Boards of Canada: Inferno
Warp Records, 2026
Trinajst let po albumu Tomorrow's Harvest se Mike Sandison in Marcus Eoin vračata z albumom, ki v njuno diskografijo vnaša nove koordinate. Inferno je temačen, apokaliptičen album, nasičen s kriptičnimi referencami na religijo, ezoteriko, tehnologijo in razkroj družbenosti. V tem smislu stoji precej bližje albumoma Geogaddi in Tomorrow's Harvest kot pa bolj pastoralnim momentom albuma Music Has the Right to Children, ki je dvojec ob koncu devetdesetih katapultiral v vrste kultnih elektroničarjev. Vendar se ob novem albumu poraja vprašanje, ki si ga ob Boards of Canada pred albumom Inferno nismo bili primorani postaviti: koliko je metafizika tega projekta sploh še zmožna misliti sedanjost?
Dolga leta je bil odgovor na to vprašanje relativno preprost. Boards of Canada sicer veljata za eno od ključnih referenc tega, kar se je prijelo pod nerodnim in že skoraj povsem iztrošenim pojmom inteligentne plesne glasbe. Toda obenem je projekt tudi pomemben predstavnik idejnega gibanja hauntologije, kot ga je okarakteriziral Mark Fisher. Na kratko: sedanjost se ob politično-tehnološkem razvoju naprej premika prehitro za nas, zato si najdemo udobje v neki preteklosti, ko je bil tek časa še prizanesljivejši in ga je podpirala prijaznejša imaginarna bodočnost. Analogni šumi, ki evocirajo razjedene kasetne trakove, otroški glasovi in izobraževalni filmi iz sedemdesetih let pri Boards of Canada nikoli niso bili zgolj estetizacija preteklosti ali nostalgija, ampak so bili simptomi čakanja neke bodočnosti, ki se ni zgodila.
Toda leta 2026 živimo v svetu, v katerem se zgodovina ne vrača več kot duh, ampak, nasprotno, ves čas doživljamo vdor aktualnosti, Fukuyamov konec zgodovine pa je le še slab mem. V času podob genocida in algoritmičnih propagandnih strojev je zato težko verjeti, da lahko zbledele teksture videokaset še vedno delujejo kot neka resna prodorna kritika sodobnosti. Zato Guardianova pripomba, da album Inferno zveni zastarelo, sicer zgreši tarčo, a se dotakne nečesa pomembnega: ne zato, ker bi projekt Boards of Canada zvenel dotrajano, temveč zato, ker se zdi, da je izčrpan sam horizont, znotraj katerega je hauntologija delovala kot kritika … če je to sploh kdaj bila.
Prav zato so najzanimivejši trenutki albuma tisti, ki presežejo lastno hauntološko estetiko in se začnejo lotevati neke problematike, kar pa je za Boards of Canada novost. Že precej na začetku, po približno šestih minutah albuma, se s komadom Hydrogen Helium Lithium Leviathan začne razpirati peklensko nelagodna atmosfera albuma. Ne gre več toliko za melanholijo izgubljene prihodnosti, temveč za nekaj, kar je tukaj in zdaj – vprašanje transcendence in tehnologije. Dobimo vtis, kot da bi poslušali stroj, ki skuša izražati človeška čustva, in mu to celo uspeva. Izrazito se to pokaže v skladbi Father and Son, v kateri mehanični, skoraj frankensteinovski glas očeta sinu izpoveduje ljubezen. Groza takšnih tehnologij ni v tem, da bi bile preveč nečloveške, ampak ravno nasprotno, da so dovolj »človeške«, da lahko za hip suspendirajo odsotnost. Vemo, da za glasom ni nikogar, da za mislijo ni subjekta, pa vendar vtis vztraja. Morebiti problem pri slopu, strojno generirani brozgi, ravno ni v njeni vsebini, ampak v perspektivi – v občutju horror vacui, ko spoznamo, da za pojavnostjo ni ničesar.
Podobno v skladbi Naraka namerno zastareli sintesajzerji zvenijo skoraj kot moški pevski zbor, vendar so uporabljeni na kar najmanj zborski način. Uvodu komada zatem sledi zaklinjanje mantre »hare krišna«, ki pa prav tako ne deluje kot izraz religiozne gotovosti, ampak kot obupano samoprepričevanje, da je tam zadaj, za pojavnostjo, vendarle še nekaj več. Podobno velja za Aleisterja Crowleyja, Seyyeda Hosseina Nasra in ostalo vokalno zasedbo, ki v obliki zvočnih posnetkov albumu daje eksplicitno diskurzivno vsebino.
Čeprav sta Sandison in Eoin v intervjujih poudarila, da sama nista religiozna in da ju zanimajo predvsem simboli, je vseeno videti, da se Inferno giblje na meji vprašanja transcendence – ne v smislu vrnitve k veri, ampak tega, kaj zapolnjuje njeno mesto. Sodobni kapitalizem namreč še zdaleč ni odpravil spiritualnosti, od psihedeličnih startupov do čuječnosti in osebne rasti. Vendar se ob tehnologiji spiritualnost pojavi še na nekem drugem mestu, namreč na mestu »duha v lupini«, ki ravno zaradi svoje nejasnosti zadobi naravnost čudne, odrešeniške sposobnosti.
Boards of Canada temu ne nasedata. Če je na albumu prisotna kakršnakoli pozitivna religiozna razsežnost, se kaže ravno v vztrajanju pri negativnosti in izgubi ter zavračanju hitre odrešitve. Z uprizoritvijo poduhovljene, a obenem temačne in brezupne zvočne podobe opozarjata, da ni nobenega skritega transcendentnega reda, ki bi jamčil za smisel sveta – toda prav zato je treba vztrajati pri soljudeh, skrbi in odgovornosti. Zato je nemara pomenljivo, da se tik pred koncem, v vrhunski kompoziciji You Retreat in Time and Space, gosta, temna atmosfera albuma nekoliko razblini. Lahko bi sicer rekli, da gre za katarzično pomiritev, za srečen konec – a ker ji pravzaprav sledi še en komad, je to prej znak kratke, a vendar blagodejne skupne postojanke v svetu nestabilnih metafizičnih opor.
Če je bila nekoč glavna moč Boards of Canada v priklicevanju duhov preteklosti, je danes največji dosežek albuma Inferno v tem, da skuša misliti življenje tudi v času njegovih aktualnih preobrazb. Album Inferno se, čeprav je to še vedno njegova poglavitna prvina, ne zanaša le na svoj hauntološki pristop, katerega aktualnost je vprašljiva, ampak prepoznava še neko drugo problematiko, usmerjeno v sedanjost. Razume, da se danes ne soočamo več z izgubljenimi prihodnostmi nekega boljšega časa, ampak zlasti z vprašanjem, kako ne izgubiti še te prihodnosti, ki se nam obeta danes.
Dodaj komentar
Komentiraj