Klub Gromka, Metelkova mesto, Ljubljana, 3. 8. 2026

Leta 2011 smo tudi na RŠ-u precej strigli z ušesi ob plošči Aesthetica relativno sveže zasedbe Liturgy pod vodstvom takrat še Hunterja Hunt Hendrixa, danes Haele Ravenne Hunt-Hendrix skladateljice, filozofinje, konceptualistke. Tisto je bil čas najgostejšega vrenja spletnih subkultur in tudi čas teoretskega politično- in družbeno aktivističnega vrenja prav tam, online. Čas, ki je v veliki meri minil, a tudi precej oblikoval aktualnost alternativnih in mladinskih kulturnih vsebin z distribucijo na spletu. Če Liturgy kot hipster black metal entitete takrat nismo mogli umestiti kot toliko spletni fenomen, se danes — za nazaj — zasedba kot bendovsko orodje Hunt Hendrix, s katerim ta nad svet najučinkoviteje plasira svoje filozofske konceptualne tvorbe v brk Nicka Landa and co., prav fino umesti v sliko tako levih kot desnih teoretskih kritik kapitalističnega produkcijskega procesa. S tem mislimo seveda na konkretne internetne subkulturne fenomene tam nekje od slavnih sea-punka in vaporwava dalje. Torej vzponu Liturgy vzporednih pojavov, ki so takrat vzgajali svoje najbolj daljnosežne mitologije, se potem parili z vso nagrmadeno navlako druge polovice prejšnjega in kasneje še z nepregledno zmedo tega desetletja.

Liturgy so po 15 letih v Gromko — pod, slava jim, Mičotovo voljo v organizaciji ŠKUC / Kiborg spužva — prišli v enem takšnem repu svojega po-2020 obdobja, po dveh, vsak na svoj način glomaznih albumih Origin of the Alimonies in 93696 ter nekaj EP-jih, med drugim zadnjim Immortal Life II  iz leta 2024. Koncert v majhnem klubu je deloval skoraj nostalgično, kot reminiscenca na oddaljene čase, ko so manjši in ambiciozni organizatorji še lahko dovolj redno pripeljali izvajalce relativno velikega svetovnega formata v intimne klubske prostore. Liturgy, ki meri na totaliteto izkustva, je bil tu postavljen v neposredno bližino, brez distance, brez spektakla.

Bend še vedno deluje kot izrazito avtoritarna vladavina vodje. Sem in tja v javnosti predstavljena tudi kot muhasta, zahtevna, ali le trmasta Haela Ravennna Hunt-Hendrix, si v svojem precej prostem, mestoma skoraj razpuščenem pristopu k strunanju absolutno podredi izjemno tehnično natančno in uigrano ritem sekcijo zasedbe, ki je v Ljubljano prišla kot skrajno okleščeni power-trio. Izjemna boben in bas držita kompozicijske loke kot jez, ki zadržuje maso pred kaotičnim razlitjem. Znotraj tega si Hunt-Hendrix dovoljuje metrično izjemno nestabilna, loopana slojenja kitarskih pejsažev, ki jih le neomajna propulzija ritem sekcije in njeno lovljenje oziroma dohitevanje nazaj, navidezno drži znotraj strukture. Razpoka med mehaničnim, matematičnim, metronomskim, skoraj militantnim pulzom spodaj in razlito, heterogeno maso zgoraj generira tisto glomazno, neujemljivo, htonično monolitnost. 

S te perspektive bi koncert brez težav zdrsnil na platoje ritualističnega izkustva, a pomembno, nikoli tudi ne želi zapustiti zemeljskega registra. Ves čas ostaja v volji in vzdržljivostnem fokusu, ritmu trpljenja, napora, drobljenja. Transcendenca je mogoča le kot trenje, ne kot pobeg. V tak lok se vpisujejo tudi Hunt-Hendrixini loopani vokalni intermezzi. Od začetka skoraj uspavankasti in nato vse bolj in kaotično vrtinčeni, delujejo kot kontrast. So zvensko mehkejši, tišji, krožni, liturgični, njihova proto-zborovska, sakralna kvaliteta je druga plat izkustva. Svetost, suspendirana, odmaknjena, nedosegljiva.

Glasba ostaja za poslušalca izrazito zahtevna. Hunt-Hendrix že od začetkov Liturgy dekonstruira blackmetalski blast beat in tokrat smo lahko vseskozi jasno slišali stalno nihajoče, dihajoče strukture, pulze, ki pospešujejo in pojenjajo, a hkrati ostajajo v svojih vztrajnih monolitnih, mučilnih oblikah, preizkušajo potrpljenje, pozornost, izzivajo fokus. Ob tem se na mestih pojavijo tudi skoraj metalcorovski momenti riffovja, čeprav večina rokovanja kitare vztraja v značilni, zgoščeni, linearni blackmetalski govorici. Hunt-Hendrix in z njo ves koncert v živo delujeta manj tehnično rigidno, kot bi pričakovali glede na matematično zasnovo kompozicij. Zdrs tukaj odpira prostor afekta, odpira se ognjenemu – fire-music sentimentu, zrcali instrumentalne dinamike free-jazzovskih zasedb. Predvsem black metal, raziskujoč black metal to že nosi v sebi in mala zasedba Liturgy z odra Gromke to zna demonstrirati.

Na minimum okleščen trio priča tudi o prekernosti in finančni realnosti takšne turneje, a je bila ta okoliščina obenem gotov blagoslov. Glasba je v takšni obliki reducirana na svoje najbolj elementarno, jedrnato. Brez dodatnih trap beatov, brez elektronskih sinhronizacij. V tem smislu je bil koncert izjemno surov, kolikor gre blizu bistvu. Tam nekje proti Generation z Aesthetica, odigranem v eni srčik ponedeljkovega koncerta.

Moramo se še vsaj nekolikanj poetično navezati tudi na Hunt-Hendrixino teoretsko zaledje ali konkretno na njen Bizantinski akceleracionizem, kakršnega je predstavila v 22. številki domače revije ŠUM in tudi na njenem dogodku dan po tokratnem koncertu v Švicariji. Glasba, žensko in sveto kot mesto mediacije med človeškim in nečloveškim, ikonični portali, kratki prebliski sakralnega reda, koncert kot niz nepopolnih, a vztrajnih poskusov transcendence materialnih pogojev v fragmentarni, utripajoči prisotnosti. Na eni strani zahteva po teoretski erudiciji, ki spremlja projekt in lahko hitro zdrsne v zaprt, skoraj iniciacijski krog razumevanja. Na drugi strani neposredna, glasbena in telesna izkušnja, ki iztegne roko tudi meni. In tinitus.