Pekinška Patka v Kranju
Trainstation Subart, Kranj, 29. 5. 2026
Biti ružan, pametan i mlad oziroma Pekinška patka v Kranju
Ko je avtor tokratne RŠ recenzije videl, da bodo Slovenijo maja letos obiskali kultni srbski punkrockerji Pekinška patka, se je razveselil prav tisti del njegovega otroštva, ki je užival, ko je njegov brat na kaseti na polno nažigal bendov prvenec Plitka poezija. Priznava pa, da z izjemo tega o bendu pravzaprav ni vedel veliko.
Pozanimavši se je izvedel, da gre za novosadsko zasedbo, ki je poleg omenjenega albuma, verjetno enega najkrajših albumov, posnetih v bivši Jugi, izdala še album Strah od monotonije, ki je segel že bolj v milje postpunka. Poleg tega so Pekinška patka izvedli kar nekaj koncertov. V živo so bili vedno zelo energični, njihovi teksti so bili ne le družbenokritični, temveč so predočili tudi tegobe mladih v bivši SFRJ. Bendov vokalist Čonta je postal doktor znanosti, bend je razpadel, se ponovno združil in spet razpadel ter se vmes, kot pritiče legendarnim bendom, še skregal. Če smo natančnejši, je šlo za boj nekdanjega vokalista proti izvornemu kitaristu, ki je tudi ustanovil Pekinško patko. No, ta je tudi »zmagal«.
Tako smo v Kranju v petek, 29. maja, zvečer dobili verzijo, ki na sodišču velja za »pravo« Pekinško patko, torej bend, ki ga sestavljata ustanovni član, kitarist Sreta oziroma Sreten Kovačević in bobnar Cila oziroma Laslo Pihler. Ob njiju so še trije razmeroma mlajši člani, basist Igor Mihaljević, drugi kitarist Sava Obradović in mlajši vokalist Stefan Stanojević, ki pa je na prvi pogled kar zelo podoben izvornemu vokalistu Čonti. Bend v živo danes igra samo material s prvenca Plitka poezija.
Lep vroč dan in razmeroma hladen kranjski večer sta pripomogla, da je Trainstation Subart vase sprejel kar lepo število obiskovalcev predvsem starejšega letnika. Nekje okoli 21. ure je oder zasedla domača punk rock, na trenutke pa celo ska in old skul hardcore zasedba Sereš. Kvartet je suvereno pičil več kot trideset minut, pri tem pa izkazal še velik smisel za dinamično setlisto. Komadi so bili dolgi in kratki, hitri in počasni, vsekakor pa energični in zanimivi. Zvok je bil starošolski, kar se je zaradi nove opreme v klubu slišalo zelo dobro. Klišejskih govorov ni bilo, precej odrasli publiki namreč res ni treba razlagati, da je sistem v kurcu. Prisotna sta bila zgolj dober humor in še boljši cinizem. Sereš so ga nažigali na polno, velik atribut pri tem pa je bil skoraj živalski bobnar, ki mu držanje konstantnega tempa res ni šlo od rok, je bil pa toliko zanimivejši zaradi igranja in nepredvidljivih ritmov. Vokalist je občasno na plano potegnil in pihnil v nekakšno trobento, ki je zgledala kot pripomoček s Temuja, zvenela pa super. Iskreno, še prehitro so se poslovili z odra.
Za njimi so oder zasedli kultni Indust-Bag, ki jih poslušalci in poslušalke Radia Študent zagotovo poznajo bolje kot pisec recenzije. Zveneli so bolje kot Sereš, a so igrali nekoliko bolj monotono. Komadi, ki so jih umestili v scenosled za ta koncert, so si bili preveč podobni, hkrati pa k razgibanosti koncerta ni pripomogla niti njihova povprečna dolžina od štirih do petih minut. Tega mnenja na srečo ni delil živelj pod odrom, ki se je prav lepo razživel in z bendom, ki z odra ni pretirano veliko komuniciral, nekaj komadov tudi odpel in se pravzaprav fajn imel. Pisec recenzije obljublja, da se bo do naslednjič bolj poglobil v muziko te legendarne belokranjske zasedbe z namenom lažje vživitve v dogajanje na odru.
Nastopil je čas »patke«. Staro-mladi kvintet se je torej odločil v živo v Sloveniji odigrati celo plato Plitka poezija, a so glasbeniki zamenjali vrstni red komadov, kar se je izkazalo za dobro potezo. Drugačna razporeditev je bila bolj smiselna za igranje v živo, ker je ustvarila pravo vzdušje, vzdrževala vrhunsko energijo in poskrbela za sladko neučakanost. »Le kaj bodo igrali zdaj?« smo se večkrat vprašali in bili z bendovim odgovorom vedno zadovoljni. Koncert so začeli s komadom Homburg angleške zasedbe Procol Harum, dobra izbira, še posebej zaradi začetnega vklapljanja vseh inštrumentov, s čimer so takoj uredili zvočno sliko, ki je bila ves koncert kakovostna. Potem so se seveda usmerili v lastni material in nas popeljali v svet, ki ga opisuje komad Ja sam panker u sakou starom, nato pa se spomin zaporedja komadov kar malce izgubi. Največje norenje sta seveda povzročila hita Biti ružan, pametan i mlad in seveda Poderimo rock, ki so ga zaigrali na koncu, in to kar dvakrat, seveda pa ne smemo pozabiti na spevni Ori, ori ali pa Neću da nosim kratku kosu.
Bend je streljal z vso močjo! Energija na odru in pod odrom je bila neverjetna. Zanjo je bil še posebej zaslužen vokalist, ki je kot obseden bratranec Jella Biafre iz benda Dead Kennedys plesal svoj nori ples, spočenjal razne grimase in razmeroma malo govoril. Slišali smo celo bobnarski solo, ob katerem zlahka zatrdimo, da je Cila eden najizvirnejših bobnarjev na punk sceni nekdanje skupne države. Takega načina igranja nismo zasledili pri nobenem drugem bobnarju v naši bližini. Tudi kitarist Sava in basist Igor sta svoj posel opravila zelo dobro, medtem ko je kitarist Sreta z velikim nasmehom na obrazu že vedel, da nam je ponudil nekaj, kar bomo pomnili do konca svojih dni. Koncert je bil zelo dobro zastavljen in navdušujoč, a je tako kot prvenec Pekinške patke žal minil prehitro. Še dvakrat smo »poderali rock« in čas je bil za odhod.
Dodaj komentar
Komentiraj