Gala Hala, Ljubljana, 9. 7. 2026

Četrtkov večer je recenzentki iz različnih smeri, eno s triurne vožnje z vlakom, drugo s soparnega pešačenja iz Rožne doline, vodil na isto mesto - vhod Gale Hale. Medtem ko je v Hostlu Celica vzporedno potekal sentimentalen shoegaze koncert zasedbe Lars from Norway, je zbrana množica le nekaj metrov stran na letnem vrtu Gale Hale poslušala glasbo z nasprotnega pola - nekaj podobnega podivjanemu broadwayskemu šovu.

Večer je uvedla škofjeloška zasedba Nejc Pipp & Co., ki se giblje v niansah žametnega lo-fi hip-hopa, jazza in R’n’B-ja. Na koncertu so predstavili komade s svojega zadnjega albuma Entropy in tudi nekaj starejših skladb. Njihov ton je poslušalstvo nagovoril z zvočno estetiko cool jazza v kombinaciji s toplo sentimentalnostjo, ki spominja na zvok Erykah Badu. Sami so svojo muziko med drugim označili tudi kot »kao jazz«. Poleg jazzovskih elementov je glasba v osnovi preprosta in grajena na elektronskih ambientalnih podlagah. Lirične tematike, zvok saksofona in mehke vokalne harmonije pa se skupaj stopijo v nekaj povsem afrodizičnega. Vzdušje, ki so ga ustvarili, je bilo sproščeno in je poslušalce spravilo v stanje zasanjanega pozibavanja.

Žal je nežno glasbo nekoliko zadušilo neprilagojeno ozvočenje. Tako bas, kot ostale nizke frekvence, so namreč vseskozi moteče brneli. Kontrastno temu je zasedba nedavno zazvenela na odru Festivala Lent v Mariboru, kjer je šlo za podoben koncert na prostem. Ozvočenje jim je bilo tam veliko bolj naklonjeno in zdelo se je, da so lahko njihovi komadi občutneje bolj zadihali. Izbira Nejca Pippa & Co. kot predskupine je prav tako delovala malce ironično – sanjav in nežen uvod je deloval kot zatišje pred nevihto preostanka večera.

Po kratkem premoru in stresnem gnetenju ob kontejnerju za pijačo se je množica počasi zgostila ob odru v pričakovanju zvezde večera, Geordieja Greepa. Glasbenika smo doslej srečali kot ustanovitelja, pevca in kitarista skupine Black Midi, s katero je v sklopu angleške Windmill scene dosegel prvotno prepoznavnost. Tokrat smo ga imeli priložnost spoznati v nekoliko drugačni luči – kot solo projekt, ki navdušuje in po drugi strani polarizira poslušalstvo. Nekateri so bolj odprti njegovemu glasbenemu raziskovanju, drugim pa se lahko njegov izraz zdi nekoliko preveč intenziven.

V solo prvencu The New Sound prepoznamo vplive angleškega progresivnega rocka 60-ih in 70-ih let v stilu Franka Zappe, japonskega jazza in Keitha Jarretta. To prodira skozi melodično zelo razgibane teme, ki pogosto modulirajo med tonalitetami. Za povrh pa je glasba polna vplivov brazilske tropikalije, kar je bil tudi jasen prvi vtis koncerta. Greep je sicer pel in igral kitaro, ampak je hkrati deloval tudi kot dirigent svojega orkestra. Če smo šli na dogodek v pričakovanju linearnega toka koncerta, kjer se vsak instrument drži zase, smo bili morda šokirani. Po besedah ene od presenečenih obiskovalk po koncertu: »Stara, Greep ni frontman, on JE bend.« V svojih eksplozivnih skladbah z zadnjega albuma nas glasbenik postavi v čevlje nekakšnega moškega arhetipa spolnega sprevrženca. V sklopu tega njegovega lika je povsem logično na eni točki tudi zapel: »Slovenia, where have you been my whole life through, I’ve never been inside of you.«

Greepov vokal je na prvo žogo precej teatralen, kot nekaj med kabaretom in slam poezijo. A hkrati zveni klasično jazzovsko, kot razbrazdan Frank Sinatra. Njegova zasedba spominja na manjši big band – slišati je spretno prepletene linije trobente, pozavne, vibrafona in perkusije, hkrati pa tudi neortodoksno violončelo. Zasedba je virtuozna, pesmi pa delno improvizirane s strukturo jazz komadov, kjer si vmes instrumentalisti podajajo besedo in se poigravajo z nalezljivimi temami. Zaradi ogromne količine instrumentov je zvok deloval zelo nasičeno, izraz pa je med koncertom tako ves čas ostajal v dramatični špuri. Vsake toliko časa se je intenzivnost za kanček pomirila, nato pa spet izbruhnila v kaotičen preplet instrumentov in vokala.

Žal se ozvočenje od nastopa Nejca Pippa ni izboljšalo, kvečjemu je delovalo še slabše. Povečanje zasedbe je povzročilo, da so se različne linije instrumentov pomešale v nerazločen hrup. Ustvarila se je frekvenčna solata motečega bučenja in piskanja, ki ga enostavno ni bilo mogoče preslišati. Izvrstna glasba je tako znova nastradala do točke, ko je bilo vse skupaj že nekoliko boleče. Velika zasedba je bila nekoliko sama sebi namen, ker posameznih v hrupu pomešanih zvočnih tokov ni bilo mogoče razločiti med seboj. Proti koncu nastopa je tudi sam Greep sarkastično zapel: »Some nights are like this, everything is fucked up tonight.« Kakšna nečast glasbenikom, smo lahko pomislili. Za nekoga, ki je Greepa ali Nejca Pippa slišal prvič, je tako tehnika nekoliko oskrunila prvi vtis, fanatikom pa morda izjalovila težko pričakovano izkušnjo.

Določene poslušalke so kljub temu na polno uživale v koncertu, plesale in se pozibavale v transu ritmov. Drugih se je problem tonske tehnike dotaknil podobno kot naju. Iz publike je na eni točki jeknil krik: »The amp is firing up, it's gonna explode!« Poslušalec za nama je zvočno nelagodje potrdil z: »Kdo je tonc tu, pička mu materna,« kasneje pa s sosedom glasno debatiral, ali je na nebu utrinek ali samo satelit. Zaradi senzorične preobremenitve, ki je prihajala z odra, je bil njegov pogled v nebo čisto upravičen – na trenutke sta se ga poslužili tudi recenzentki. Na tej točki se je zdelo, kot da je bila vsaka pomiritev zvoka zgolj simbolična, saj se je zasedba čisto vsakič vrnila nazaj v stanje intenzivnosti in se enostavno ni ustavila.

Zaradi narave Greepovih neizprosno energičnih komadov se je tako zdelo, kot bi bili ujeti v hrup. Vendar pa je bilo kljub temu nekaj momentov, ko je kateri instrument soliral in zvenel izvrstno. Recimo v komadu The Magician, kjer je z zasanjanimi pasažami na vibrafonu trenutek predaha uvedel Lewis Kentaro. Koncert bi deloval bolje, če bi imel več tovrstnih kontrastno mirnih odsekov. Ravno zaradi zvočne preobremenitve sta recenzentki mnenja, da studijski posnetek albuma deluje veliko bolj poslušljivo in prijetno kot glasba v živo.

Kljub težavam z ozvočenjem je na koncu publika Greepa pozdravila z navdušenjem, kot da bi si želela še daljšega nastopa. Poslušalcem tik ob odru je najbrž naslednji dan zvonelo v ušesih, ampak v tistem trenutku to ni bilo pomembno. Skakali so in peli, kot da jutri ne obstaja. Utrujeni recenzentki pa sta se proti zaključku spopadali z dvigom kortizola v krvi. Na koncu ju je tolažilo dejstvo, da sta si lahko v tej pestri glasbeni izkušnji delali družbo in naslednji dan preverili ena drugo, ali še slišita.