Primus @ Križanke, Ljubljana, 3. 8. 2026

Prvi avgustovski ponedeljek smo prisluhnili težko pričakovanemu koncertu legendarne kalifornijske zasedbe Primus, ki že od devetdesetih slovi po enem najbolj edinstvenih zvokov alternativnega rocka.

Ko so konec februarja pri Kinu Šiška razglasili novico, da na evropsko grudo prvič po slabem desetletju prihaja Primus in se med tem ustavi v pri nas v Ljubljani, so navdušeni oboževalci hitro pokupili vse karte in verjetno pričeli z odštevanjem dni do koncerta.

Razprodan koncert je bilo zaznati že na daleč — ljubljanske ulice ta dan ni preplavljal le vročinski val, temveč tudi občutno večja masa ljudi. Ko se je recenzentka okoli sedme zvečer približevala Križankam, ji je pot tja prestregla dolga vrsta, ki se je vila vzdolž Vegove ulice in se zgrinjala nad vrati prizorišča. 

Ob sedmih so se vrata Križank končno odprla in prostor se je pričel polniti s poslušalstvom, ki se je najprej navdušilo že nad samo lepoto in atmosfero prizorišča. Do osme ure se je zbralo občinstvo različnih generacij, pri čemer so številčno prevladovali starejši poslušalci, ki zasedbo spremljajo že od devetdesetih naprej. 

Med čakanjem na njihov nastop nam Primus niso postregli s kakšno zanimivo predskupino, pač pa so vztrajno predvajali nekakšno flappersko instrumentalno muziko, ki si je nismo znali povsem razložiti in je čez čas postala rahlo nadležna. Ob osmih so se na odru končno pojavili Primus in pozornost se je preusmerila na obljubljen glasbeni spektakel. 

Trenutno zasedbo sestavljajo nepogrešljiv ustanovitelj skupine, eden najbolj spretnih in poznanih basistov Les Claypool, kitarist Larry LaLonde in povsem svež bobnar John Hoffman, ki se je zasedbi pridružil lani. 

V publiki je završalo, glasbeniki pa se niso mudili s predolgim pozdravom in s skladbo Those Damned Blue-Collared Tweekers otvorili prvi set. Izbira klasičnega Primus komada je postregla z značilno kombinacijo ekscentrične basovske linije ter nalezljivega ritma in dvignila energijo poslušalstva tako, da je množica podivjala. Spodaj pred odrom se je prebudil moshpit, ostali publiki pa so stopnice Križank možnost gibanja omejevale predvsem na mirnejše oblike groovanja.

V nadaljevanju so odigrali nekaj novejših in manj znanih skladb namenjenim poznavalcem njihove diskografije, med njimi Groundhog’s Day in Jilly’s on Smack, ki so jo na turneji izvedli krstno. Prvi del koncerta so končali z energičnima skladbama Shake Hands With Beef in Bob’s Party Time Lounge ter tako poslušalstvo zadržali v pričakovanju drugega seta, ko bi naj po pravilih postregli še z največjimi hiti.

S solažami skladb je bilo že v prvem delu nastopa mogoče prepoznati mojstrsko virtuoznost trojice. Iz komada v komad so nizali kompleksno prepletene kitarske in basovske linije, ki jih je dopolnjeval tehnično zahteven beat bobnov. Vseskozi so skladbe tudi nekoliko prikrojili koncertu, si za kakšno solažo vzeli več časa in kakšno skratili. Vmes so delovali zbrano in uigrano, le na trenutke se je zazdelo, da bobni povsem ne dohajajo Claypoolovih basovskih vragolij. 

Ozvočenje je bilo za koncert na prostem sicer kvalitetno, vendar je možno, da se je kljub temu del natančnega ritmičnega stika izgubil prav v zvočni sliki.

Zanimivo je bilo tudi, da Claypool kot osrednji obraz zasedbe poslušalstva ni pretirano nagovarjal. Namenil mu je le par nekoliko utrujenih šal, ki jih v zadnjih vrstah nismo najbolje razločili. V enem izmed nagovorov pa je citiral iz kultnega Velikega Lebowskega: »Sometimes there’s a man, well, he’s the man for his time and place. He fits right in there.«. Citat je bilo mogoče razumeti kot značilno primusovsko samoironijo in morebiten namig na ustvarjalno obdobje, v katerem Claypool kot kreativna sila zasedbe že nekaj časa išče nov zagon, saj novejše skladbe le stežka dosegajo priljubljenost in svežino njihovih nekdanjih uspešnic.

Setu je ob devetih sledil dobrodošel odmor, ki ga je stoječe občinstvo zaradi vztrajne neznosne vročine še kako potrebovalo. V kopici ljudi je bilo namreč tako soparno, da je bilo skoraj nemogoče zajeti svež zrak.

Odmor se je nekoliko zavlekel in okoli pol desete, ko je bila publika ohlajena, so nadaljevali z drugim setom, ko so preigrali večino velikih hitov iz časov MTV slave začenši s skladbo Too Many Puppies, v katero so spretno vključili tudi odlomek skladbe Hello Skinny. Vrhunec večera sta z ozirom na reakcije poslušalstva nedvomno predstavljali skladbi najbolj ikoničnih basovskih linij My Name Is Mud, Jerry Was a Race Car Driver. Po celovečernem nizanju podobnih zvočnih vzorcev, v katerih so se funkovske basovske linije, številni kitarski učinki in eksperimentalni vložki začeli že nekoliko ponavljati, je izrazito psihedelična Over the Electric Grapevine prinesla strelo v zaključku in nekoliko razbremenila zvočno nasičenost večera. Žal je iz neznanega razloga niso odigrali v celoti. 

Nekateri so presenečeno pogrešali še katero izmed največjih uspešnic, kot recimo Wynona's Big Brown Beaver in Tommy The Cat, drugi pa so pozdravljali prav to, da se Primus niso omejili zgolj na preverjene hite. Konec koncev pa se je zdelo, kot da se je prvi set nekoliko zavlekel.

Občinstvo, ki je že pripravljalo svoj notranji vzklik »Špilaj!«, je nato priklicalo zasedbo nazaj na oder, kjer so koncert sklenili z dodatkom – počasnejšima skladbama Southbound Pachyderm in Pure Imagination. V tem delu smo bili priča tudi preprosti, toda prikladni spremembi na odru. Claypool si je namreč nadel pokrivalo podobno disko krogli in je ob usmerjenem snopu svetlobe Križanke razsvetlil z razpršenimi svetlobnimi lisami, kar je občinstvo dokončno sediralo.

Ob 22.35 so s točnostjo, pohvalno za rock band, končali koncert in ponovno pohiteli s pozdravom. Masa ljudi se je tako pričela valiti proti izhodu, kjer je bilo med čakanjem preslišati vtise ljudi, ki se jim je zdel koncert dober, ni pa bilo zaznati tistega pravega navdušenja. 

Četudi Primus živijo v svojevrstnem zvočnem univerzumu, ki bi ga naj, kot obljubljeno v glasbenem spektaklu, posredovali poslušalstvu, je na večer tretjega nastopa turneje del te energije nekoliko pešal. Koncert je zato kot celota izzvenel nekoliko zadržano in manj navdahnjeno, kot bi od zasedbe njihovega kova pričakovali.

Zakaj je koncert kljub nesporni virtuoznosti glasbenikov deloval nekoliko lenobno, je težko povsem določiti. Če se še enkrat navežemo na citat iz Velikega Lebowskega, bi lahko rekli, da se zasedba dobro zaveda svojega statusa in trenutnega položaja na glasbeni sceni, zaradi česar nekoliko preveč stavi na težo lastnega imena in manj pozornosti namenja sami dinamiki izvedbe. Tako je mestoma nastal vtis, da Primus ne lovijo več nekdanje relevance, temveč predvsem utrjujejo mesto v srcih nostalgičnih oboževalcev, ki si ga v alternativnem rocku že dolgo lastijo.