Ko se spremeni pogled
Nekatere zgodbe nastanejo tako, da jih napišemo. Druge tako, da jih izbrišemo.
Nova pesniška zbirka Nine Dragičević JE JE, ki je izšla letos pri Črni skrinjici, temelji na postopku »erasure poetry« – pesniški metodi, pri kateri avtorica iz že obstoječega besedila odstranjuje besede in iz preostanka sestavlja novo delo. Izhodišče je serija jugoslovanskih vesternov Lassiter, najhrabriji čovjek svoga vremena (slov. Lassiter, najpogumnejši človek svojega časa) o revolverašu Lassiterju (Lass). Besedilo, zgrajeno iz prepoznavnih koordinat žanra: revolverjev, pregonov, nasilja in hiperbolične moškosti. Toda Dragičević romana ne predela niti ga ne komentira, temveč ga razkopava po plasteh. Kot arheologinja plast za plastjo odstranjuje prvotno besedilo, dokler iz njegovih razpok ne začne postajati vidno nekaj, česar prvotni roman ni znal prepoznati. Izbris tu ne deluje kot izguba. Deluje kot prerazporeditev. Z vsakim odstranjenim stavkom se spremeni razmerje med preostalimi besedami. Kar je bilo v izvirniku komaj opazno, začne nositi težo celotne pripovedi.
Izbris navadno povezujemo z izgubo. Z mankom, cenzuro ali pozabo. V Je je pa se zgodi skoraj nasprotno. Izbris deluje kot prerazporeditev pogleda. Spreminja besedilo in razmerja med njegovimi pomeni. Prav v tej prerazporeditvi začne iz jezika, ki je bil prvotno namenjen povsem drugačni zgodbi, vznikati razmerje med Lassom in »prijateljem« Jackom. Toda zbirka ne učinkuje zato, ker bi razkrila domnevno skrito kvirovsko zgodbo, ki naj bi bila ves čas čakala med vrsticami vesterna. Njena moč je drugje. Ljubezenska zgodba ne nastane kljub izbrisu, ampak prav zaradi njega. Odvzemanje jezika ustvarja pogoje, v katerih lahko takšna pripoved sploh nastane.
Izvirni vestern pri tem nikoli zares ne izgine. Po pesmih še vedno odmevajo streli, bombe, sodniki, zapori, obešanja in pregoni. Toda njihov položaj se bistveno spremeni. Izbris nasilja ne izbriše. Odvzame mu le osrednje mesto. Kar je bilo v izvirniku gonilo pripovedi, se umakne na njen rob in ostane kot oddaljen odmev sveta, iz katerega zbirka izhaja. Vestern tako ne deluje več kot okvir, ki usmerja dogajanje, ampak kot nekakšna senca, ki spremlja vsak prizor in opominja, od kod je ta jezik prišel.
Prav zato Je je ni zanimiva zgolj kot domiselna uporaba »erasure poetry« ali kot umetniško preoblikovanje žanrskega besedila. Njena največja gesta je tišja. Preuredi samo razumevanje tega, kaj v zgodbi sploh deluje kot dogodek. Če vestern svojo napetost gradi na pregonu, obračunu in zmagi, zbirka njihovo mesto prepusti dotiku, pogledu, iztegnjeni roki, dihu ali preprostemu »mi«. Dogodki niso več eksplozije, ampak trenutki bližine. Nasilje pri tem ne izgine, ampak se preseli. Središče pripovedi se skoraj neopazno premakne. Streli in eksplozije ostanejo kot odmev izvornega besedila, težo pripovedi pa vse bolj nosijo občutek ogroženosti, prikrivanje in krhkost bližine. Vestern tako ne izgubi svojega nasilja, spremeni se le način, kako ga pesniška zbirka občuti.
Iz tega prerazporejenega jezika se počasi začne sestavljati razmerje med Jackom in Lassom. Oblikuje se kot niz drobcev, ki se med seboj povezujejo šele skozi ponavljanje. Pogledi, dotiki, iztegnjene roke, »vidi me«, »jaz in Lass«, predvsem pa vztrajno vračanje zaimka »mi« postopoma ustvarjajo prostor bližine. Ljubezenska zgodba ni nikoli izrečena v celoti. Namesto tega vznikne med posameznimi besedami, v prazninah med njimi in v ritmu njihovega ponavljanja.
S tem zbirka ne spremeni le tega, kdo nastopa v zgodbi, ampak tudi način, kako zgodbo sploh beremo. Bralec sledi razpršenim fragmentom in iz njih postopoma sestavlja odnose, napetosti in občutke. Pomen ne nastaja v enem samem verzu, ampak se nalaga počasi, skoraj neopazno. Tako kot arheolog iz posameznih najdb postopoma sestavlja podobo nekega sveta, tudi bralec iz raztresenih besed sestavlja zgodbo, za katero se zdi, da je bila ves čas na robu jezika, vendar je postala izrekljiva šele skozi njegovo zmanjševanje.
To spremembo spremlja tudi sama materialnost pesmi. Razpršena tipografija ni dekorativni minimalizem niti vaja v eksperimentalnosti. Bele praznine niso prostor, kjer se besedilo konča, ampak prostor, kjer se šele začne oblikovati njegov pomen. Pogled se med posameznimi besedami ustavlja, vrača in išče povezave. Branje se upočasni do hitrosti intimnosti.
Ta upočasnitev ni naključna. Če zbirka spremeni predstavo o tem, kaj sploh šteje kot dogodek, se mora spremeniti tudi način, kako do teh dogodkov pridemo. Dotik, pogled ali ponovljeni »vidi me« ne morejo delovati z enako hitrostjo kot pregon ali eksplozija. Pomen zato nastaja v razdaljah med besedami, v tišinah in premorih, ki jih ustvarja stran. Bralec pesmi ne prebira zgolj z očmi, temveč se po njih skoraj premika. Razdalje med besedami postanejo enako pomembne kot besede same. To dvojnost še poudari slovenski prevod pod vsako pesmijo. Prevod omogoča tekoče spremljanje besedila, prostorska razporeditev izvirnika pa vztrajno vrača pozornost k njegovi vizualni kompoziciji. Bralec zato ves čas prehaja med dvema načinoma branja – linearnim in prostorskim.
Ob tem zbirka odpira tudi vprašanje avtorstva. Kdo pravzaprav piše Je je? Avtorica, ki izbira, kaj bo ostalo? Avtor izvirnega romana, iz katerega besede prihajajo? Ali pa morda jezik, ki se pod drugačnimi pogoji začne povezovati v nove pomene? Zbirka na to ne ponudi enoznačnega odgovora, vendar prav v tej negotovosti razkrije eno svojih najzanimivejših potez.
Ustvarjalnost se tu kaže kot sposobnost drugačnega branja že obstoječega. Strategija, ki sta jo kvirovska umetnost in kultura razvili zaradi cenzure in nevidnosti, ki je zaznamovala ter ponekod še vedno zaznamuje njun obstoj. Izbris zato ne deluje kot dejanje uničenja, ampak kot dejanje izbire. Prav v tem se skriva največja moč zbirke: presega zgolj prepisovanje besedila in odpira prostor za preizkušanje meja branja.
Posebno razsežnost zbirki doda tudi slovenski prevod Nataše Velikonja, umeščen na dno vsake strani. Ob njem se hitro pokaže, da pri Je je prevajanje ni zgolj vprašanje jezika. Besede je mogoče prenesti iz hrvaščine v slovenščino, precej težje pa je prenesti način, kako pesem z njimi razporeja prostor. Izvirnik bralca vodi z razdaljami, prazninami in smerjo pogleda, prevod pa mu ponudi drugo pot – bolj linearno, bližje običajnemu branju. Ne gre za to, da bi bilo eno popolnejše od drugega. Gre za dve različni izkušnji iste pesmi.
V tej dvojnosti se znova pokaže osrednja gesta zbirke. Pomen nastaja iz besed in iz njihovega medsebojnega razmerja. Ko se spremeni razporeditev, se spremeni tudi način, kako pesem diha, kako se odpira in kako jo beremo. Prevod tako presega vlogo spremljevalnega besedila in deluje kot opomnik, da je pri Je je branje vedno povezano tudi z gledanjem. Pesem se odvija v jeziku in hkrati na strani.
Je je od bralca zahteva veliko potrpežljivosti. Ne ponuja hitrih vstopnih točk niti ne razkriva svoje logike ob prvem branju. Prav zaradi tega se lahko zgodi, da začetni občutek ostane bolj občudovanje postopka kot bližina pesmi. Toda z vsakim ponovnim branjem se razmerje med obema začne spreminjati.
Zbirka zato ni le tista, ki iz enega besedila ustvari drugo. Še pomembneje je, da spremeni način, kako gledamo na besedila, ki jih imamo za že zaključena. Pokaže, da zgodba ni dokončno določena s tem, kar je zapisano, ampak tudi s tem, čemu smo pripravljeni nameniti pozornost. V tem smislu »erasure poetry« deluje kot pesniški postopek in hkrati kot povabilo k drugačnemu branju – takšnemu, ki si vzame čas, vztraja v prazninah in se ne ustraši nedorečenosti.
Morda prav zato Je je ne prepiše le vesterna. Prepiše tudi našo predstavo o tem, kaj je v zgodbi sploh vredno opaziti. Namesto spektakla v ospredje stopijo drobni, skoraj neopazni trenutki, ki jih običajno spregledamo. V svetu, ki pogosto nagrajuje hitrost, jasnost in dokončnost, zbirka predlaga nekaj precej tišjega: da se pomen včasih ne skriva v tem, kar je najbolj glasno, ampak v tem, kar postane vidno šele, ko dovolj dolgo gledamo.
Dodaj komentar
Komentiraj