Festival Niansa 2026, drugič
Rakov Škocjan, Cerknica, 5.–7. 6. 2026
V drugem delu recenzije festivala Niansa se bomo osredotočili na sobotni glasbeni program. Za jutranje sete, ko sta se predstavila rgreat in Paszka, je poskrbelo sodelovanje med Modem Showcasom, založbo Gin&Platonic in Radiem Študent. V pričakovanju jutranjega seta v bolj umirjeni, mehki, morda celo ambientalni maniri smo bili hitro primorani vsa prizadevanja po sproščanju dati na stran. Rgreat, kurator češke založbe Gin&Platonic, je sobotni program odprl z abrazivnim setom, polnim eksperimentalnih beat switchev in kar se da neprijetnih zvokov, ki so pritiskali na naša ušesa in praskali po našem skalpu. Glasnost muzike ni dopustila počasnega uživanja v glasbi ob jutranji kavi in zajtrku. Ne glede na čas v dnevu, okolico in atmosfero je glasbenik ostal zvest svoji filozofiji senzorične prenasičenosti in potiskanja zvoka do roba. Naše živčne sisteme je nato pomirila poljska producentka Paszka, ki je s svojim še vedno postinternetnim setom, osredotočenim na organsko elektroniko, znala prebrati okoliš in ustvarila prijeten ambient lahkotnejših eksperimentalnih in dinamičnih prijemov, postinternetno računalniško epopejo pa je do poznega popoldneva s hitrejšimi BPM-i nadaljeval Andy Loebs.
Po vrsti intenzivnih elektronskih setov smo povsem zamenjali ritem. V jamski pokrajini pri malem naravnem mostu so nas pričakali prostorsko specifični nastopi z akustičnim značajem. Po mokrih poteh smo se kot hipijevska horda odpravili na približno dvajsetminutni sprehod skozi gozd, ki smo ga prekinili s prijetno in kratko somatsko meditacijo z dihalnimi vajami in vajami čutnega zaznavanja. Kakorkoli nadležno hipijevsko se morda tovrstna dejavnost sliši, nas je skupinsko umirila, sprostila in pripravila na globoko poslušalsko izkušnjo, ki nas je čakala v jami.
Palestinska vokalistka in inštrumentalistka Maya Al Khaldi je bila na obrobju jamskega oboka pripravljena na napol akustičen koncert. S seboj je namreč prinesla tudi citram podoben arabski inštrument kanun. Zaradi umeščenosti nastopa v globino narave so se pripetile tudi šumeče tehnične težave, a jih je glasbenica sprejela in nato pričela s ciklom palestinskih pogrebnih pesmi. V Palestini se ljudske pesmi žalovanja večinoma prenašajo z ustnim izročilom. Njihov arhiv bil večkrat uničen ali onemogočen, zato je vse pesmi, z izjemo ene, iz katere je črpala izvorno melodijo, glasbenica priredila z avtorskimi kompozicijami. Zvenele so sodobneje oziroma, kot je poudarila sama: »ne posveča pesmi le preteklosti, ampak tudi zamišljanju prihodnosti«. Njeno namero smo lahko slišali tudi v vokalni interpretaciji, ki je izražala žalost, mehkobo, bojevitost in intenziteto, s katero je večkrat spodbudila občutek mravljinčenja in privedla solze v oči. Dodatno moč nastopa ji je omogočila akustika jame. Noben zvok se ni razpršil visoko v zrak, močni odmevi pa so le še poudarjali čustvenost spevov.
Kasneje smo se premaknili le nekaj metrov stran ob rečno strugo, kjer nas je s koro, inštrumentom iz zahodne Afrike s tradicionalno enaindvajsetimi strunami, pričakala Ana Kravanja, med drugim tudi članica zasedbe Širom. V nasprotju z Mayo Al Khaldi je bila Kravanja na odprtem, poslušalci pa smo bili posedeni ob rečnem bregu, na drugi strani struge, na kamnih v reki in v visoki travi. Idilično postavitev z veliki kamnitimi pobočji je Kravanja z izjemnim občutkom za okolico vključila v svojo interpretacijo. Minimalistični neofolkovski spevi, polni repeticij in variacij, so se popolnoma uskladili s šelestenjem dreves in čivki ptic. Nastopa obeh glasbenic sta bila zelo samosvoja, zato ju le stežka podrobneje opišemo z besedami.
Večerni program je na malem odru odprl didžej Stone. S triphopovskim in leftfieldovskim močvirnatim dubom, polnim tekstur in progresij, ter dve uri trajajočim gruvom je predstavljal najbolj fluidno in neposredno plesno izkušnjo večera. V tej noči smo namreč ritem upočasnili z ambientalnim grajenjem fantazijskih svetov izpod prstov Marie Delprat in eterične Noémi Büchi. Najeksperimentalnejši nastop sta s kombinacijo analognih sintetizatorjev in bobnov pripravila Simon Grab in David Meier. Gradila sta nekonvencionalno ritmiko, zvok pa sta zaznamovala neujemanje in vznemirljiv tok med industrialnostjo in jazzom.
Za klubski konec, ki je trajal do šestih zjutraj, sta otvoritveno poskrbeli Rama in Unica, ki sta znatno zdesetkali številčnost publike. Predstavili sta za Nianso nepričakovan, težko prebavljiv in razsekan temačen set. Spominjal je na kolaž eksperimentalnih začetkov DJ-setov, ki pa jih nista zmogli razviti v manj intenzivno progresijo. Ta sicer zanimiv zvočni eksperiment preprosto ni sodil v okolje tihega nočnega gozda, zato smo se s plesišča umaknili v kamp. Sobotni program smo vsrkavali skozi zvočne ekstreme ter intenzivne in izvirne akustične izkušnje in počasi dočakali še sklepni, nedeljski del programa festivala Niansa, o katerem bo beseda tekla jutri, v četrtek, ob 17. uri.
Dodaj komentar
Komentiraj