Kdaj je delo končano?
Med 4. in 7. junijem je po hodnikih Akademije za likovno umetnost in oblikovanje – vseh njenih izpostav, na Dolenjski, Tobačni in Erjavčevi – kot ob koncu slehernega študijskega leta vladal živahen nemir. Po stenah visijo fotografije, v nekdanjih ateljejih stojijo slike, iz zatemnjenih prostorov pa sevajo projekcije študentskih videov. ALUO odprta akademija oziroma letna razstava predstavlja trenutek, ko dela študentk prvič zapustijo ateljeje, delavnice in računalniške zaslone ter stopijo pred radovedno občinstvo.
Semestrske razstave načeloma vrednotimo po drugačnih merilih kot umetniške. Obseg je preprosto prevelik in mnogoter, da bi pretehtavale kuratorske poteze. Ob sprehodu med razstavljenimi deli se nam poraja drugo vprašanje. Namreč, kdaj je umetniško delo sploh končano? Ali pa ga nemara končujemo tekom celega življenja? Enega od možnih odgovorov na to vprašanje nam je ponudil študent slikarstva Mihael Fajt, ki nam je slučajno padel pod mikrofon.
Določiti konec ustvarjalnega procesa ni vedno preprosto. Številni študenti, kot je Klemen, študent smeri video, animacija in novi mediji, opisujejo delo kot nekaj, kar se med nastajanjem nenehno spreminja.
Vsaka nova faza ustvarjanja prinese tudi novo perspektivo. Prav tako podobno izkušnjo opisuje študent fotografije Staš Gregorič, pri katerem je imel pomembno vlogo tudi pogled drugih.
Preden razstavljena dela srečajo obiskovalce, jih pogosto spremlja cela vrsta drugih pogledov. Pogled mentorja. Pogled sošolke. Pogled nekoga, ki gre vsak dan mimo istega platna ali fotografije. ALUO odprta akademija je posebna razstava tudi zato, ker se odvija v prostorih, kjer so dela nastajala skozi celo leto.
Dela v času študija tako še ne nastajajo v popolni osami, kot bo morda držalo v profesionalnih umetniških karierah ali vsaj v romantičnih stereotipih. Med ateljeji, hodniki in delavnicami se oblikuje skupnost, v kateri študenti spremljajo procese drug drugega, si izmenjujejo mnenja in skupaj opazujejo, kako se posamezni projekti spreminjajo. A sprememba ni vezana le na ljudi. V nekaterih medijih je čas sam del ustvarjalnega procesa.
Vprašanje časa pa se na razstavi izraža tudi drugače. Medtem ko nekatera dela šele začenjajo svojo javno pot, se drugje srečujemo z deli, ki so preživela že desetletja ali celo stoletja. Na oddelku za konserviranje in restavriranje študenti delajo z objekti, ki so pogosto starejši od njih samih. Več sta nam pojasnili študentki Dunja in Aleksandra.
Pri konserviranju in restavriranju vprašanje nastanka pogosto zamenja vprašanje trajanja.
Vprašanje, kdaj je delo končano, zato morda nima preprostega odgovora. Umetniška dela se spreminjajo med nastajanjem, spreminjajo se ob srečanju z občinstvom in spreminjajo se skozi čas. Morda prav zato slikarstvo kljub številnim novim medijem že stoletja ostaja relevantno.
Čeprav nastajajo v različnih medijih in iz različnih izhodišč, dela letošnje razstave povezuje neprestano gibanje. Iz ateljejev in delavnic prihajajo v razstavne prostore, kjer jih prestrežejo novi pogledi, novi pomeni in nove zgodbe. Med procesom, prostorom, občinstvom in časom se njihova podoba vedno znova preoblikuje.
Letna razstava ALUO tako odpira trenutek srečanja – med delom in obiskovalcem, med preteklim delom in prihodnjimi možnostmi, ki jih vsako delo še nosi v sebi.
Po sledovih študentskih procesov je hodila Lisa.
Dodaj komentar
Komentiraj