Dur & Doux, 2026

Album Janus, ki mu bomo prisluhnili nocoj, pravzaprav izhaja iz istoimenske opere; vsaj tako temu pravijo njegovi ustvarjalci, spremenljivi lyonski kolektiv Le Grand Sbam, ki je ob svojem zadnjem diskografskem podvigu štel kar triindvajset ustvarjalk in ustvarjalcev. Ob ogledu nekaj posnetkov, ki so dostopni na spletu, lahko sicer hitro ugotovimo, da to ni klasična operna zgodba, v kateri se nekaj pojočih likov zapleta v razmerja in konflikte in prepočasi hodi. Bolj kot za opero gre za koncertni nastop z elementi glasbenega gledališča, v katerem se ne prav jasno prepleta mirijada tem, konceptov in motivov. Med ključnimi pojmi v spremnem besedilu k albumu tako najdemo tudi sveže izmišljeni glasbeni žanr zoo punk, omembo imena Cthulhu, najbrž v navezavi na Lovecrafta, in ekofeminizem. Poleg tega je v spremni besedi navedeno, da je v središču albuma proces tako imenovane hibroze, ki je pojasnjena kot kolektivni ritual hibridizacije vsega živega oziroma vseh živih, v katerem nas valovi, ritmične zanke in organski valovi raztapljajo v mnogotero entiteto – holobiont.

No, prav. Ampak s tem filozofije albuma še ni konec. V spremnem besedilu je navedeno tudi nekakšno osrednje vprašanje, ki si ga album zastavlja, in sicer, pozor: »Kako se ponovno povezati z živim svetom prek izpuščanja vetrov?« Tudi to nepričakovano vprašanje nam razumevanja albuma ne olajša kaj dosti, nam pa vsaj ponudi dovolj dobro predstavo o njegovih tematskih preokupacijah: gre za album, ki na svoj način govori o povezanosti človeka in narave, pri čemer se ne izogiba niti tistim vidikom narave, ki po navadi veljajo za nekakšen Rubikon dobrega okusa.

V prestopanju te delikatne ločnice, ki se na albumu kaže tudi v občasnem posnemanju prebavnih zvokov, ima Le Grand Sbam le malo glasbenih somišljenikov, vsaj v polju bolj priznanih ustvarjalcev; kot eden redkih pride denimo na misel Scott Walker s svojim poslednjim solo albumom Bish Bosch. Kaj je zasedbo Le Grand Sbam privedlo do te motivike, je sicer težko reči, lahko pa to odločitev vseeno intuitivno razumemo kot del raziskovalne in zato ikonoklastične naravnanosti ansambla. Pogojno rečeno bi lahko lyonskemu kolektivu nadeli celo oznako glasbene avantgardnosti, čeprav so zgledi te avantgarde že nekoliko starejšega datuma. Ob instrumentalni zasedbi, ki precej spominja na klasični orkester, ob hitro spreminjajočih se trdih ritmih ter ob temačnih harmonijah in melodijah lahko denimo hitro zaslišimo odmev kakšnega Pomladnega obredja ali podobnih kompozicij z začetka dvajsetega stoletja, ki so prav tako preizkušale estetske predsodke svojih občinstev.

Lahko bi torej rekli, da se album Janus giblje nekje na meji med glasbo, ki jo razumemo kot »resno« ali »klasično«, in glasbo, ki jo razumemo kot »popularno«, »urbano« in kar je še takih oznak. Po svoji inovativnosti in odbitosti je blizu številnim drugim varovancem založbe Dur et Doux, kot so PoiL Ueda, Ultrazook, Pili Coït ali CHROMB!. Po drugi strani je v primerjavi z njimi na albumu res precej v ospredju orkestrski zvok, kar daje vsaj na trenutke močen občutek nekakšne neomodernistične klasične glasbene kompozicije. Hkrati lahko tovrstna zasedba spomni na nekatere druge zasedbe s podobnim instrumentarijem. V skladbi Tourbifouette II lahko denimo ob ženskih vokalih, kompleksni ritmiki in temačnih melodičnih linijah zaslutimo določeno daljno sorodnost z avantgardnim ansamblom Mimika Orchestra, komad Duopodes II pa kot ena redkih ritmično enotnejših skladb spomni na švicarske sosede Orchestre Tout Puissant Marcel Duchamp.

Album je skorajda od začetka do konca precej intenziven in dinamičen, hkrati pa melodično in harmonično ubran pretežno molovsko in grozeče. Daljši komadi, ki jih prekinjajo krajši intermezzi, so praviloma zgrajeni iz napetega, hektičnega ritmičnega ozadja – včasih gre za bobne in perkusijo, spet drugič le za klavir ali druge posamezne inštrumente – in iz razmeroma dolgih in razpotegnjenih vokalov v ospredju. Ti so precej razgibani in se poleg petja poslužujejo mnoštva drugih zvokov, ki jih lahko proizvedejo človeška usta in pljuča, od različnih vokalnih glissandov do dramatičnih vdihov in zvokov, ki so že precej blizu laježu.

Instrumentalna zasedba vendarle ni povsem tradicionalna, saj jo pestrijo tudi elektronika in dve električni kitari. Kljub temu se album le redkokdaj spreobrne v bolj ustaljeno formo popularnoglasbenega »komada«. Ko se to zgodi, nas poslušalsko kar nekako vrže iz tira, še posebej v komadih Ragga I in Ragga II, ki v vzpostavljeni zvočni okvir nenadoma prineseta rapovsko recitacijo in pripadajočo ritimiko. V teh dveh komadih je naše zaupanje v presojo ustvarjalcev najbolj na preizkušnji in skoraj smo že na tem, da bi jim ga odrekli. A sta tudi tadva komada še dovolj prekvašena s siceršnjo Janusovo zvočnostjo, da se nazadnje kot poslušalci prilagodimo tudi tej precej drzni odločitvi ansambla.

Nazadnje torej ansamblu Le Grand Sbam in albumu Janus podelimo carto bianco za vso njihovo ludistično-obskurno filozofijo in za vse nenadne vsebinske in glasbene zavoje, ob katerih nas meče sem ter tja; gledano celostno nas vendarle odpeljejo na divjo, razgibano in užitkov polno vožnjo.