Vir: Kolaž: Škuc, Bullshit muzej (prirejeno*)

Audio file

Predvajaj (28:07)

Kultura

Kulturna kronika

23. 6. 2026 – 15.00

Razstavna kronika

Obiskale smo razstavi v Galeriji ŠKUC in Bullshit »muzeju«

Kulturno uredništvo

Na sončno junijsko popoldne smo se novinarke kulturne redakcije odpravile na obisk novoodprtega Bullshit muzeja na ljubljanskem Bregu. Tako je, kot nas je svarila skrbno zasnovana senzacionalistična kapanija, v Ljubljano je prišel bullshit. Dokaj vsebinsko prazna izjava je kljub temu opravila svojo nalogo in v nas zbudila zanimanje. Tako smo končale v Zoisovi hiši na Bregu 22. 

Logotip samooklicanega muzeja krasi pretirano nabildan brkati bik, ki v roki drži napis »I’m sorry but jebiga«. Naši radarji za uporabo orodij generativne umetne inteligence so se prižgali že ob prvem srečanju z bikom postave Zorana Stevanovića, nadaljnja vprašanja pa so se v naših umih vrstila eno za drugim. Kaj sploh je »balkanski humor«? Zakaj smo zadnja leta v Ljubljani vedno pogosteje priča samooklicanim muzejem, ki to niso? Ali je celotna vsebina muzeja zaznamovana z rabo umetne inteligence? In konec koncev, ali je vreden obiska? Hmm. Odgovore na vse to in še več bomo predstavile v današnji Dlaki. Med odstavki pa bomo za lažjo predstavo poslušalstva prebrale po eno izmed številnih šal, ki krasijo stene bullshit muzeja. 

(Slika moškega, ki ženski podarja šopek): Ko moški ženski podarjamo rože … to ne pomeni, da nas zanima botanika, ampak anatomija.

Skladno s tem, da se muzej kiti z nazivom prvega muzeja balkanskega humorja, se je smiselno za začetek vprašati, kaj točno naj bi ta oznaka zaobjemala. Zgodovinarka Marija Todorova v delu Imaginarij Balkana poudarja ključno razliko med orientalskim in balkanskim diskurzom. Balkan za Zahod ni »Drugi«, kot je to Orient, temveč »nepopolni jaz«. Ker so Balkanci beli, večinsko krščanski in geografsko del Evrope, jih Zahod ne vidi kot popolnoma tuje, temveč kot pomanjkljivo, surovo ali degradirano različico samega sebe. Todorova poudarja, da balkanski humor ni prišel od zunaj, ampak od znotraj. 

Prav tako zahodni diskurz Balkan upodablja kot »zamrznjeno podobo«, ki je izvzeta iz zgodovinskega časa in služi kot priročen simbol za nasilje, barbarstvo in zaostalost, kljub temu da gre za izredno nemonoliten, razgiban prostor. Ironija in humor sta tako načina, kako majhni narodi preživijo med velikimi silami in se odzivajo na nenehne oznake o svojih pomanjkljivostih. Ravno ta drža se nam nazorno predstavi v obliki enega od citatov, napisanih na steni bullshit muzeja, ki se glasi: [reverb] »Bio sam u Depresiji. Jebiga, baš je kao kod nas na Balkanu.« Humor in preizpraševanje lastne drže v širši družbeni ureditvi imata na Balkanu vsekakor svoje mesto. Vendar večina razstavljenih šal v Bullshitu s tem nima veze. Žalostno, še posebej v luči aktualne spremembe zakona o lokalnih volitvah, ki prinaša odvzem volilne pravice državljanom tretjih držav.

Slika ženske s poudarjenimi trebušnimi mišicami, spodaj napis »100 trebušnjakov«. 

Slika ženske z vidno nosečim trebuhom, spodaj napis »1 predklon«.

Humor je v Bullshit muzeju tematsko razdeljen na sklope. Te sestavljajo kategorije, kot so: seniorski heci, živalski, politični, seksualni, mešano in pa seveda blond. Kjer je vrhunec vsake šale to, da so blond ženske neumne, lažnive, včasih lene in izrazito pohotne. Na tej točki lahko Bullshit muzeju sicer priznamo vsaj navidezno nediskriminatornost glede barve las, saj punchline skoraj vsake šale o ženskah ostaja enak, ne glede na barvo pričeske. Prav tako nas je zaposleni ob obisku opozoril, da se lahko zaimki v vsakem od vicov zamenjajo v katerokoli obliko in so s tem bolj vključujoči. Kako woke! Nadaljeval je s tem, da so kljub temu večino pustili v ženskem spolu, ker je bilo tako pač lažje. 

Svetlo modro ozadje, temno moder napis, ki se glasi: Pred kratkim sem začela z dieto: Pol jabolka zjutraj, pol hruške popoldne in pol hladilnika zvečer … 

»Humor« je v muzeju predstavljen v obliki slik in krajših tekstovnih dodatkov ali samo v obliki besedila. Nedvomno se moramo na tej točki dotakniti vprašanja razstavljenih vizualnih podob v stilu zastarelih Facebook memov, ki sestavljajo zbirko Bullshit muzeja. 

Belo besedilo na modrem ozadju: »Bejba, ne se pretvarjat, da si angel. Ker angeli širijo krila in ne nog.« 

Zaposleni nam zatrjujejo, da so ob snovanju vizualnih podob sodelovali z grafičnim oblikovalcem. Ob tem pa se nam poraja vprašanje, če ni bil ta oblikovalec prepuščen zunanjemu izvajalcu v obliki modela umetne inteligence. Dokončne sodbe pišoča ne morem podati, lahko samo impliciram, da je slog močno prežet s stilom tovrstnih modelov. 

Prodajalka za pultom v trgovini z igračami, pred njo stojita deček in deklica. 

Deklica: »Zakaj navadna barbika stane 19,95€, ločena barbika pa 299,99€?« 

Prodajalka: »Zato, ker k ločeni barbiki spadajo še Kenova hiša, Kenov avto, Kenov čoln, Kenovi čevlji, Kenov denar, Kenov kompjuter, Kenov najboljši prijatelj.« 

V vsakem pop-muzeju, ki to ni, seveda ne sme manjkati fotokotiček, kjer se obiskovalec lahko slika pred logotipom muzeja. Ob izhodu pa nas seveda pričaka še polica s promocijskim materialom. Trenutno v omejenem naboru – nam pove zaposleni – stremijo pa k temu, da bi delovali po principu tiska po naročilu. S tem se želijo – še doda zaposleni – kar se da približati presečišču med muzejem in nakupovalnim središčem. Iz tega je razvidno, da vizija muzeja morda vsaj primarno ni zastavljena kot kulturna institucija. S tem morda ni nič narobe, vendar ko prostor uokvirimo kot muzej, s tem črpamo vsaj navidezno legitimnost. Legitimnost, ki jo kasneje komodificiramo, končni izdelek pa je majica z napisom »I’m sorry but jebiga.« 

Moški in ženska, ki ležita objeta v postelji. 

Moški (ženski): »Draga, a ti je bilo to prvič?« 

Ženska: »Seveda, danes je bilo prvič …« 

Humor lahko spodbuja kritično preizpraševanje tabujev in predstavlja odziv na družbene stiske. Poleg iskanja utehe v smehu naj bi bilo prav to poslanstvo Bullshit muzeja. Vendar tudi če lahko prezremo vse očitne točke spora in ga obravnavamo kot boomersko zbirko slabih memov in ne kot prostor, ki producira škodljive narative, smo bili ob svojem obisku soočeni s tem, kako se to odraža v praksi. 

Modro ozadje s črnim napisom. 

On: »Draga, sinoči sem te nespametno prvič v lajfu prevaral. Kaj boš komentirala?« Ona: »12:1!« 

V času našega obiska so bili tam še trije drugi obiskovalci. Par starejših gospa, ki sta se medsebojno hihitali vsem sočnim šalam in gospod v poznih šestdesetih, ki je navdušeno fotografiral vsak drug vic, da bo lahko radost seksizma podoživel doma. Starejši gospe sta ob nagovoru zaposlenega pogumno zapadli v debato, bolj podobno pridigi o tem, kako je današnja mladina preveč oBčUtLjIvA, kako se dandanes zaradi pretirane senzibilnosti »ne smemo več iz ničesar hecati.« Podkrepljeno seveda s tem, kako so mladi danes leni, nedelavni in nemotivirani. Pa ne zaradi širših sistemskih dejavnikov ali plačne neenakosti, vedno večjega pričakovanja predanosti delu ali vedno slabših pogojev na nepremičninskem trgu. Ne. Zato, ker smo preobčutljivi, razvajeni in leni. Še dobro, da imamo Bullshit, da nas spomni, kako se je živelo včasih (beri bolje). 

Prav tako se je šestdeset-in-nekaj-letni gospod ob izhodu ustavil in predal svoje pohvale. Tovrsten humor mu je zelo blizu, je nadaljeval, saj prihaja iz Jesenic, kjer je odraščal obkrožen z Bosanci. Vse lepo in prav, je še dodal, vendar pa je prepoznal, da se resničen problem skriva v mestih, kot so Kranj. Tam namreč živi preveč Albancev in oni po njegovih besedah samo kradejo in posiljujejo. To pa se mu zdi nezaslišano. 

Sin (očetu): »Oče, odločil sem se, da se bom poročil.« 

Oče: »Pametno sine, nima smisla, da imaš posran dan samo v službi.«

Nedvomno še marsikdo drug deli podobna prepričanja z zgoraj navedenimi obiskovalci Bullshit muzeja. Vendar močno dvomim, da bi se ti posamezniki v drugih okoliščinah počutili dovolj udobno, da bi takšna stališča tako neposredno in hitro izrazili vpričo praktičnih neznancev – v našem primeru novinark RŠ. Ravno v tem tiči srž problema prostorov, kot je Bullshit muzej. Lahko se je slepomišiti in njegov obstoj opravičiti kot nekaj, kar odpira debato ali morda poda razlog za smeh. Vendar ne moremo spregledati, da tovrstni prostori predstavljajo zgolj še en varen prostor za podpihovanje ignorance. In točno tako nič hudega sluteči pristanemo na čik pavzi, ki se prelevi v pridigo starejšega moškega o škodljivih vplivih manjšin v kraju, katerega prebivalec sploh ni. In tam se zapre prostor za produktivno izmenjavo mnenj ali začetek plodne debate, kot nam jo obljublja muzej. 

»Če kdo misli, da je seks najboljši občutek na svetu, ta še nikoli ni šel scat po osmih pirih.«