Nindri Indri 2026, 1. dan
MIKK, Murska Sobota, 21.–22. 8. 2026
Začnimo kar pri vizualni podobi. Za letošnjo edicijo festivala Nindri Indri je oblikovno poskrbela Petja Kolenko, ki si je kot krovni motiv zamislila alternativko-pozvačinko in s tem precej jasno zarisala Nindri Indrijevo misijo: ponuditi prostor za pretežno alternativno glasbeno sceno, a z jasnim lokalnim predznakom, ki tako postane ena najpomembnejših festivalskih distinkcij. Najprej je tu seveda prekmurščina, ki vabi ne le v imenu festivala, temveč v celotni festivalski komunikaciji, nato pa k samosvoji identiteti pripomorejo še elementi lokalne tradicije, kot so denimo pozvačini. Hkrati se tudi slednjim ob stiku s festivalom zgodi subverzija in modifikacija v obratni smeri – v prvi vrsti seveda to, da noše na letošnji naslovni podobi ne nosi moški, temveč dekle.
Z zgoraj opisano pozicioniranostjo torej Nindri Indri odločno in odlično načenja staro in preživeto perspektivo, ki je center cenila, izvencentralna okolja pa spregledala ali obravnavala le pokroviteljsko. Prav lokalne specifike so tiste, zaradi katerih Nindri Indri v razmeroma pestri ponudbi slovenskih festivalov še posebej izstopa. Drugi dosežek festivala je seveda ta, da vzdržuje alternativno glasbeno ponudbo v okolju, v katerem je bazen potencialnih odjemalcev manjši kot denimo v Ljubljani. Nindri Indriju to kljub temu uspeva, in ob četrti ediciji – in nekaj edicijah pred uradnim začetkom njegove zgodovine – se zdi, da je festival dovolj ukoreninjen, da se mu piše lepa in dolga prihodnost. Festival skrbi tudi za nujno regeneracijo svojih organizatorskih sil, in tako je letošnji festival prvič bolj odločno prišel v roke druge generacije organizatorjev. Z Mojco Jevšek in Sašem Kopunovičem, ki sta na festivalu pričela kot prostovoljca, sedaj pa sta med njegovimi glavnimi organizatorji, smo spregovorili nekaj besed o dozdajšnji poti festivala in njegovih sedanjih in prihodnjih izzivih.
Mojca Jevšek je poudarila tudi pozornost, ki jo festival namenja enakopravni zastopanosti spolov.
Letos smo bili torej priča četrti polnopravni ediciji festivala, ki pa je tokrat zaradi negotovih vremenskih razmer potekala v zavetju kluba MIKK in ne na dvorišču soboškega gradu, kot je bilo sprva mišljeno. Ujma, ki je pretila čez dan, še posebej v petek, ko je impresivno vrtinčila listje na soboških ulicah, se je sicer oba večera precej umirila; posledično smo koncertom lahko prisluhnili pod streho, med pavzami pa se je druženje vendarle preselilo pod milo nebo nad grajskimi tlakovci. Občinstvo je bilo letos, kot smo že slišali v izjavi, najbolj množično doslej; to še vedno ne pomeni kakšne neznosne gneče, vseeno pa se ga je nabralo dovolj za živahen ambient, kot ga na festivalih ponavadi pričakujemo. Še dodatno je vzdušje poživljala tudi uradna festivalska pozvačinka, ki jo je ves čas festivala v ne najhladnejšem ozračju požrtvovalno utelešala Bujta Diva. Manjši bazen odjemalcev alternativne scene v Prekmurju pomeni tudi to, da se na festivalu pojavi manj homogena publika, kot bi jo denimo pričakovali v metelkovski enklavi sredi Ljubljane. Poleg poslušalskega jedra, kakršnega bi pričakovali tudi v Ljubljani, je bilo tako vsaj na začetku opaziti tudi nekaj družinskih obiskov, pa tudi nekaj bolj ugvantanih obiskovalcev, ki so do odigrane glasbe pristopali celo bolj poskočno od alter glasbenega povprečja. Se je denimo modularnemu kolektivu Clockwork Voltage Orchestra že kdaj prej zgodilo, da bi se na njihovem nastopu kdo preizkusil v plesnih elementih kazačoka?
A začnimo pri prvem bendu večera, ki se je od vseh še najbolj prilegal tej nekoliko širši in bolj raznorodni publiki Nindri Indrija. Prekmursko-međimurski četverec The Margins se drži klasične rockovske postave, ki jo sestavljajo bobni, dve kitari, bas kitara, glavni in stranski vokal ter občasni sinti. Nagiba se k jasnim, k popu nagnjenim melodijam in pretežno osebnoizpovednim besedilom z dokaj tradicionalno metaforiko in kot tak meri predvsem na bolj srednjetočno glasbeno občinstvo. Temu ustrezna je bila poleg njihovih sproščenih, a ne posebej novatorskih komadov tudi njihova petkova odrska prezenca, ki bi morda bolj ustrezala ambientu kakšnega bolj množičnega dogodka, medtem ko je nagovarjanje in animiranje Nindri Indrijeve publike, ki se še ni najbolje ogrela in se tudi ni povsem približala sprednji vrsti pred odrom, ostalo nekoliko brez pravega odmeva.
Za prvi ostrejši glasbeni rob festivala je tako poskrbel drugi bend večera, ljubljanski publiki že dobro znana punk četverica Drhal. Tokrat je občinstvo kar samo od sebe zavzelo bližja bojna mesta in v svoje odzive vložilo več, v nekaterih primerih tudi precej več energije. Metoda Drhali je že znana: zaporedje kratkih, že kar mikro komadov in izkričanih besedil, ki so včasih pred nastopi na kratko obrazložena, v nasprotnem primeru pa jih je treba poiskati na Bandcampu. Navsezadnje pa je pomembna predvsem pristnost, ki izhaja iz drhalske surovosti in direktnosti in ki jo je skupina uspela posredovati tudi v svojem mikkovskem nastopu: nekaj med hvaležnostjo do občinstva in organizatorjev festivala ter med punkovsko zadržanostjo, ki ji nek čezmeren stik s publiko spet ni tako zelo v interesu. Po zaporedju ultrakratkih komadov si sicer človek zaželi še kakšnih malenkost daljših kompozicij, a se do neke mere zdi, da se bend tudi res počasi odpravlja v to smer, predvsem z naslanjanjem na tuja besedila, denimo na partizanska pisma in poezijo Mateja Bora.
Drhali je sledil še en živahen, dasiravno za spoznanje manj gromoglasen nastop. Bobnar Vaague, ki je na festival dospel iz Belgije, se je okoli preloma desetletja navdušil nad možnostmi, ki jih prinaša povezava bobnarskega seta in elektronike oziroma raznoraznih semplov. Tako je sestavil kompleksno mrežo zvokov, ki jih sproža z bobnarskimi udarci: od basovskih podlag do bolj melodičnih zvenov in tudi občasnih vokalov. Rezultat so komadi, ki so po eni strani propulzivni, kot spretno bobnanje ponavadi je, a gre hkrati tudi za elektronske kompozicije, kot smo jih sicer bolj vajeni izpod prstov producentov. Vaague je prehajal od občasnih bolj meglenih ambientalnih odsekov vse do nahajpanih drum’n’bassovskih pasusov in zagotovil skoraj neprekinjen plesni set, ki ga je le tu in tam prekinil s kakšno besedo – enkrat zato, da nam je na kratko razložil princip svojega inštrumenta, in drugič zato, da nas je prosil, naj zmanjšamo breme obilnega merchandisea, ki ga je tovoril iz Bruslja do Sobote. Predvsem se mu je res mudilo bobnat in ustvarjat svoje kompozicije, pri čemer mu je ves čas na obrazu počival nasmešek, ki je izdajal trajno navdušenje nad inštrumentom in muziciranjem.
Prek Vaagua, ki ubadanje z analognim inštrumentom kombinira z elektronskim semplanjem, smo naposled prišli še do povsem elektronskega dela petkovega programa, in sicer do ljubljanski publiki prav tako že dobro znanega Clockwork Voltage Orchestra, nabranega iz širše družine Clockwork Voltage, ki je svoje prve modularnosintetizatorske korake napravila prav pod streho Radia Študent. Orkester, tokrat v postavi DUF, Lowlander, Kathron in nobena, je za razliko od ostalih nastopajočih sestopil z odra in svoje omizje prestavil med publiko, s tem pa brez odvečnih besedí vzpostavil najbolj skupnosten moment večera, z občinstvom, ki se je razporedilo v širokem polkrogu in prispevalo paleto različnih plesnih gibov – od razmeroma zadržanih nihanj levo-desno do že omenjenih poskusov v smeri kazačoka. Globoka pulziranja, trdo ritmično udrihanje in množica drugih, zvečine raskavih in mehaničnih zvokov so v kombinaciji s pozno uro še najbolje poskrbeli za tisti pravi, malo zarotniški občutek alter kluba, ki napol naskrivaj še vedno živi sredi spečega mesta.
Ob bolj sproščenih zvokih producenta Mara, ki je zaključeval večer, smo se nazadnje od kvalitetnega petkovega programa poslovili in se odpravili na regeneracijo. To je bil navsezadnje šele prvi večer, in kmalu bomo v MIKKU prisostvovali še enemu izbornemu nindriindrijevskemu lajnapu. Prav tam in nikjer drugje.
Dodaj komentar
Komentiraj