Higher Hell Records, 2026

Ko pomislimo na pojem shoegaze, se nam pred očmi morda naslika klišejski prizor meglenega zvoka in introvertiranega stopanja po kitarskih pedalih. Žanr je v 90-ih letih v Veliki Britaniji predstavljal melanholičen upor glasnemu blišču britpopa. Zasedbe, kot je Slowdive, so namreč stadionsko evforijo zamenjale za nekaj novega — večplastno zvočno intimo.

Skozi desetletja pa se je žanr počasi ujel v lastno, nekoliko ustaljeno formulo. Danes torej redkeje naletimo na shoegaze, ki posebej izstopa od zvesto preverjene estetike. A japonska zasedba Tokyo Shoegazer z novim albumom Remains dokazuje, da je znotraj teh žanrskih okvirov še vedno mogoče ustvariti kaj svežega, le da je za to včasih potreben drugačen pristop.

Izraz zasedbe je žanrskohibriden, v sanjave zvočne teksture so vpleteni elementi rocka in metala. Zasedba je od zadnjega albuma Moonworld Playground v svojem zvoku drastično zmanjšala količino reverba in plastenje kitarskih linij, s tem pa ustvarila bolj suh in neposredno rockerski izraz. Kitare na albumu prehajajo iz nežnih arpeggiev v overdriverske shredde, bas je oster in melodičen, bobni pa udarni in skoraj metalsko težki. Ritmična sekcija, ki predstavlja ogrodje albuma, odločno narekuje tempo in ne pusti, da bi se zvok kitar utopil v lastni zabrisanosti.

Če bobni predstavljajo hrbtenico albuma, je njegovo srce bas. Ta ni zgolj podlaga kitaram, ampak velikokrat prevzame melodijo in usmerja gibanje skladb. Zaradi odločnejšega izraza se Remains odmakne od tipičnih pričakovanj shoegaze glasbe, ki se včasih nehote izgubi v svoji atmosferičnosti.

Remains nas konceptualno vodi skozi motiv tihe, potlačene jeze, tesnobe in žalosti. Tokyo Shoegazer namreč izhajajo iz ideje, da resnična, močna jeza ne pomeni vedno glasnega kričanja, ampak občutek, ko od teže sploh ne moreš povzdigniti glasu. Zadušen ton, ki nas spremlja skozi album, naslika občutek, kot da se nahajamo pred vhodom v dvorano in koncert spremljamo z ulice — zvok je masiven, a hkrati oddaljen in zaprt v lasten prostor. Ta namerna zvočna izolacija poslušalca postavi v nekoliko odmaknjen položaj, kjer se zdi, kot bi lastna čustva spremljal od zunaj. 

Mastering plošče je bil izveden v losangeleškem studiu Lurssen Mastering, kjer so doslej ustvarjala velika imena, na primer Nine Inch Nails. Temu primerno je zvok profesionalno spoliran, kljub temu pa projektu uspe ohraniti umazano DIY shoegaze intimo. Album je sicer posnet na trak, saj po besedah zasedbe analogen izraz ustvari veliko bolj človeški pridih. Celoten album, z izjemo skladbe New Dawn, je posnet v živo v studiu, brez metronoma, kar podkrepi organski pristop.

V album nas uvede skladba Pulse, ki takoj vzpostavi lebdeč in nekoliko temačen ton plošče. Atmosfera skozi projekt ostaja koherentna, ves čas pa nas spremlja tudi visok in mehak register glasu nove pevke Kyoko Sahare. Pevka sicer veliko inspiracije črpa iz japonskega art-popa in stila izvajalk, kot je Shiina Ringo. Nežnost njenega glasu ustvarja kontrast s temačnimi instrumentali. Ker je besedilo težko razumljivo, vokal deluje kot dodaten inštrument. Medtem ko sporočilo pesmi ostaja uganka, barva glasu doda čustvenost in gradi melanholično atmosfero. Skozi album nas spremljajo intenzivni instrumentalni izbruhi, ki se gradijo z aranžmajsko premišljenim plastenjem melodij. Zvok ostaja zamegljen, a strukture skladb so jasno čitljive.

Več pesmi na albumu, denimo Wisteria, se zanaša na počasno plastenje zvoka, ki nato ob koncu eksplodira v intenzivno instrumentalno solažo. Zaradi te podobne formule in zvočne estetike se skladbe med seboj včasih nekoliko zlijejo, celoten dramaturški lok albuma pa mestoma izgubi nekaj moči. Nekoliko drugače deluje komad The Reckoning, ki nosi bolj odločen ritem, medtem ko dominantna kitara vokal utopi v ozadje. Pri Missing in Vega se vzdušje prvič malo umiri in razneži, ton pa postane za odtenek svetlejši. Čustveni lok zaključi mirnejša zadnja skladba Remains. Ritem je tokrat počasnejši, vokali so jasnejši, pesem pa se počasi plasti in izbruhne v dolgo in intenzivno instrumentalno solažo. Po vsej čustveni turbulenci nas album za konec pusti v stanju kontemplacije z zvokom dežja in cerkvenih zvonov.

Remains je plošča, ki ne poskuša redefinirati shoegaze-a, ampak nakaže, da je žanr še vedno živ in odprt za razvoj. Namesto da bi se zasedba Tokyo Shoegazer zanašala na meglico kitarskih efektov, žanru vrne fizično težo skozi bas, bobne ter kontrast med nežnostjo in agresijo.