 20. stoletja je Jean-Paul Sartre utemeljil koncept angažirane književnosti  v sklopu šestih esejev z naslovom Kaj je literatura. Skoznje je poskušal artikulirati delovanje angažiranega literata v javnem prostoru, predvsem v kontekstu širše razprave o poziciji eksistencializma v polemiki z marksizmom. Tako bi literarne forme, kot je predvsem romanopisje, zavzele funkcijo instrumenta družbenega delovanja in gojile dialog o aktualnih socialno-političnih vprašanjih. Koncepta angažirane književnosti pa Sartre nikoli ni povezoval s poezijo. Ravno nasprotno, ta je v njegovem filozofskem imaginariju obtičala kot povsem apolitična in samozadostna oblika semi-plastične umetnosti. Pa vendar, prav to, kar Sartre smatra za politično nemoč in diskurzivni primanjkljaj poezije, kot so njena materialnost, ritem, tišina in protislovnost, lahko postane mesto upora in političnega dialoga. 

Pesniška antologija Bloody Chess, Poems on War by the New Generation of Slovene Poets se z devetintridesetimi pesmimi mladih avtoric in avtorjev iz Slovenije v strukturo angažirane književnosti vpisuje zavoljo ekskluzivno vojne tematike. Antologija je izšla letošnjega leta v slovenskem centru PEN in sicer v okviru podsekcije organizacije Mladi PEN. Zasnovala in pripravila sta jo predsednica Mladega PEN-a Selma Skenderović ter avtor, prevajalec in publicist Pino Pograjc, s katerim smo v pogovoru odkrivali literarne razsežnosti zbrane poezije in se posvetili tudi možnim negotovostim.

Izjava

Tematika vojne v pesmih niha med eksplicitnostjo doživljanja medijske reprezentacije vojnih konfliktov v svetu ter golim opisom razdvojenosti avtorske notranjščine in medosebnih bojev, ki stanje konflikta transponirajo v nekoliko bolj specifično abstrakcijo. Bitka na bojišču osebnih in medosebnih odnosov, ki se na prvi pogled zdi kontrastna tematiki vojaškega konflikta, pravzaprav razkriva, da tega morda ni mogoče misliti ločeno. Poezija se dotika univerzalnega skozi radikalno subjektivnost, kjer intenzivna osebna izkušnja pesnice iz partikularnega lahko proizvede nekaj širšega. Tako je pesniški diskurz lahko prizorišče osebnega in ideološkega boja znotraj večjega kulturnega dialoga. 

V tem oziru postane jezik orodje, s katerim pesnica vzpostavi konstruktivni dialog o vojaških konfliktih in kršenju univerzalnih človekovih pravic. Jezik služi pesnici in govoriti o vojni postane nekakšna eksistencialna nujnost, preko katere se avtorica vpisuje v polje političnega udejstvovanja. V civilni družbi namreč narašča potreba po konkretnejši kozmopolitski razpravi, ki bi kot globalna moralno-politična obveza vsake prebivalke sveta težila onkraj zavesti o lokalnih družbenih problemih in spodbujala skrb za človeštvo kot enotno zemeljsko skupnost. Ob vsem tem oddaljeni Drugi postane legitimni naslovnik naše etične zavesti in politične soodgovornosti. 

Z vprašanjem medijskega spektakulariziranja in estetizacije trpljenja oddaljenega Drugega se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ukvarjal že francoski sociolog Luc Boltanski. Pod drobnogled je vzel strukturno logiko politike usmiljenja, ki pri opazovalki vzbudi zgolj primarni čustveni odziv na videne grozovitosti, ta pa sam po sebi ne prestopi praga političnega dejanja. V tem oziru morda angažirana poezija zaseda nekoliko posebno, ambivalentno pozicijo, preko katere hkrati še zmeraj operira z afektom in posega v sfero političnega aktivizma. Tako tiči na presečišču registra usmiljenja Boltanskega in politike pravičnosti, ki pa vselej kliče po institucionalnih spremembah. 

Pisanje, branje in objavljanje poezije je pomembna in predvsem dostopna politična dejavnost civilne družbe in antologija Bloody Chess to vsekakor potrjuje. Tudi naš sogovornik je pritrdil, da je zbirka mlajše generacije pesnic in pesnikov vzbudila zanimanje mnogih bralcev in organizacij. Bistvena lastnost pesnice je, da opazuje in dekonstruira svet, ki jo obdaja, ter se nanj odziva na način, ki je danes eksistencialno nujen in ki premore globljo refleksijo krivice ter humanitarnih kriz, za katere komercialni mediji žal nimajo prostora. Če poglobimo postrukturalistični razmislek, je na koncu koncev vsa kulturna produkcija neizogibno politična, ker je pač implicitno ali eksplicitno vpeta v nek družbeni kontekst in politično paradigmo, v kateri nastaja. Tako vsa poezija na tak ali drugačen način postopa po sferi političnega, v kateri avtoričino zavestno izogibanje eksplicitni politični angažiranosti prav tako determinira individualno ideološko pozicijo ali obliko političnega dejanja oziroma nedejanja. 

Pisala je Tinka.