AMF, 2026 

Po nekaj letih, ko si je zasedba mary in the junkyard z EP-jem this old house ter odmevnimi singli in koncerti postopoma utrjevala mesto med obetavnimi imeni britanske alternativne glasbene scene, smo v začetku julija lahko prvič prisluhnili še dolgometražnemu prvencu Role Model Hermit. Plošča je izšla pri britanski založbi All My Friends oziroma AMF, s katero band sodeluje že od čisto prvega izdanega komada Tuesday leta 2023.

Indie art rock skupina je v južnem Londonu nastala, ko so bili njeni člani še najstniki. Sestavljajo jo pevka in kitaristka Clari Freeman-Taylor, ki na albumu poseže tudi po violončelu, violini in violi, na visoka godala in bas igra Saya Barbaglia, bobnar zasedbe pa je David Addison. Koncertne izkušnje so v zadnjih dveh letih med drugim pridobivali s številnimi nastopi v znamenitem brixtonskem Windmillu. Skupina na koncertih stremi k podajanju celostne poslušalsko-vizualne izkušnje. Sami izdelujejo odrsko scenografijo, lutke in rekvizite, med njimi tudi demonske pse, srhljive obraze ali papirnate kosti. 

Podobna ustvarjalna domišljija je vpletena tudi v besedila prvega dolgometražca Role Model Hermit. Tematike ljubezni, odraščanja, notranjih bojev in osebne rasti velikokrat niso neposredne, ampak se razkrivajo skozi simbolni svet živali, rastlin, narave in drugih podob, zaradi česar besedila ustvarjajo vtis sodobnih ljudskih pripovedi. Strah in notranje boje denimo upodablja velik črn pes, osebno rast simbolizira prehod iz kokona v telo z novimi mišicami, skrivnostna Myrtle pa je izmišljena figura, ki kot lik iz ljudske pripovedke ponuja tolažbo in uči potrpežljivosti. Pripovedni značaj albuma se izrazito kaže tudi v njegovi glasbeni podobi. Prvenec mary in the junkyard spretno prepleta nežne izbruhe indie rocka, folkovske pasaže, postpunkovsko napetost, ambientalne teksture in komorno zvočnost godal. Kljub različnim slogom pa album ne deluje razpršeno, ampak, sploh glede na to, da gre za prvenec, presenetljivo kompaktno. Posamezni pristopi niso namenjeni razkazovanju žanrske širine, ampak ostajajo v službi pripovedi in grajenja atmosfere. Ena največjih kvalitet albuma so prav njegovi podrobni, natančno premišljeni aranžmaji, katerih resnična razsežnost se razkrije šele ob večkratnem poslušanju plošče. Posebno omembo si tukaj zaslužijo godala, ki so pomemben gradnik albuma, a večinoma namesto prevzemanja glavnih melodij poglabljajo osnovne misli, širijo zvočni prostor in prebujajo folkovski značaj. 

Trio se na albumu redko zanaša na dramatične vrhunce, znotraj skladb napetost raje gradi z drobnimi spremembami v inštrumentaciji, ritmičnimi premiki, plastenjem godal in subtilnim podvajanjem vokala bodisi v enoglasju ali harmoniji. Včasih pa sočasno z vokalom njegov motiv posnema inštrument ali zvočni efekt, najbolj neposredno denimo v skladbi New Muscles. Še čudovitejši trenutek se zgodi v Thou Shalt Sprout, kjer melodijo pevke prevzame čelo, najprej v dobesedni podobi, potem pa do konca komada godala parafrazirajo to misel, ki se razblini v ganljiv inštrumentalni epilog. Omenjeni komad je predzadnji izmed 11 skladb na albumu, ki prav v svoji drugi polovici doseže največjo ustvarjalno širino. Komad za komadom mary in the junkyard odpirajo prej neslišane zvočne smeri, a hkrati premišljeno ohranjajo dovolj predhodnih motivov in aranžerskih potez, da album po svojem zaključnem tonu deluje kot zaokrožena celota. V skladbi Crash Landing iz prej igrivo razgibanega indie rocka zdrsnemo v dolge dronovske podlage, ki nas skoraj neopazno odpeljejo v zasanjani svet skladbe Welcome Break; v Candelabra pa se zvok razgali v po strunah ubirano akustično kitaro in čudoviti glas Clari Freeman-Taylor. Prav v Candelabra Clari najlepše pokaže to, kar zaznamuje celoten album. Njen vokal prehaja med prosojnimi, zračnimi melodijami, skoraj govorjeno besedo in zahtevnimi vokalnimi deli, pri katerih najbolj navduši breztežno menjavanje med registri. Toda vokal mestoma potopijo inštrumenti, zaradi česar album na trenutke izgubi eno svojih največjih kvalitet, ki jo nehote iščemo med vsemi plastmi zvoka. 

Kljub temu Role Model Hermit ostaja dovršen prvenec, ki ne stavi na prvi vtis, ampak na potrpežljivo večkratno poslušanje, kjer čisto vsakič najdemo še prej neprepoznano podrobnost, ki je nato nikoli več ne moremo preslišati.