Transgressive Records, 2026

V mesecih po izjemni turneji leta 2025, ki je številnim oboževalcem znova pokazala, kako močna ostaja vez med zasedbo in njenim občinstvom, se ustvarjalna energija članov Radiohead ni polegla, temveč razpršila v številne smeri. Thom Yorke se je v zadnjem obdobju posvečal večmedijskim projektom in razstavam. Jonny Greenwood je v začetku maja s kolektivom Rajasthan Express in dolgoletnim sodelavcem Shyejem Benom Tzurjem izdal nov album, pri čemer to sodelovanje v delu javnosti še naprej sproža kritike in razburjenje. Nedolgo zatem pa je Ed O'Brien ustvaril svojo drugo samostojno ploščo Blue Morpho v sodelovanju z bobnarjem Philipom Selwayem.

Na albumu Blue Morpho se O'Brien prvič predstavi s svojim polnim imenom. Podpis ni zgolj kozmetična sprememba, temveč izraz ustvarjalne samozavesti, ki se kaže tudi na plošči. Album deluje kot kolaž intimnih vinjet in vzbuja vtis, da se je avtor dokončno udomačil v lastnem ustvarjalnem prostoru. Geneza albuma Blue Morpho se ni začela v snemalnem studiu ali med načrtovanjem novega projekta, temveč na šolskem dvorišču, kjer so se med prvo pandemijo srečali trije očetje: kitarist Ed O'Brien, producent Paul Epworth in izumitelj inštrumentov Anthony Dickens. Dickens je ravno tedaj razvijal prototip eksperimentalne kitare circle guitar, nekajdnevno skupno raziskovanje njenega potenciala pa je kmalu preraslo v prijateljstvo in ustvarjalno partnerstvo med O'Brienom in Epworthom, brez katerega album verjetno nikoli ne bi nastal.

Blue Morpho je izrazito atmosferična in filmska plošča, sestavljena iz sedmih med seboj tesno prepletenih skladb, ki se odpirajo potihoma, brez naglice in brez velikih trenutkov. V središču meditativnih aranžmajev je zven akustične kitare, spremljajo pa ga flavta, sintetizatorji, tople utripajoče klaviature, kombinacija klasičnih in tradicionalnih brazilskih tolkal, v naslovni skladbi pa celo Talinski komorni orkester pod taktirko estonskega skladatelja Tõnua Kõrvitsa. Skladbe dihajo v inštrumentalni prostranosti, O'Brienov mehki glas pa tej zvočni pokrajini vliva človeško razsežnost.

Avtor nas ne vodi skozi svojo zgodbo, temveč nas vabi v svoj notranji svet, ki ni nujno opisljiv z besedami. Skladbe se zlivajo druga v drugo kot postaje na istem potovanju, pri tem pa album prej kot zbirka posameznih skladb deluje kot enoten glasbeni tok. Kljub izrazito osebnemu izhodišču nikoli ne deluje kot vase zaprta celota, temveč kot svet, v katerem lahko tudi poslušalec prepozna lastne izkušnje iskanja, sprejemanja in zavedanja, da poti skozi mračen labirint ni treba prehoditi sam. Avtorjeva izkušnja ostaja izrazito specifična, a hkrati dovolj prepričljiva, da se z njo skoraj intuitivno poistovetimo. 

V uvodni skladbi Incantations se zrcali tudi O'Brienova svojstvena mreža referenc, ki jo prevevajo poezija Wendella Berrya, arhetipi ženskih zdravilk, motivi iz grške mitologije in keltska duhovnost Walesa. Te reference ne delujejo kot intelektualna vaja, temveč se združijo v mantrično in skoraj ritualno kuliso, skozi katero poslušalec vstopa v svet albuma. Naslovna skladba Blue Morpho danes zveni skoraj kot pogled nazaj. Čeprav je nastala v obdobju, ko se je O'Brien spopadal z depresijo in okoliščinami med pandemijo, v njenem tonu ni brezizhodnosti. Medtem ko avtor v intervjujih pogosto omenja občutek drvenja po spirali navzdol, aranžmaji prej delujejo kot njena protiutež. Godalni aranžmaji se ne sesedajo vase, temveč se vzpenjajo, razraščajo in prepletajo kot vitice, ki iščejo svetlobo.

Ti intimni trenutki na albumu ne obujajo vtisa ujetosti, ampak počasno zaobjemanje okolja, iz katerega avtor črpa navdih. Njegove metafore so bližje orientaciji v labirintu in zaupanju intuiciji. Tema tako ni prostor, ki posameznika pogoltne vase, temveč priložnost za prilagajanje pogleda na stvari, ki so vidne le globoko pod površjem. V skladbi Sweet Spot pozornost denimo najprej pritegne nežna kitarska melodija, ki za trenutek prikliče duha Karen Dalton, medtem ko O'Brien prede svojo tiho mantro o igri svetlobe in strele. Besedilo je zreducirano na nekaj ponavljajočih se misli, ki ustvarjajo občutek izolacije in notranjega miru. Trenutki v skladbi Teachers pa nas utegnejo spomniti na zgodnejše obdobje skupine Porcupine Tree, predvsem v načinu, kako s skladbo gradijo atmosfero in poslušalcu dopuščajo, da se izgubi v njenem počasnem, pridušenem razvoju. Kljub temu ostajajo slišni nezgrešljivi prijemi, s katerimi skladba ohranja izrazito O'Brienov zvedav značaj.

Avtor album sklene s skoraj desetminutnim jamom Obrigado, ambiciozno kompozicijo, ki jo zaznamuje močan brazilski vpliv, prisoten v vokalnih napevih, ritmih in orkestralnih poudarkih. V primerjavi s predhodnimi skladbami, ki so bile meditativnejše in bolj zračne, je zvočna podoba zaključka albuma izrazito nasičena, polna preobratov in razpoloženjskih pokrajin. Skladba sprva deluje kot kopanje v topli svetlobi zahajajočega sonca. Brazilski ritmi in vokalne harmonije namigujejo na rajsko izpopolnjenost. Pred poslušalcem se namreč izriše podoba sveta, v katerem se vse zdi na svojem mestu. Toda s postopnim iztekanjem skladbe se ta svet začne spreminjati. Tople melodije začnejo brneti, brazilsko obarvane vložke nadomesti solaža električne kitare, večglasje pa se zoži na glas, ki postaja ranljiv in vse bolj oddaljen. Aranžma postaja vse mračnejši in hladnejši, kot bi sonce že zdrsnilo pod obzorje. Hvaležnosti se v sklepnih minutah pridruži slutnja minljivosti in dvoma v besedah »in če sonce tu ne bo več vzšlo«.

Blue Morpho ni album, ki bi zahteval nenehno prisotnost v poslušalčevem vsakdanu. Bolj kot vsakodnevni spremljevalec deluje kot sprehod, ki ga je prijetno znova opraviti ob drugačnem razpoloženju, letnem času ali življenjskem obdobju. Prav redkejša vračanja mu omogočajo, da ohrani radovednost in ne zdrsne v samoumevnost. Največja kvaliteta albuma je morda prav v tem, da ga kljub skromnejši minutaži ni mogoče izčrpati ne ob prvem ne ob desetem poslušanju. Ob ponovnem srečanju se posamezni motivi, podobe in razpoloženja vsakič razkrijejo v nekoliko drugačni luči.