Makedonska noč
Gala hala, Ljubljana, 10. 7. 2026
Pretekli petek smo se čez vroče mesto v družbi za poletje in jasno nebo nenavadno nizko in močno pihajočega vetra odpravili naproti ljubljanski Gala hali na Makedonsko noč. Ob deveti večerni uri nas je pričakala relativno prazna in za glasbeni večer še presvetla Metelkova. Presenečeni smo ugotovili, da bo koncertni večer zaradi zajetnosti potekal v notranji dvorani, da bi se gostitelj izognil morebitnim nevšečnostim ob predolgem in preglasnem dogodku. Iz pogovorov smo izvedeli tudi, da Divogradba, ena od treh nastopajočih makedonskih zasedb, ni uspela v celoti prispeti do Ljubljane, ker so bobnarja v zadnjem hipu zadržale neobhodne obveznosti. Obetala sta se torej koncerta zasedb korka in Xajka, k otvoritvenemu, širšemu in pretočnemu jam sessionu Natigo dajmigo je organizator namesto Divogradbe dolepil še en, štiričlanski jam session Bumbling bilbo, večer pa je sklenila ljubljanska didžejka blagch.
Po dvorani smo postopali v spremstvu muzike zasedbe Queens of the Stone Age, preverjeno enega ljubših bendov naših makedonskih glasbenih kolegov, kasneje pa je v zraku med drugimi kitarskimi bendi nostalgično odmeval tudi komad Maps zasedbe Yeah Yeah Yeahs. Dokaj ležeren večer je štartal s približno štiridesetminutnim zamikom. Čakali smo obiskovalce, ki jih je bilo manj mogoče tudi zato, ker jih je utrudil raztur prejšnjega večera, ko je Gala halo v okviru serialke Level Up v sodelovanju s Kapo obiskal Geordie Greep z bendom. Obisk četrtkovega koncerta in petkova Makedonska noč sta bila načrtovani kombo. Na Greepov koncert so namreč prispeli tudi Makedonci, delo združili z zabavo, iz tega pa taktično izvlekli še enega od opisov oziroma ključnikov dogodka, ki se je glasil post-geordie-greep-hype.
Prvi jam session se je začel pred luknjičasto, okvirno trideset- ali štiridesetglavo publiko. Otvoritvena inkarnacija tako imenovane »makedonsko-slovenske koalicije« Natigo dajmigo, ki so jo sestavljali član zasedbe mal pre mal in člani različnih zasedb, zbranih okrog makedonske založbe Mrtov Konj, je na oder postavila sedem glasbenikov: basista, bobnarja, dva kitarista in tri na tleh sedeče osebe; dve med njimi sta se igrali z efekti za kitaro, ena pa je po vratu električne kitare vlekla lok za godalo. Na začetku preigravanja se je zdelo, da so bili prav zvoki sedečih glasbenikov najbolj slišni in slišali so se zelo psihedelično.
Koalicija se je nato pripravljala na prvi vzlet. Potegom loka po kitarskem vratu je sledil šum obeh kitar, vanj pa so počasi vstopili še bobni in bas. Glasbeniki so se kot pritiče jam sessionu malo spotikali, toda če pred tem niso vežbali, lahko rečemo, da jim je muzika dobro stekla, a bi bila zvočna celota primernejša za zadimljen prostor pozno v noči, ko obiskovalci na nogah že malo lebdijo. Po nekaj minutah so Natigo dajmigo, med katerimi se je vzpostavila dobra komunikacijska nit, tempo pognali, prodorneje se je oglasil tudi bas, še vedno pa je bila to psihedelična, kdaj bolj šumeča in kdaj bolj nažigaška gmota.
Koalicija je bila smiselno umeščena na začetek večera, ko je bilo prisotnih manj obiskovalcev, a je njihovo zanimanje sčasoma pojenjalo. Morebiti je javna študija inštrumentov, zvokov in komunikacije nekoliko neposrečena reč za koncertni večer, lahko pa obiskovalcem razpre vpogled v bendov ustvarjalni proces. Menjave na odru, odetem v rdečo, oranžno in rumeno svetlobo, torej prikladno skladno s kolažastim, tematsko makedonskim vizualnim oblikovanjem dogodka, so bile v prvi polovici sessiona bolj ali manj neopazne. V nekem trenutku je na odru ostalo šest oseb, eden od naštimalcev efektov je namreč skliznil, ne da bi ga opazili. Z zvokom je šesterica zavila še v bolj vesoljski jam, primeren za poletni večer vrh hriba pod jasnim nebom, kjer bi lahko kitare dodatno odmevale. Oblil nas je prijeten občutek počasnega, brezskrbnega vročega večera, ki mu korak, predvsem pa vzdušje narekujejo časi Doorsov in njim podobnih zasedb.
Po zaključku prvega sessiona, ki mu je sledilo nekaj tišine in ploski iz publike, je oder zapustila večina glasbenikov, na naslednji jam session pa so se pripravljali Bumbling bilbo. Na oder je stopila osrednja figura nove generacije makedonske (kitarske) scene, Martin Djorlev, ki mu je kitaro predal in za bobne sedel Luka Jovanoski, še ena osrednja figura omenjene scene. Bobni so se nagnili v rahlo bolj jazzovsko smer, z jasnim basom in dvema kitarama, od katerih je eno držal še Andrej Dimovski, pa so glasbeniki melodije slojili eno na drugo in ohranjali psihedelično vzdušje.
S četrtim komadom, izvaljenim iz tretjega, so ubrali drugo špuro. Zvok je bil samozavestnejši, bolj izoblikovan. Na oder je uletel Jan Robek, član benda mal pre mal, se naslonil ob mikrofon in dejal: »tri leta sm že tuki«. Celota globoko in umirjeno recitiranih besed je v spoju z inštrumentacijo zvenela zelo slintovsko. »Suh cement … paše mi«, je nadalje komentiral Robek. Iz koščkov besedil smo razbrali del vsebinske niti, ki jo je vlekel okrog kritike sistema, trenutnih razmer v gospodarstvu, upravljanju mesta, države in kulture. Bend je inštrumentalno zelo dobro ujel vokalistovo naravnanost, jo objel in okrog nje smiselno pletel rife in ritem. Nekaj se je rojevalo in spraševali smo se, ali je bil to namen jam sessionov.
Zakaj je bil na Makedonsko noč umeščen jam session, ki se je zaradi nepredvidljivih okoliščin raztegnil v dva sessiona, smo povprašali organizatorja večera, Jana Robeka, vodjo založbe Kapa in člana benda mal pre mal. Izpostavil je širšeregijsko povezavo in pojasnil, da v načrtu ni bil nastanek novega benda ali izid albuma. Malpremalovci so se z makedonskimi glasbeniki, nabranimi okrog založbe Mrtov Konj, ko so ti prišli v Slovenijo koncertirat, večkrat srečali na glasbenih druženjih, ki so se razvila v vznemirljive sessione, od katerih je bil petkov prvi planirani javni jam session. Ko smo vprašali, kako se mu je zdelo, da je session izpadel pred publiko, je odgovoril, da so bili v sviranju bolj zadržani, kot je pričakoval, in dodal, da je bilo to verjetno zaradi meje med nami obiskovalci in njimi glasbeniki.
Zaradi dolžine, zamika urnika in značilnosti jam sessionov se je vse bolj oblikovala avra razpuščenosti dogodka. Obiskovalcem, ki morebiti niso vedeli, da poslušajo jam session, bi večer lahko izpadel kot nekoliko razštelan koncert še neuigranega benda. Pravzaprav je bilo zanimivo opazovati bend, ki se je lovil, se med sviranjem pogovarjal o naslednjem koraku in spotoma iskal rešitve, a je jam session zastavljeni scenosled večera povozil za vsaj pol ure in je bil, če smo iskreni, predolg.
Na odru se je nato na prvi pravi koncert večera pripravljalo pet oseb; klaviaturistka in vokalistka Anastasija Stoimenovska, bobnarka Viktorija Petrova, dva kitarista in basist Nenad Stojanov, David Lazarov in Boris Medarski, vsi člani zasedbe korka iz nesrečnega mesta Kočani. Koncert so odprli z nojzerskim šumom, nato padli v pankersko nastrojenost, iz tega pa v zasanjane rife in počasen ritem. S plastjo raznih kitarskih odvodov z začetka 90. let prejšnjega stoletja so vzpostavili otožnejše vzdušje, pa nato spet zavili v pankersko nastrojenost. Podoben vzorec je vztrajal do konca koncerta in opomnil na bendov lanski debi, istoimenski kratkometražec korka.
Z vokali oziroma besedili bend še kar skopari, obenem pa je vokalistko v večjem delu koncerta posrkala še inštrumentacija. Z rahlim poplesavanjem in odpetimi besedili, ki so bila k inštrumentaciji prislonjena bolj ali manj vzporedno in z veliko ponavljanja, nas ni prepričala. Bend se je na začetku soočil tudi z nekaj tehničnimi težavami, a te težave niti niso zares predrle razpuščenega videza, vtisa otopelosti in dokaj jebivetrskega, razoranega zvoka. Skladbe korke so krajše, velikokrat odsekane, tudi daljšim zmanjka nekaj več strukture in premišljenosti. Med sabo jih zlahka ločimo enkrat po nažigaštvu, drugič po počasni melanholični zasanjanosti.
S koncertom, ki je bil daljši od EP-ja, bend ni izkazal premisleka ali napredka, ponudil vrhunca ali pa kakšnega močnejšega, bolj domišljenega komada, izvedbe muzike, ki bi pritegnila našo pozornost, temveč je bil to bolj ali manj vzorec izmenjavanja hitrega in počasnega komada, prenesen z EP-ja na oder in nekoliko raztegnjen oziroma dopolnjen z novimi sorodnimi komadi. Precejšnja brezbrižnost glasbenikov je bržkone vplivala tudi na to, da so zveneli nekoliko neuigrani oziroma je bilo slišati, da jim koncertne kilometrine primanjkuje. Toda morda so na to vplivale tudi tehnične težave ali pač samo bendova (stilska) brezvoljnost in razočaranje, če pomislimo zgolj na dogodek iz kraja Kočani, od koder bend tudi izhaja.
Zadnji nastopajoči so prinesli obrat. Xajka je štartala okoli enih ponoči, odrska prezenca pa je nakazala, da bo bend zavzel drugačno držo, da bo zvenel drugače od predhodnikov. To smo zaradi albuma Meka Mašina iz leta 2023 tudi pričakovali, nismo pa vedeli, kako bo to izpadlo v živo, ker je izdana muzika vendarle slišati nekoliko okornejše. Štirica je bila videti in kasneje tudi slišati skoraj uglajeno in je bila v tem smislu zrcalna od predhodne korke. Štirje člani so bili odeti v srajce, vokalist Bojan Tanevski, kitarist Teodor Atanasovski in basist Filip Lafazanovski v temne, bobnar Aleksandar Atanasovski pa v nekoliko svetlejšo srajco. Bendov začetek je bil pred počasi zapolnjujočim se predodrjem slišati zelo postpankovsko. Vokalist je med recitiranjem besedila počasi krožil po odru, nato slekel rekelc, prej poveznjen čez srajco, upravljal je tudi z nekaj elektronike, basist pa je njegov samozavesten nastop dopolnjeval z dodatnimi vpadi.
Xajka so osvetljeni z rdečo barvo zveneli osredotočeno, premišljeno, čeprav enostavneje. Slišali smo manj nojza in šumenja, vzdušje pa je prestopilo celo v ples. Ponavljajoči se rifi so vzpostavili oprijemljive, ponavljajoče se hakeljce, bend ni kompliciral ali nihal, ampak je bil prepričljiv in suveren. Iz začetnega postpankovskega zanosa je razvil jasnejši, stabilnejši rock z nekaj primesmi bakreno občutenih kitar in nekaj vzdušja ameriškega juga. Toda celota je zvenela, kot bi se znašli pod Nebom nad Berlinom leta 1987 in v poskoku slišali in videli zgodnjega, ostrejšega Nicka Cava z Bad Seedsi, ki ga je mestoma kanček omilila subtilna umirjenost benda Echo & the Bunnymen.
Bend je publiko prepričal, sproščena nastrojenost pa je iz nje izvlekla tudi manjši moš. Suverenost vokala, ki smo jo pogrešali ves večer, je pri Xajki dosegla vrhunec. Preveval nas je občutek, da se je intenzivnost iz komada v komad stopnjevala, a je bilo to pravzaprav naše naraščajoče navdušenje zaradi bendove pristne odrske prezence in kakovostne izvedbe muzike, ki je v primerjavi z izdano muziko izpadla kot nadgradnja in v živo zazvenela izrazito žmohtneje. Zvok nas ni predrl zaradi glasnosti ali nastopaštva, ampak zaradi uravnoteženosti, suverene nastrojenosti in smiselno umeščenih počasnejših delov. Vokalist je izžareval zapomnljivo, neošabno karizmo, ožarčeno še s posebno barvo njegovega glasu, ki se na izdani muziki ne izrazi tako, kot se je v živo.
Ko je v zraku zazvenela nekoliko bolj romantična melodija, smo zaslutili, da se koncert počasi bliža koncu, po enem komadu pa je postopen premik treh članov k bobnarju tudi s telesi nakazal zaključek koncertnega dela Makedonske noči. Najprej je z udarci po činelah k bobnarju pristopil vokalist, nato pa sta mu sledila še kitarist in basist, tako da so za sklep vsi udrihali po različnih bobnih, nastal je hrup – vrhunec in konec. Vokalist je priletel nazaj na oder, se zahvalil, odletel, v zraku pa je ostal le še šum elektronike, ko smo bendu v zahvalo za ekstatičen koncert podarili močne ploske in vabilo, da se na oder vrne.
Na Makedonski noči smo z dvema jam sessionoma nekoliko odplavali čez polovico večera, kar ni bilo nepričakovano; med jami se vendarle zgodi, da glasbenike odpelje in skupaj s prisotnimi izgubijo občutek za čas. Korka nam je v Gala hali preživet večer še nekoliko raztegnila, Xajka pa je minila prehitro in pozno v noči odprla oder še za ljubljansko didžejko blagch. Naslednja Makedonska noč torej mora priti, bomo pa radostni, če bo kateri od dveh jam bendov kljub nesplanirani usodi do takrat že postal polnopraven bend s premišljenim zvokom in če za naslednjo Makedonsko noč bobnarja zasedbe Divogradba ne zasačijo neodložljive obveznosti.
Dodaj komentar
Komentiraj