MIKK, Murska Sobota, 1. 8. 2026

Soboški grad in doom violence glasba sta dve stvari, ki ju verjetno ne bi v nobenem paralelnem vesolju dali v isti koš. A preteklo soboto sta se ti dve navidez nezdružljivi zadevi povezali v okviru festivala PinkPunk. Na žarečo poletno soboto, ko je klima v avtu komaj preprečila kuhanje možganov v lobanji, smo se podali na pot do Murske Sobote. Pred nami je bil pester festivalski večer, ki je obiskovalcem obljubljal vse od sitotiska do moshpitanja na grajskem dvorišču.

Majhen enodnevni festival PinkPunk je potekal drugo leto zapored, tokrat v organizaciji treh Prekmurk – Neli, Jaše in Rine. V želji po povezovanju lokalne scene so moči združile z MIKK-om – Mladinskim informativnim in kulturnim klubom Murska Sobota. Ob njihovi podpori je festival prvič zaživel lani avgusta, letos pa je nadaljeval svojo vizijo gradnje odprtega prostora za alternativno kulturo. 

Glavni cilj organizatork festivala je obuditi dogajanje na periferiji in prispevati k decentralizaciji scene. Zdi se jim tudi, da v organizaciji tovrstnih dogodkov pogosto dominirajo moški, zato so želele v svoj festival vnesti svežo žensko energijo. Neli, ki tudi sama nastopa v zasedbi Ranr, je poudarila, da je kot izvajalka pozorna na potrebe nastopajočih in dinamiko med organizatorji in glasbeniki. Odnos organizatork med sabo in z bendi je tako sproščen in prijateljski, kar odseva v pristnem vzdušju celotnega dogodka. 

Že takoj ob prihodu je izstopil DIY čar festivala, ki sloni na izvirnem punk etosu – skupnost brez hierarhije in vključenost najrazličnejših ljudi. Dekleta skupnost povezujejo tako skozi glasbo kot tudi skozi spremljevalne dogodke in različne ustvarjalne delavnice. Uradni začetek festivala je bil že ob dveh popoldne. Obiskovalci so lahko ustvarjali grafite na MIKK-ovi terasi, v notranjosti pa so potekali izmenjevalnica oblačil, sitotisk, urejanje punk frizur ter delavnici poslikave CD-jev in DIY obeskov. 

Proti večeru se je dogajanje preselilo na oder na grajskem dvorišču. V navadi je, da vsako leto nastopi katero od lokalnih pomurskih imen. Lani so to bili punk-rockerji Potato Mushroom, letos pa je koncertni del otvoril duo DmB Projekt iz Murske Sobote. Gre za žanrsko raznolik projekt, ki temelji na eksperimentiranju in mešanju različnih zvokov in pristopov. Delno gre za DJ set, delno za instrumentalni set s kitaro in bobni, ki se jim je kasneje pridružil še udaren bas ter dodatno popestril in dvignil energijo na odru.

Med nastopom je DmB Projekt postregel s prepletom avtorskih skladb in nepričakovanih priredb. Med drugim smo ob spremljavi rockerskih bobnov in kitare slišali klubsko klasiko Heads Will Roll, kasneje pa še Lady Gago. Morda se zdi, da zasedba testira različne zvočne poti, ampak novi originalni komadi že narekujejo smer, v katero se avtorski izraz definira. Publika je najbolje sprejela ravno avtorske komade, kot sta Dihaj in Shumenega  oziroma »gozda ni«. Avtorski skladbi sta bili najbolj udarni, prepletali sta elektroniko s kitarskimi shreddi in divjimi bobni. Ob tem pa so instrumentalni del spremljala premišljena, družbenokritična besedila o trenutnem nehvaležnem času na planetu Zemlja. Izraz zasedbe je divji, občinstvo, ki je bilo sprva malo sramežljivo, pa se je proti koncu sprostilo in razplesalo. 

Vzdušje je nato zaostrila lokalna zasedba Cement iz Murske Sobote, ki je obiskovalce zacementirala v stanje čiste katarze. Organizatorke so pri načrtovanju programa pozorne na to, da predstavijo čim bolj različne podžanre panka in alternativne glasbe. Za to je zaslužna predvsem Rina, ki je ves čas na tekočem z domačo in tujo glasbeno sceno. Cement so žanrsko umeščeni v težjo sfero glasbe, doom violence. Njihov izraz je intenziven, a hkrati zelo spreten in z dobrim občutkom za ohranjanje pozornosti občinstva. 

Vmes se je sicer zaradi glasnosti glasbe pojavilo nekaj težav z mikrofonijo, ki pa je kvečjemu prispevala k čaru koncerta, kot pa da bi ga zmotila. Kljub temu da je glasba zvočno težka, se poslušalec ob njej ni nikoli utrudil. Komadi so bili zaradi intenzivnosti krajši. Prehajali so iz počasnejših headbengerskih ritmov v silovite izbruhe. Publika je Cement sprejela odlično in celo izvedla mini moshpit. Zanimivo je bilo tudi to, da se je zdelo, kot da se je publika v primerjavi z DmB Projektom malo zamenjala in je tokrat delovala bolj metalsko.

Po kratkem in udarnem nastopu Cementa je na oder stopila punk rock zasedba Špatula. Organizatorke vsako leto povabijo tudi bende iz drugih regij. Lani so na festivalu nastopale imensko usklajene Kamničanke pinkepanke ter BKD iz Varaždina. Špatula so tokrat prišli s Krasa. Špilajo punk rock, ki nosi pridih zgodnjih 2000-ih let.

Ton je bil v primerjavi s prejšnjo zasedbo nekoliko svetlejši. V svojih skladbah so držali intenziven ritem in igrali večinoma avtorske punk rock komade. Začeli so s pesmijo Pol minute, ki je imenu primerno energično šopala trideset sekund ob krikih »Pol minute!«. Kasneje so peli še več avtorskih komadov, med drugim punk interpretacijo pesmi Otrok s sončnico Srečka Kosovela. Energija publike je na tej točki malo padla, glasba pa je celoten set držala isti tempo in register vokala. Med koncertom se je vseeno zgodil en majhen kulturni moshpit, eden od obiskovalcev pa je sredi občinstva naredil salto.

Nekaj čez polnoč nas je čakal še zadnji koncert večera. To je bila budnica za lahko noč – Kultivator. Minceviolence zasedba je v svojem nastopu predstavila tako starejše kot novejše komade. Zaradi okvare računalnika smo bili prikrajšani za uvodne semple, s katerimi zasedba otvori komade. Tipično so to sempli narodnozabavne glasbe, iz katerih potem pesmi izbruhnejo v nasprotne, neizprosne zvočne preplete.

Nastop je bil tako brez semplov še bolj brutalen in izmed vseh zasedb definitivno izstopal po intenzivnosti. Občinstvo je na tej točki že bilo malce utrujeno in Kultivatorji jim niso ponudili lahke razrešitve. Držali so napetost s hitrimi bobni, težkim basom in vokalskimi kriki. Občutek je bil fizično tako močan, da se je zdelo, kot bi imeli ves čas krč v želodcu. Kljub temu je publika na koncu še malo oživela, iz sebe iztisnila še zadnje moči in večer pripeljala do divjega vrhunca. 

V trenutnih razmerah, ko je kultura, sploh alternativna kultura, pod stalnim pritiskom, nam je PinkPunk dokazal pomen manjših neodvisnih festivalov. Gre za festival, ki presega le glasbo, s čimer ustvarja skupnost in povezuje sceno v regiji. Že v primerjavi z lanskim je dogodek zrasel v programu in odzivu obiskovalcev. Za naslednje leto dekleta že planirajo nove, še večje premike, mi pa avgusta ponovno zavijemo v Mursko Soboto na tretjo edicijo PinkPunka.