Nindri Indri 2026, 2. dan
Festival Nindri Indri, MiKK, Murska Sobota, 21.-22.8.2026
Če ste se pretekli konec tedna potepali na drugi strani reke Mure med posušenimi koruznimi polji, vas je med poplavo poznopoletnih gasilskih veselic, priprav na mednarodni festival Praženega krompirja v Lipovcih ter seveda še enim nepogrešljivim koncertom Vlada Kreslina v Gornji Radgoni morebiti vseeno dosegel glas o četrtem samostojnem festivalu Nindri Indri. Morebiti ste si prebrali program. Morebiti celo s festivalom v mislih oblikovali svoje vikend plane, veseli malo daljšega kuriranega programa lokalnih in tujih alternativnih ustvarjalcev.
Če pa ste obsedeli doma, lovili pozno poletje v tujini ali se bognedaj valili po vročih ljubljanskih ulicah, smo tu zato, da čez vaše rane zaradi zamujenega nalepimo vsaj majhen obliž in vam po včerajšnji recenziji prvega dne danes razsvetlimo še drugi dan programa. Nindri Indri seveda konstekstualiziramo drugače kot ljubljanske festivale. Kuracije v majhnih središčih skoraj po pravilih lovijo fino linijo med vablivejšimi, bolj splošno dostopnimi linijami in željo po spoznavanju publike z robnejšo glasbo in odpiranjem lokalnega prostora za le-to. Nindri Indri prav tako ni eden manjših žanrsko usmerjenih festivalov, ampak program pelje v različne odvode alternative – tako je tudi drugi festivalski večer shizofreno, a kljub temu smiselno plul med različnimi možnostmi.
Večer je tako otvoril Kreek, spalnični producent, kitarist in bobnar Matija Dolenčić. Zmožnost efektivnega prenosa svoje glasbe v živ nastop nam je dokazal že pred kratkim na Hafnerjevem memorialu v Škofji Loki, kjer je prav tako kot zdaj med produkcijsko usmerjenimi komadi, ki so se zgolj predvajali po zvočnikih, obsedel za svojim laptopom in se – sklepamo – ukvarjal z vizualijami. Projicirane podobe so prehajale med zabrisanimi podobami teka, bližnjimi posnetki lune in neposrednim prenosom s stare VHS kamere, ki jo je nekdo med ambientalnejšimi komadi usmerjal v ustvarjalca. Ta se je z laptopa nekajkrat premaknil na akustično kitaro in bobne. IDM, ki je rezal čez nas, folkovsko zasanjana kitara in malo bolj hardcorovski bobni so se uspešno zlili v kurirano celoto. Kako, ne znamo zares odgovoriti. Morebiti je vse povezovala določena linija sentimentalnosti, izpovednosti, a hkrati neke preproste pojavnosti. Kreek je začel in končal razgibani set brez kakršnihkoli razlag. Prav lahko bi verjeli, da se je pred nami znašel po golem naključju, če zvočna pokrajina ne bi ponujala toliko virtuoznih kvalitet.
Mi smo Kormorana z Novega Mesta se je ob menjavi izvajalcev priglasila naslednja nastopajoča trojica. Z veseljem smo prisluhnili nastopu njihove aktualne plate Leto, gotovo ene boljših letošnjih pogruntavščin, tako v svoji vpetosti v prostor z besedili in jezikom kot tudi v ponovnem ustoličenju skupine nekje v zmešnjavi težaških žanrov. Zabrenkali in zabobnali so nam jo prav fino. Sicer množica ni bila toliko pregreta, kot bi se za podobno zadevščino spodobilo, morda pa se kljub temu kdaj paše tudi ustaviti in zastrmeti v hitre prste uvežbanih ustvarjalcev.
S falične prve polovice programa se je večer prevesil na drugo stran. Le-to so uspešno krstile Žen, stare mačke zagrebške glasbene scene, v zvoku precej klasične predstavnice aktualne balkanske alternative, osrediščene okoli založbe Moonlee Records. Zasvirale so svoj najnovejši album Ciklus, podprt z vizualijami, ki jih je v živo kurirala VJ-ka. Sami albumski hitiči so gotovo zavibrirali z množico, ki je na koncu glasno zahtevala še, zvočno pa niso prikazali ničesar zares novega, zanimivega ali še neslišanega. V zvenu se je zdel še najbolj zanimiv daljši albumski zaključek Zgrade, v kombinaciji z vsemi bendovimi vokali, v šepetajočih odmevih in daljših, skoraj postrocovskih kompozicijah, je razgibal enoznačen indiejevski zven.
Razgreto publiko je za konec glavnega programa prevzela francoska DJ-ka in vokalistka Goldie B. Kljub visokim pričakovanjem do headlinerke večera in začetnemu navdušenju nad hiperaktivno ter energično prezenco, ki jo je ustvarjalka prinesla na oder, smo na koncu ostali nekoliko zadržani. Vse skupaj je delovalo nekoliko vkalupljeno, tako v precej komercialnih housovskih in breakbeat zvenih kot v ničkolikokrat slišanih interakcijah s publiko, s pozivi, kot so »go on and jump« in »I love you Murska Sobóta«.
Drugi dan festivala so tako na ramenih še najmočneje nosili poznani domači naslovi in organizacijska ekipa festivala, ki vsako leto znova poskrbi za enega boljših možnih zaključkov avgusta. Ko smo se ob zvenih DJ setov Sare in Mojce iz ekipe oddaljevali od prostorov soboškega gradu, smo si predvsem zaželeli, da bi si tovrstne prostore kdaj blagovolila obiskati aktualna ministrica za kulturo. Morda pa bi ob špricerju in plesu s pozvačinko vsaj malo bolje razumela, koga potiska čez rob preživetja. Naj živi samonikla scena.
Dodaj komentar
Komentiraj