Floating Caste Express, 25. 7. 2026 @ Truške

Polovica poletja je že skoraj mimo, festivalsko vzdušje pa je vedno bolj kolektivno prisotno, vsaj med tistimi, ki si dušo hranijo z glasbo in plesom. V skorajšnjem razočaranju si privrženci Floating skupnosti letos ližejo rane, nastale zaradi odsotnosti poletne etno pravljice na Gradu Snežnik. Hkrati pa jih niso mogli pustiti popolnoma na cedilu, zato torej Floating Castle Festival Express. Ekspresno, hkrati pa nič manj polno, živo in igrivo.

Letos se je festival Floating Castle preselil iz Notranjske v slovensko Istro, v naselje Truške. Natančneje v zaselek Kortine, ki je nekaj minut oddaljen od znamenitega Mačjega hriba, kjer se vsako leto na novo sestaja in razhaja Etno Histeria World Orchestra pod vodstvom Matije Solceta, glavnega organizatorja festivala Floating Castle. 21. edicija Histerie letos združuje 75 glasbenikov iz 22 različnih držav, od Argentine do Indije. Vsako leto se tako skupina glasbenikov, ki se med seboj ne poznajo, zbere in raziskuje kolektivno kreativnost. V borih petih dneh sobivanja na Mačjem hribu ustvarijo bogat dvourni program različnih svetovnih glasbenih tradicij, brez not in torej s polnim zaupanjem posluhu in ostalim soigralcem. Skupina se po petih dneh neprespanih noči, polnih plesa, jama in šnopsa, odpravi na glasbeno popotovanje po slovenskih mestih, turnejo pa zaključi na festivalu. Etno Histeria tako deluje kot nekakšen veliki boter Floating Castlu, Matija pa je seveda njegov veliki oče.

Poleg osmih koncertov je orkester aktiven tudi v spontanih uličnih in gverilskih akcijah, kar dokazuje, da projekt ni le glasba, ampak tudi prostor družbenega angažmaja. Že dejstvo, da se za nekaj dni na istem prostoru srečajo ljudje z vseh koncev sveta, ki brez skupnega jezika gradijo skupen glasbeni jezik, je svojevrstna izjava. V času poudarjanja razlik orkester vztraja pri možnosti sobivanja.

Tako se je izkazalo tudi dan pred samim festivalom, ko je orkester poleg ostalih sodelujočih umetnikov na brzicah ljubljanske oskurjenke pod vrbami Trnovskega pristana ustvaril glasbeno-vizualni spektakel z neposrednim prenosom iz Gaze. Dan za tem smo se kljub petkovi poslastici lačni odpravili na iskanje nove dogodivščine. Počasi, a potrpežljivo smo se prebili po poletni primorski avtocesti vse do vznožja dežele burje in oljk. Vožnja po okoliških hribih nas je spomnila na lepoto raznolikosti slovenske pokrajine, ki je očitna sploh, če si to popotovanje začel v globinah gorenjskih dolin. Festivalskega dogajanja ni bilo težko izvohati, saj smo prav hitro naleteli na usmerjevalce prometa, ki so nas napotili na srednje velik travnik s prečudovitim razgledom in zvočno atmosfero v ozadju. Parking je bil od glavnega prizorišča oddaljen kakšnih 300 metrov, kar je bilo v resnici idealno, če si si v avtu hranil topla oblačila ali pa še toplejše pivo.

Tik pred vhodom je stala stojnica, na kateri si prevzel ali kupil festivalsko zapestnico. Izkupiček se je preko sistema »kojnov«, majhnih kovančkov, razdelil med nastopajoče. Vsak je imel na voljo pet  kojnov, ki jih je po lastni presoji razdelil nastopajočim, ki so mu pustili čeljust na tleh ali pa lasne vršičke v oblakih.
Iz naglasa sodeč so bili glavni pomagači lokalni prebivalci, ne le tisti na vstopnicah, ampak tudi na ostalih stojnicah po festivalu. Prvi sosed iz sosednje vasi je prodajal šopke česna, drugemu je izpod rok dišalo po sveže pečenih kruhkih, neka gospa pa je imela manufakturo palačink. Skratka, »pokaži, kaj znaš, in prodaj, kar imaš« varianta. Organizatorji si namreč prizadevajo, da bi se dogajanje čim bolje vključilo v lokalno okolje. Ne le da se aktivno vpleta domačine, ampak tudi kulturno in naravno krajino. Festival se je od vedno dobro znašel v procesu zlivanja z okolico. Dogajanje je razsejano po prizorišču preko devetih različnih odrov različnih dimenzij, vsem pa je skupno, da so spretno inkorporirani in prilagojeni na vse, kar jih obdaja. Zaradi mnoštva kulis so se nastopi odvijali sočasno. Vse skupaj je nastopilo 30 različnih umetnikov iz domačega in tujega okolja, ki so se predstavljali preko glasbe, teatra, cirkusa ali pa kar vse naenkrat. Seveda je brez zmožnosti kloniranja nemogoče ujeti vse koncerte, zato je festival odlična priložnost za ponotranjanje mantre »manj je več«. Nekako si primoran, da se prepustiš toku in se ravnaš po ušesnem instinktu, greš pač tja, kamor te zvok odvleče. Floating se ne reče po naključju. Lebdiš, blodiš in potuješ po zvočni krajini ter se prepuščaš logiki in kronologiji sanj. Res se vse skupaj zdi kot nekakšno igrišče ali lunapark za odrasle.

Festival se je od vedno dobro znašel v kontekstu intimnosti in medsebojne povezanosti, tokrat pa je lahko obiskovalec to še bolj intenzivno občutil, saj je bilo prizorišče manjše, kot smo navajeni z Gradu Snežnik. Poleg tega je del odrov stal kar direktno pred hišami tiste magične istrske vasice. Ne vem, ali je festival tisti, ki je ustvaril magijo, ali pa je prostor naredil festival magičen. Kamnite kocke, oljke, okrogla luna, bale sena, otroški smeh in šumenje krošenj. To so bile osrednje ambientalne iztočnice. Skoraj bi lahko rekla, da je vse skupaj spominjalo na vaško veselico, le da je bila tokrat glasba malo bolj kvalitetna, vzdušje pa malo bolj prizemljeno in človeku prijazno.

Glavni oder je bil skoraj tako mogočen, kot je bil hrast, ki je stal za njim. Človek si ne more pomagati, da ne bi pomislil, čemu vse je že pričalo to staro drevo. Verjetno ni slučaj, da so glavno prizorišče postavili prav sem. Dan se je počasi poslavljal, a ravno prav hitro, da smo lahko ujeli še drobčke sončnih žarkov in se razgledali po prizorišču. V zraku je bilo čutiti urejen kaos. Statika in igrivost. Kužki in otroci so se razigrano lovili po travniku kot nekakšne čebele na cvetju, pijane od življenja, medtem ko je velik delež ostalih obiskovalcev sedel po tleh v manjših skupinah. Težko bi bilo zaobjeti skupno karakteristiko publike, saj je bila ta zelo raznolika. Morda bi lahko rekla, da je bila skupna točka vseh prisotnih ravno ta sproščenost, ki je nežno božala okolico in vse znotraj nje. Zdi se, kot da so ljudje še vedno v stanju prehoda. Klepet, poleg katerega je bila glasba le ozadje in atmosfera. Težko se je bilo popolnoma zliti z dogajanjem okolice in postati njen del, ne le opazovalec. Na glavnem odru so stali člani skupine Milena. Fuzija indie popa rocka, etna in jazza. Izžarevali so mladostno energijo, ki je morda malce spominjala na nek srednješolski nastop na maturantskem plesu. Morda je kriv prehod, morda pa samo ni bil še trenutek, da bi lahko ponotranjila glasbo in v njej zares našla globino.

Ko je ura odbila osem, smo se znašli v klasični Floating dilemi: »Kam pa zdaj?« Na voljo smo imeli vedno varno izbiro, skupino Zajtrk, ki jo običajno sestavljata Laura Kranjc in Sven Horvat, tokrat pa sta se jima na odru pridružila tudi Matija Solce na harmoniki in Neža Pavlovič na basu. Kljub lakoti in mikavnosti Zajtrka smo se raje odločili preizkusiti nekaj novega in dati priložnost mlademu slovenskemu duu Lords of Ornamentation, ki se gibljeta v na novo izumljenem prostoru balkanske poročne glasbe. Vsaj tako pravi opis na spletni strani. Moder vratni obok je služil kot vaški portal v zeleno kotanjo, v objemu zelenja dreves in visoke trave. Znašli smo se na intimnem prizorišču, ki mu vsekakor ni manjkalo dobrega in poskočnega vzdušja. Zvok sintisajzerja in violine je ustvaril glasbo, na katero bi veselo zaplesali tudi škratje. Presenetljivo je večina publike sedela, morda ravno zato, ker med njimi ni bilo nobenega škrata.

Ob devetih smo se ponovno znašli ob Hrastu. Sonce na nebu je že izpodrinila luna. Na odru pa Rāsa Loka, kar v sanskrtu pomeni sveti okus. Njen glavni član Venkatesh in gosti iz orkestra so nam nudili ušesno pokušino večplastnih začimb Indije. Zvok bansurija, prepojen z vetrom, svetlobo in oddaljenim hrepenenjem, se je ovil okoli poslušalca kot meglica nad reko ob prvem jutranjem soncu. Na robu sedišča se je ustvarila majhna gmota plesalcev, katerih telesa se niso mogla upreti raznoliki zvočni pokrajini.

Po dinamični in telesno aktivni izkušnji ob hrastu se je bilo prijetno znajti na sedečem koncertu na odru, imenovanem Glenda. Glenda je bila manjša terasica pred lokalno hišo s steklenimi vrati, ki so odpirala pogled na dnevno sobo. Na terasi sta sedela južnoameriški folk duo Bonico, ki sta sočasno ustvarila atmosfero miru in živahnosti, pomešane z globino in notranjo tišino. Spremljalo ju je petje čričkov, na nebu pa se je prostrano odprlo zvezdnato nebo. Njun repertoar je zaobjemal tradicionalno andsko in venezuelsko glasbo. Annabella Raiona nas pred vsakim komadom z nekaj besedami popelje v kulturno ozadje pesmi in njenega pomena. V strinjanju z njenimi besedami, da latinsko glasbo pogosto povezujemo samo z veselimi ritmi, v resnici pa ponuja tudi ogromno globine, sem brez besed obsedela na bali sena in se z zaprtimi očmi prepustila dihanju te dolge poletne noči.

Skoraj prepolnega srca in mehkih nog počasi zapustimo prizorišče, seveda pa pred odhodom ne pozabimo nastopajočim pustiti kojnov. Ponovno se znajdemo pri Hrastu, kjer se že ogreva skupina MR Paganini, samoopisan eklektrični bend, ki kombinira elemente kabareta, vòdvilja in ragtima. Obetajoča eksplozija energije se je izkazala za razštelano bombo, ki ni našla svojega pravega mesta. Pozivi z odra v publiki niso dobili večjega odziva kot nekaj udarov z dlanmi in nadaljnjega sedenja. Po treh komadih se naposled le odločimo zapustiti čarobni hrast in se odpraviti do Martina Ladike, ki me je navdal z lahkotnostjo preko humornih vložkov in zametnega petja. Sedišče mi je nudilo počitek pred prihajajočim zvočnim izbruhom energije, ki se je obetal na koncertu Perkakšns. Člani so samo preko različnih tolkal ustvarili neverjetno energijo, ki nas je popeljala v globino džungle preko afriških ritmov, ki so zaradi močnih basov za trenutek spominjali tudi na temne kleti Berlina.

Po razdeljenih zadnjih kojnih se zopet odpravimo na poslednjo bitko hrastovega objema. Obeta se histerični spektakel orkestra. Klasična zamuda, ki se razteza dlje kot akademskih petnajst, trenira našo zmožnost ohranjanja odprtih oči. Ura je bila že čez drugo zjutraj, publika pa je potrpežljivo čakala na sklepno dejanje festivala. Kljub utrujenosti smo vztrajali, kar odraža zavedanje, da Etno Histeria redko razočara, zato je zanjo vredno izpustiti nekaj ur spanca. V zraku je vladalo pričakovanje, navdušenje in duh kolektivnosti. Oder, poln topline in izurjenih glasbenikov, ki so najverjetneje izžemali zadnje kaplje energije. Tega v resnici ni bilo čutiti, saj je bila živost, ki je vladala na odru, nepremagljiva in mogočna. Kljub neopisljivemu užitku, ki je v veliki meri vezan na opazovanje užitka tistih na odru, sem se že veselila konca in spanca. Pred pravim koncem si ne bi upala prostovoljno zapustiti prizorišča, saj bi ostala v strahu, da sem zamudila nekaj, kar bi bilo vredno slišati. Skoraj vedno je tako z dobrimi koncerti. Na trenutke se mi je celo zazdelo, da z razpotegnjenostjo izzivajo naše potrpljenje, a sem hkrati vedela, da igrajo izključno zase in nikogar drugega. Ravno to naredi nastop tako čudovit. Večer se ni želel končati, morda tudi zato, ker je bil to tudi poslednji koncert orkestra v takšni zasedbi.

Ko ozavestiš minljivost, se trud za razpoteg trenutkov v večnost poveča. V velikem finalu zazveni Bella Ciao, pesem, ki presega okvir zgodovinskega spomina in se vedno znova vrača kot glas upora, svobode ter kolektivnega boja proti fašizmu.