Talk teater to me
V Prešernovem gledališču Kranj od februarja potekajo gledališke delavnice za priseljence, katerih materni jezik ni slovenščina. Projekt z naslovom Slovenščina kot drugi in tuji jezik, ki je bil 1. aprila predstavljen na istoimenskem pogovoru v okviru letošnjega Tedna slovenske drame, predstavlja enega od temeljev ustvarjalnega procesa uprizoritve Kako se naučiti dvojine. Ta bo v Kranju premiero doživela jeseni, v režiji Anđelke Nikolić in po besedilu Simone Hamer, ki nastaja vzporedno z delavnicami.
Program lahko razumemo kot poskus razvoja občinstva in vključevanja marginaliziranih skupin v lokalno kulturno produkcijo. Pri tem se proces učenja jezika ponuja kot pripravni okvir za raziskovanje in razumevanje priseljenske izkušnje. Tovrstna prizadevanja v Kranju se zdijo precej relevantna. Po podatkih statističnega urada je lani v Sloveniji začasno ali stalno prebivalo približno deset odstotkov tujih državljanov in državljank, največ iz Bosne in Hercegovine, Kosova, Srbije, Severne Makedonije in Ukrajine. Po navedbah Simone Hamer spada Kranj med mesta, kjer biva visok delež priseljencev. Tuji državljani in državljanke predstavljajo okoli trinajst odstotkov prebivalcev.
Na pogovoru Slovenščina kot drugi in tuji jezik so se osredotočali predvsem na razmislek o dostopnosti in gostoljubju mesta in njegovega gledališča. Zasnovo istoimenskega projekta in njegovo vlogo v nastajajoči uprizoritvi oriše Hamer.
Znanje ali neznanje slovenskega jezika se kot temelj integracijskih politik pojavlja kot vsakdanje pogajanje s šolskim sistemom, z lokalno skupnostjo in državnimi institucijami. To odražajo tudi izkušnje gostje pogovora Urše Hribar, učiteljice, ki nudi dodatne ure slovenščine za tujejezične učenke in učence na osnovni šoli Janeza Puharja Kranj. Kot je na pogovoru povedala Hribar, se številni otroci s starši, ki v Kranju dobijo delo, priselijo sredi šolskega leta, pogosto brez socialne mreže, znanja jezika in domače podpore, kar jim izrazito otežuje vključitev v skupnost. Pri tem je moč zaznati tudi razredne razlike med družinami, saj mnogi starši nimajo sredstev, da bi s tečaji in prostočasnimi aktivnostmi otrokom omogočili hitrejšo usvojitev jezika in kulture.
Slovenščina je za priseljence navadno jezik službenih ali šolskih okolij, preverjanj znanja in uradnih postopkov, nemalokrat pa tudi vir zadrege, ker jezika ne obvladajo dovolj dobro. V okviru gledaliških delavnic pa sta raba in učenje jezika bolj sproščena in prilagojena nivoju znanja sodelujočih. Mentorici, ki se jima pridružuje še koreografinja Vita Osojnik, zasledujeta manj pedagoški, bolj odprt model, kjer udeleženci delajo tudi z glasom, gibom in improvizacijo.
Tako je srečanja opisala Hamer. Do predstavitve projekta na Tednu slovenske drame je bilo izvedenih šest delavnic, na katerih je sodelovalo skupno 13 udeležencev iz Kosova, Makedonije, Rusije, Srbije, Sudana in Ukrajine, starih od 12 do 52 let. Eden izmed njih, Tamer Ibrahim, ki se je pred tremi leti priselil iz Sudana, opiše svojo izkušnjo.
Besedilo predstave v nastajanju se napaja iz materiala, ki vznika na srečanjih. Delavničarji sicer ne bodo nastopali v predstavi, zasedbo bodo namreč sestavljali igralci Prešernovega gledališča. Več pove Hamer.
Odločitev za oblikovanje besedila po jezikovnem učbeniku je večplastna. Učni materiali pogosto poleg samega jezika posredujejo tudi predstavo o družbi, v katero naj bi se govorka vključila, in idealno podobo učenke same. Integracija v učnih materialih pogosto deluje kot linearen proces prilagajanja, brez večjih ekonomskih pritiskov, razrednih razlik ali občutka odtujenosti, pojasni režiserka Nikolić.
Onkraj ciljev produkcije predstave o jeziku in priseljencih projekt stremi k izgradnji prostora in prepoznavi mehanizmov, ki bi ljudem omogočili prijetnejše prvo, ali ponovno, srečanje z gledališčem. Kranjskemu soroden in nemara referenčen projekt izvaja ljubljanska Drama, ki se mu posvetimo po glasbenem premoru.
V ljubljanski Drami poteka projekt Pot v Dramo, celoletni jezikovno-kulturni program, ki je prav tako namenjen podpori vključevanja v Sloveniji živečih tujcev. Več o njem pove gledališka pedagoginja in mentorica Špela Šinigoj.
Program zadnji dve leti sofinancira Ministrstvo za kulturo, o njegovi uspešnosti in popularnosti pa priča dejstvo, da so morali letos število udeležencev omejiti na dvajset. Udeleženci prihajajo z vsega sveta, večinoma pa jih gledališče že zanima in si lahko privoščijo vpisnino, ki znaša 150, za študente pa 130 evrov.
V primerjavi s programom v Drami so delavnice v Kranju, ki se med delom na predstavi nadaljujejo in so vedno odprte novim udeležencem, brezplačne. K udeležbi so vabili z oglaševanjem v šolah, knjižnicah, na ljudskih univerzah in s priporočili znancev. Nekateri udeleženci so se z gledališčem srečali prvič.
Ob tovrstnih iniciativah velja upoštevati, da nemalo priseljencev v Sloveniji deluje predvsem znotraj logike preživetja in dela, kulturno udejstvovanje pa ob tem hitro postane nekaj, kar pride na vrsto šele kasneje, če sploh. Vprašanje je, kdo sploh vstopa v kulturne institucije in pod kakšnimi pogoji. Dostopnost kulture je pogosto razumljena precej dobesedno, zgolj kot problematika cen, repertoarjev, nadnapisov ali fizičnega dostopa, veliko redkeje pa kot vprašanje občutka sprejetosti in pripadnosti.
Gledališče je v mnogih izraznih metodah, ki jih uporablja, močno kulturno zaznamovano in lokalno specifično, uspešno branje tovrstnih kodov pa se nekomu, ki v tej kulturi ni domač, zlahka izmuzne. Ob tem lahko mnogi doživijo občutek distance, ki sledi preselitvi v novo okolje, tudi pri ljudeh, ki so bili s kulturno produkcijo v domačem kraju tesno povezani. O tem v pogovoru razmišlja soudeleženka delavnice, priseljenka iz Srbije, ki v Sloveniji živi že dve desetletji.
Naravo kulturnega poznavanja, ki ga pogosto – zavedno ali ne – predpostavlja gledališče, pa razloži Šinigoj.
Sogovornice kot enega glavnih uspehov tovrstnih projektov, ki želijo gledališke sedeže narediti udobne širšemu krogu ljudi, označujejo prav postopno razbijanje predstave o gledališču kot prostoru, ki nujno zahteva predhodno kulturno kompetenco, in hkrati prostoru, ki je dostopen le pod specifičnimi pogoji.
Projekta v Ljubljani in Kranju pri tem povezuje sorodno prizadevanje k ustvarjanju okoliščin, v katerih lahko ljudje, ki v gledališče sicer ne vstopajo samoumevno, do njega postopoma vzpostavijo bolj domač odnos. Ob mnogih sistemskih ovirah, s katerimi se priseljenci soočajo, je občutek pripadnosti in zmanjševanje distance, ki jo občutijo ob selitvi v novo okolje, dragocen. K temu lahko bistveno pripomorejo institucije same. O malih uspehih projekta in recipročnemu približevanju za konec več povesta Hamer in Nikolić.
Z jezikom in gledališčem se je ukvarjala Zala Julija.
V oddaji je bila kot glasbena podlaga uporabljena skladba Icar_Fell avtorja Koi-discovery (CC0 1.0, Free Music Archive).
Dodaj komentar
Komentiraj