Human Host Body: Brez izhoda, brez upanja
samozaložba, 2026
Istrska zasedba Human Host Body kljub veteranskemu stažu ne kaže nikakršne omahljivosti. Po dobrih šestih letih je pred nami tretji dolgi album, tisti, o katerem se je govorilo že nekaj časa, pa ga ni bilo na spregled. Snemanje se je začelo pred letom in pol v Studiu Hendrix na Radiu Koper, ki je tudi zaposlitveno mesto bobnarja Andreja. Ob pomoči radijskega tehnika Vergana so posneli devet novih komadov, ki so fino poliranje prejeli pri Samuelu Simonoviču na dokončnem oblikovanju zvoka. Vmes je dolgoletna postava z Andrejem, Bevkom, Dexterjem in Dadom, ki je album posnela, ponovno postala kvintet z novim kitaristom Filipom. Dvojnega kitarskega napada se od HHB ni slišalo že od odhoda strunarja Alena, torej vsaj dobrih trinajst let, če ne več. Žal so se kot peterka obdržali le nekaj mesecev, ko se je od benda poslovil Dado. Nov album Brez izhoda, brez upanja je zaenkrat objavljen le digitalno, v bližnji prihodnosti pa ga bo moč dobiti tudi na vinilu in kaseti. Takrat bo nova inkarnacija benda igrala tudi koncerte z albumsko vsebino, pravijo.
Human Host Body v svojem dolgoletnem obstoju sodijo med ene intenzivnejših koncertnih izkušenj, kar zadeva domačo, recimo ji ekstremno kitarsko glasbo. Godbena prodornost v tiho- oziroma v njihovem primeru glasnožitju v kombinaciji s telesno ubranostjo je sorodna denimo pokojnim puljskim grinderjem Bolesno grinje, ki so prav tako odrsko operirali na visokem nivoju, pa čeprav se ne bratijo ravno v vseh glasbenih predalih. Slučaj ali ne, morda pa gre le za istrsko eksekucijo intenzivne glasbe. Oboji so namreč uspeli ujeti surovo energijo tudi na albume, brez zvočnih olepšav in nepotrebne sterilnosti. Ko se enkrat udomačijo v mrakobni, glasni in nihilistični atmosferi, jo uspejo ohranjati od prvega piska do konca. Brez izhoda, brez upanja krasi prav takšno ozračje. Gladki prelivi med grobim kitarskim obrazjem, smislom za melodijo in skupnim udarom nenehno prestopajo med starim dobrim death in black metalom, grindom, stenchcorom, d-beatom, hardcorom in še čim v robatem pankerskem nagonu.
Vokalne nianse v obliki Bevkovih globokih growlov, grlenih zamolklih hrumenj in višje ležečih hrapavih krikov ob občasni pomoči Dexterjevih glasovnih vpadov vedno znova jačajo težko klimo albuma in mu dodajajo tesnoben temperament. Ta sovpada s anticivilizacijskimi tematikami, razpadom norm in vrednot, državnim nasiljem in antiutopijo, ki jih Bevk poudarja na albumu. Moderno vojskovanje naslovi v uvodni Swarming Death, z bolththrowerskim začetnim galopom in kasnejšim d-beatom v stilu, ki so ga nekdaj prevzeli švedski hardcore bendi. Ta v primeru HHB z manjšim številom obratom nima hitrega drnca in nepozabnega rifa, ampak je tako kot pri vseh drugih vrlinah sorodnih trših muzik vse podrejeno neprizanesljivemu sunku, ki ga četvorka uspe vedno znova ustvariti. Že raznolika minutaža devetih komadov na albumu kaže bendovo nestanovitost in nagonsko aranžiranje. Od death-grinderske Slow Peace to the Gallows, ki traja dobro minuto, do šestminutne deathmetalske raznolikosti Dehumanised Modernity, ki od vseh imenitnih protagonistov žanra s hibridnim mešanjem spomni na Deicide in njihov album Serpents of the Light.
Human Host Body so z novim albumom še enkrat utrdili svoje ideje prek gromke glasbene podobe. Pravzaprav je vsak, ki zasedbo spremlja, vedel, kaj ga čaka. Redkost takih bendov je, da kljub pričakovanju in vedenju, znajo poslušalca konkretno opustošiti, in ni jih prav veliko. Nova inkarnacija benda je že na pohodu, bojda tudi že v izdelavi novega materiala.
Dodaj komentar
Komentiraj