Big|Brave: in grief or in hope
Thrill Jockey, 2026
Ponosni smo, da lahko predpremierno poslušamo in vrednotimo novo ploščo zasedbe Big Brave. Plošča in grief or in hope, ki bo 12. junija izšla pri kultni založbi Thrill Jockey, je deseti studijski izdelek kanadskega tria in na glasbeno sceno vstopa kot še ena mutacija benda, ki se že desetletje izmika enostavni kategorizaciji. Čeprav so jih mnogi najprej za svoje vzeli kot počasen, dronerski sludge bend, je njihov opus vedno deloval precej širše. Zvočno so raziskovali razmerje med tišino in hrupom ter med surovostjo zvoka in ranljivostjo človeka.
Naslov albuma nakaže osnovno napetost plošče. Razumemo ga kot žalovanje in upanje, razpad in možnost transcendence, smrt in življenje – torej kot dve strani istega procesa. Vokalistka in kitaristka Robin Wattie pravi, da je za novo ploščo želela raziskati bolj melodične fraze, vtkane v dronaste akordne premike in težko godbo; in ta odločitev se zdi ključna za razumevanje albuma. In grief or in hope je morda najbolj neposredno čustvena plošča zasedbe doslej, ne zato, ker bi bila manj kompleksna ali manj težka, temveč zato, ker so glasbeniki prvič zares dovolili melodiji, da je prebila gosto maso zvoka.
Po lanski plošči OST, skoraj abstraktni elektroakustični partituri za film, ki ne obstaja, se in grief or in hope zdi kot zavestna vrnitev k prepoznavnejšemu zvoku zasedbe. Vendarle pa tega ne razumemo kot vračanja k stari formi. Big Brave je namreč bend, ki popolnoma jasne forme nima oziroma bi jo lahko opredelili kot osredotočenost na svobodo ustvarjanja in raziskovanje hrupa. Z novo ploščo se glasbeniki obračajo k hrupnejšim prijemom, ki pa še vedno učinkujejo kot evolucija zvoka in pred nami razpirajo vizijo benda. Zvokovno plošča torej prinaša opazen zasuk. Po eksperimentalnem minimalizmu lanske plošče se, kot rečeno, spet obračajo k bolj kitarsko usmerjeni formi, toda ne zgolj z obujanjem stare formule. Z vstopom dolgoletnega koncertnega basista Liama Andrewsa v studijsko jedro benda so se skladbe razprle v gostejše harmonske strukture, kitare Mathieuja Balla pa ne delujejo več zgolj kot masivne monolitne gmote distorzije, ampak vsebujejo tudi feedbacke in nenavadne clippinge signala.
Otvoritveni trenutki plošče hitro nakažejo omenjene spremembe. Big Brave ob tem še vedno obvladajo tudi počasno gradnjo napetosti, vendar tokrat njihove skladbe dihajo drugače, bolj organsko in na nek način manj ritualistično. V ozadju ostajajo elementi drona, industrialnega hrupa in elektroakustične manipulacije, toda okostje komadov pogosto presenetljivo spominja na popoidno formo, čeprav raztegnjeno in razstavljeno do roba prepoznavnosti. To se najbolje izrazi v skladbi a shape of shame, eni najfascinantnejših točk albuma, ki nas na neobičajen način spominja na folkovsko americano. Wattie nas s hipnotičnim glasom vodi čez melodijo, medtem ko jo kitarska masa počasi drobi in lomi. Glasovna prisotnost vokalistke tudi sicer ostaja srce benda. Z njo nikoli ne prestopi meje teatralnosti ali pretirane ekspresije, občutek popolnega čustvenega razgaljenja pa je zmožna vzbuditi tudi z le nekaj skoraj šepetajočimi frazami.
Tudi skladba skin ripper podobno izpostavi plat benda, ki je bila doslej manj poudarjena. Komad z določeno surovostjo v misli prikliče celo duh PJ Harvey, če bi ta pela skozi zid feedbacka in razpadajoče ojačevalce. Toda tam, kjer bi marsikateri bend takšno neposrednost izkoristil za katarzo, Big Brave ostajajo zadržani. Njihove melodije nikoli ne ponudijo enostavne, pričakovane odrešitve, temveč obstajajo kot nekaj krhkega znotraj ogromne zvočne sile, ki jih lahko vsak trenutek pogoltne. Melodije na plošči so kot ornamenti masivnemu zvoku, medtem ko je vokal osnovni temelj, ki deluje subtilno in naivno, a prenaša izjemno čustveno težo.
Če je in grief or in hope plošča o čemerkoli, je to neprijeten vmesni prostor med izgubo in vztrajanjem. Besedila Robin Wattie so fragmentirani notranji monologi, v katere so vpletena vprašanja o smrti, krivdi in možnosti odrešitve. Zasedba pri tem ne romantizira bolečine, ampak jo prej razstavi v nekaj, kar neizogibno sobiva z upanjem. Prav ta napetost pa album obogati s čustvenim nabojem, ki mu viden del intenzivnosti prida tudi inštrumentalna arhitektura. In grief or in hope je bil posnet v živo, kar je triu omogočilo zajeti skoraj fizično prisotnost ustvarjenega zvoka. Produkcijo, snemanje in miks podpisuje Seth Manchester, dolgoletni sodelavec benda, ki je pripravljenemu materialu pustil dihati. Distorzije zato niso le masivne, ampak so zvočno bogate, polne drobnih harmonskih trenj in odmevov.
In grief or in hope ni lahko prebavljiva plošča zasedbe Big Brave, obenem pa tudi ni bendov najbolj hermetičen izdelek. Je sinteza preteklosti in prihodnosti; dovolj je težka za zveste privržence in dovolj melodična, da odpre vrata novim poslušalcem. Predvsem pa potrjuje dejstvo, ki zasedbo spremlja že od začetka, da glasbenikov ne zanima ponavljanje ali stagnacija. Vsaka plošča Big Brave je drugačen poskus, kako ekstremnost in ranljivost postaviti v isti prostor, ne da bi ena izničila drugo.
31. 5.: Big|Brave, Stamor @ Channel Zero, Ljubljana [fb]
Komentarji
Marija pomagavka, je to mar ekskluzivna priložnost, da se album sliši 3 tedne pred izidom? Pri priči navijem radio na 89,3 MHz!
Komentiraj