Matador, 2026

Nocojšnji recenzentski termin bo zaznamovalo predvsem vrednotenje in analiza spremembe kreativne smeri ustvarjalcev ter posledično izgradnja novega načina kontekstualizacije njihovega novega opusa. Trópa popularne kulture sloni predvsem na homogenosti izraza in vsak odmik oboževalcem predstavlja vdor tujosti v njihove absolutne ideje o ustvarjalcih, ki pogosto izhajajo iz zgodnjih izdaj. S tega vidika pozornost posvečamo vzpenjajoči se zvezdi v avantgardni jazz sceni, nebinarni saksofonistki in skladateljici, ki ustvarja pod svojim hindujskim imenom Zoh Amba. Toda album Eyes Full, ki ga obravnavamo danes, je odmaknjen od stilističnih označevalcev ne zgolj free jazza, temveč jazza nasploh. Izdelek, ki je izšel pri založbi Matador, je povsem kantavtorske narave s standardno inštrumentacijo, ki jo sestavljajo kitara, vokal, bas in boben. 

Plata na prvi posluh zveni surovo in je zastavljena v duhu bolj umazane in podtalne, rockovsko kantavtorske linije, v panteonu katere najdemo recimo Louja Reeda, Patti Smith, pa tudi delčke Daniela Johnstona in zgodnjih Dinosaur Jr.. To lahko slišimo predvsem v naslovnem komadu Eyes Full, ki zveni kot Mascis iz ere You’re Living All Over Me. Z vsem naštetim si verjetno lahko v misli prikličete idiosinkratičen način petja, ki je zaznamoval njihov izraz. Pri Ambi ni nič drugače, razlika v percepciji poslušalstva pa izhaja iz dejstva, da so jo sprva poznali zgolj kot jazz saksofonistko. Eyes Full je daleč od poskusa preboja v bolj mainstream vode ali uklanjanja trenutnim glasbenim trendom zavoljo kataliziranja finančnega uspeha. Gre za povsem enakovreden kreativni odvod, ki skladateljix omogoča drugačen, bolj semantično poln način podajanja svojega videnja sveta. 

Na tako visokem nivoju glasbene industrije, predvsem pa v naši izjemni sodobnosti so posledice popolne kreativne svobode dvorezen meč. Po eni strani gre za realizacijo vizije, ki pogosto presega vse konceptualne generacije in se kot nekaj izjemnega izkaže šele skozi čas. Ravno zaradi presega homogene misli generacije pa je tovrstna umetnost v času nastanka pogosto označena za drugorazredno. Spomnimo se recimo na album Louja Reeda Metal Machine Music, kjer je stopil odločen korak stran od svoje uglasbljene kronike romantično umazanih newyorških zgodb. Album je bil v svojem času oklican za najslabši izdani album, danes pa seveda predstavlja eno temeljnih del v zgodovini noise in industrial glasbe. Temu podoben je tudi odziv spletne javnosti na album Eyes Full – polno predlogov, češ da naj se Zoh Amba drži saksofona, majhna udeležba na koncertih in tako naprej, ne glede na dejstvo, da je album z objektivne pozicije verjetno dobršnemu segmentu poslušalstva veliko bolj dostopen kot prvenec O, Sun. Zdi se, da anonimno spletovje Ambi očita prej kreativno regresijo kot genialni elitizem, kar kaže na to, kako nam lahko pričakovanja povsem pokvarijo izkušnjo, ki bi jo v drugačnem kontekstu sprejeli kot nekaj povsem običajnega. 

Vse to pa zahteva recenzentsko treznost in odprtost, ki tovrstna pričakovanja presega. Eyes Full je v svoji špuri izjemno dodelan album po svoji besedilni plati, kjer se Amba ukvarja z odnosom med videti in biti viden. Besedila so tudi močno prepojena s spiritualnostjo in vpeta v filozofijo nečesa večjega, kar izhaja iz prijemov spopadanja z odvisnostjo, njen rezultat pa je čaščenje skozi vse aspekte človeškega delovanja. Album je resda drugačen od že vzpostavljenega opusa, vseeno pa je izrazito iskren, ranljiv in premišljen ter po glasbeni plati poln pesmic, vpetih v surovo, prenasičeno, a vendar svetlo podtalje New Yorka.