Tara Clerkin Trio: Somewhere Good
World of Echo, 2026
V Tolpi bumov se tokrat podajamo v angleški Bristol, središče raznovrstnih godb, ki pa je verjetno najbolj znan kot prestolnica triphopa. V Bristolu je nastala tudi zasedba Tara Clerkin Trio, ki jo vodi Tara Clerkin, sestavljata pa jo še Tarin partner Sunny Joe Paradisos in njegov brat Patrick Benjamin. Vsi trije so multiinštrumentalisti. Njihov inštrumentarij na plošči je širok in seže vse od harmonija, klaviatur oziroma sintetizatorjev, kontrabasa in različnih pihal do akustične kitare ter seveda bobnov in ritem mašin, toda nikjer ni natačno zapisano, kdo igra kaj. Prepoznamo lahko zgolj vokala Clerkin in Paradisosa, glede preostalega pa se sprašujemo, ali morda vsi igrajo vse.
Plošča Somewhere Good je pravzaprav šele drugi studijski album zasedbe po samonaslovljenem debiju iz leta 2020. Od takrat je trio izdal dva EP-ja, leta 2021 In Spring, drugi, zadnji izdelek pred izidom aktualnega albuma, kratkometražec On the Turning Ground, pa je izšel leta 2023. Trio se je v tem času spopadal z natrpanimi urniki, turnejami in predvsem z eksistenčnim, prekarnim položajem, v katerem se zgolj od glasbe ne da živeti. Gentrifikacija je Clerkin in Paradisosa izgnala iz Bristola v London, bend pa je doživel tudi osebne in družinske izgube.
Plošča Somewhere Good je kljub negotovosti v odgovor tegobam prežeta z optimizmom, ki vsebinsko poudarja omenjene motive, glasba tria pa je tudi zvočno nekoliko krotkejša od prejšnjih izdaj. Glasbeniki mestoma še vedno najdejo prostor za eskapade v levopolno triphopovsko elektroakustično jazzovsko psihedeliko, a je plošča tokrat postavljena nekam na lepše. Trio ponudi nadaljevanje svojega hibrida med akustičnim triphopom in jazzovsko godbo in vanjo meša vse od dubovskih drobcev do pustolovskih idej, večinoma zlaga globoke, hipnotične in široke zvočne krajine, a so ti kosi opazno milozvočnejši. V močni sredici albuma glasbeniki pokažejo svoje zdaj že značilne dvoakordne temelje, vsekakor pa opazimo, da so tokrat vključili manj elektronskih komponent. Z njimi so ob še naprej prisotni sintezi zvoka osredotočeni bolj na podrobnosti efektiranja in elektroakustičnih manipulacij.
Somewhere Good ne prinese pretresljivo novega Tara Clerkin Tria. Morda je novo zgolj to, da je trio zvok še malo bolj omehčal, ga malo bolj pop-esnil. Zvenijo spevneje, manj elektronsko, kljub temu pa so še naprej neizpodbitno bristolski. Plošča pravzaprav zaokroža prvega pol desetletja delovanja zasedbe, ki se kljub določeni izpostavljenosti in širokemu dometu še naprej spopada z izrazito prekarno pozicijo, z negotovo prihodnostjo ter nenehno razpetostjo med mezdnim delom in umetniško svobodo izražanja. Z značajem izdelka, ki nam sčasoma zleze pod kožo, pa opozarja tudi na pasti in globoko nepravičnost glasbene industrije.
Dodaj komentar
Komentiraj