Gala hala, Ljubljana, 14. 4. 2026

Na siv in deževen dan je recenzentka poležavala v postelji in zabijala čas, ko jo je prešinilo »Saj res, danes je torek«. Željna dobre glasbe, se je kakšno uro kasneje znašla, kje drugje, kot pred vrati Gala hale, v pričakovanju koncerta zasedb The Boojums in Long Dumb Voices, ki sta nastopili v sklopu tako imenovanega Galinega torčka norčka.

Publika, ki je bila najverjetneje zaradi dežja in mrazu nekoliko oklestena, se je še zbirala v dvorani, ko so na oder v vlogi predvozačev stopili ljubljanski indie rockerji Long Dumb Voices. Z desetimi avtorskimi komadi se je Hala ob nalezljivem gruvaštvu in na valovih bendovega blagodejnega zvoka pošteno segrela. Zvok se je razpenjal vse od subtilnosti Mac DeMarcovih ljubezenskih pesmi do bujnejših vokalnih izgredov, podobnih glasbi zasedbe sundiver CA z albuma Superstar Baby. Bendovo muziko je vseskozi podpiralo tudi kakovostno ozvočenje v kombinaciji z živahno psihedeličnimi projekcijami in lučmi, ob katerih smo se poslušalke počutile, kot bi bile za trenutek posrkane v pozna šestdeseta, na kakšnega od koncertov zasedbe Pink Floyd.

V nadaljevanju je večer s koncertom kanadskega VHS fuzz garage rock tria The Boojums dosegel vrhunec. Odločile smo se prepustiti presenečenju in se na koncert podale brez predhodnega poglabljanja v zasedbino diskografijo, vendarle pa se nam je, čim so pričeli igrati, zazdelo, kot bi bendove komade nekje že slišale. Dodatno je presenetilo dejstvo, da so člani zasedbe že srednjih let, a še zmeraj posedujejo močan mladostniški duh. Ta se je najbolje čutil v nalezljivih hudomušnih refrenih in v na polno distorziranih kitarskih rifih, ki so hkrati zveneli nostalgično in sveže. 

Odigrali so dvanajst komadov z njihovega istoimenskega prvenca. Skladbe so bile preproste, koherentne in učinkovite v posredovanju zabavne in brezskrbne energije, kar se nam je zelo dopadlo, še posebej v komadih Scott Pilgrim, Burnin' Up, Garden of the Sons in Wings of Fire. Bend je ponudil tudi mirnejši in bolj čustven komad Dan's Transmission, ob njem pa se je zazdelo, kot da so glasbeniki naštudirali formulo uspešnega komada. Vsi so bili namreč enako močni in privlačni. Besedila so bila preprosta, zato smo si jih zlahka zapomnile in jih kdaj tudi zapele. Skoznje sta pronicali tudi naivnost in surovost, ob čemer se nam je zazdelo, kot bi listale skozi strani kakšnega dnevnika iz najstniških dni. 

The Boojums so zveneli zelo prepričljivo. Ni bilo težko prepoznati, kako jim je v manj kot dveh letih uspelo pridobiti množico zvestih poslušalk. Ob nalezljivi muziki in DIY estetiki, ki se najmočneje izrazi v bendovih VHS videspotih, so tudi v živo nadvse simpatični. Vokalist in kitarist Willie Stratton je vseskozi suvereno vzdrževal tesen stik s publiko, ne samo z muziko, temveč tudi s številnimi anekdotami in vtisi s potepanja po Ljubljani. Zdivjana in plešoča publika, ki je bila očitno sproščena in se je aktivno odzivala na Strattonove nagovore, vendarle ni pristopila čisto k odru, kar je izpadlo nekoliko nerodno in recenzentki porajalo različna vprašanja.

Po koncertu so se The Boojums in Long Dumb Voices zadržali v Hali in sproščeno pokramljali z občinstvom, me pa smo se izrazito boljšega pokoncertnega počutja in polni zadovoljstva z dnevnim izplenom žive muzike počasi napotile v smeri Rožne doline. Ob reminiscenci na gimnazijske dni, ki jo je v recenzentki vzbudila slišana glasba, se je sredi premočenih ljubljanskih ulic za hip počutila, kot bi bila ponovno stara petnajst let. 

Recenzijo je pripravila vajenka Lana.