Festival Grounded 2. del
Festival Grounded, Ljubljana, 20-22.8.2026
Po treh dneh predavanj, razprav, projekcij, performansov in koncertov se je letošnja 10. edicija festivala Grounded, ki je potekala med 20. in 22. avgustom, zaključila tam, kjer se misli počasi prevedejo v gibanje – na plesišču. Festivalsko dogajanje s krovno temo militarizacije se je iz središča Ljubljane – Pritličja in Zgodovinskega atrija mestne hiše – preselilo na Metelkovo, kjer je sobotni večer v Gromki ponudil še zadnje skupno druženje ob petih didžejskih nastopih. Vreme nam je bilo tokrat naklonjeno – dež je za spremembo ostal nekje nad mestom, največ kapelj pa smo si obiskovalci prislužili kar sami, na plesišču, se razume.
Klubski epilog je pred Gromko odprl v Tanzaniji rojeni didžej in performer ABBY, danes dejaven v Sloveniji. Ob deveti uri zvečer je Metelkova še nabirala moči za dolgo noč, zato se zbiranje pred odrom še ni zares začelo. A to ABBY-ja ni ustavilo. Kot pravi vibe master, kot ga je opisal sam festival, je z lahkoto preskakoval med afrobeatom, amapianom in drugimi plesnimi odvodi, kot je žanr singeli – tanzanijska poskočno-elektronska specifika. V set se je prikradel celo afrobeats remiks komada Koktel Ljubavi izvajalca Nedeljka Bajića Baje, ki bi nekaj ur kasneje verjetno raznesel plesišče, tukaj pa je deloval kot simpatičen namig, kaj vse večer še skriva. Ko se je dogajanje preselilo v notranjost Gromke, je z njim postopoma oživela tudi publika.
Didžejske vajeti je kmalu prevzela Shizika, ki je plesišče že precej tesneje ovila v svoje glasbene lovke. Tako kot četrtkova Blagch, naša letošnja didžej rezidentka, ki je otvoritveni večer festivala v Pritličju spremenila v pravo balkansko ritmično evforijo, tudi Shizika prihaja iz Makedonije in podobne glasbene tradicije. Obe črpata iz podobnih korenin, balkanskih in bližnjevzhodnih melodij, izrazitih perkusij ter težkih basov, a vendar njuni seti zvenijo popolnoma drugače. Kjer je Blagch posegala po bolj surovih, skoraj ghetto-tech in tribal tehno ritmih, je Shizika svojo selekcijo razširila proti brazilskemu funku, baileju, afro in latino vplivom. Piščalke, igrivi surovi vokali, globoki basi in neprestano pulzirajoče perkusije so se brez zadržkov prelivali v makedonske melodije ter ustvarjali odličen žanrski preplet, ki mu je bilo težko ubežati. Tako kot Shizika tudi Blagch občinstva ni osvajala zgolj s selekcijo, temveč z načinom, kako ga je vodila skozi njo.
Če je Blagch plesišče osvojila z neposredno, skoraj eksplozivno energijo, je Shizika delovala veliko bolj potrpežljivo. Počasi nas je ovijala v svoj ritem, dokler se nismo zavedali, da plesišča že dolgo nismo zapustil. Pri tem pa sta ji ob strani stala tudi ABBY in njegov spremljevalec, ki sta z nalezljivo energijo, plesom in ploskanjem ves večer delovala kot neuradna animatorja plesišča.
Sledil je težko pričakovani in uveljavljeni Badsista, zaradi katerega se je občinstvo skoraj nagonsko stisnilo okoli didžejske mize. Meja med nastopajočim in plesiščem je dokončno izginila. Zrak je postajal vse gostejši, majice vse bolj premočene, pahljače pa nujne. V nekem trenutku je ena izmed obiskovalk z njo začela hladiti celo didžeja.
Producent iz São Paula ni ponudil zgolj še enega klubskega seta, temveč nenehno preoblikovanje plesišča. Baile funk in brazilski ritmi so se brez opozorila prevesili v tehno, globoki dubovski basi so za trenutek upočasnili dihanje prostora, nato pa so ga ponovno raztrgali jungle, drum and bass in neukrotljive latino perkusije. Njegova selekcija nikoli ni iskala najlažje poti. Med težkimi basi so se nenadoma pojavili skoraj igrivi, videoigri podobni motivi, orientalsko obarvane perkusije, nato pa nov sunkovit prehod, ki je občinstvo znova vrgel v popolnoma drugo smer. Vse je delovalo nepredvidljivo, a hkrati neverjetno naravno. Kot da bi poslušali zemljevid globalnega juga, razrezan na stotine ritmičnih fragmentov in ponovno sestavljen v eno samo, neprestano pulzirajočo celoto.
Po Badsistinem fizično skoraj neukrotljivem setu je T4NIT plesišče odpeljala v popolnoma drugo smer. Tunizijska didžejka s palestinskimi koreninami, ki danes deluje na Dunaju in je rezidentka kluba Halal, je odprla bolj groovy, disko obarvano poglavje večera. Osemdeseta, arabski pop in klubski ritmi so se prepletali v lahkotnejši, skoraj bleščeči zvočni podobi, ki pa nikakor ni pomenila popuščanja intenzivnosti. Set se je iznenada prevesil v balkansko svatbo, saj se je poleg intenzivnih perkusij vrtel komad Crno i zlatno, Seke Aleksić. Vse bolj so izstopale vzhodnjaške melodije in gosti ritmi, dokler se ni disko občutek skoraj popolnoma raztopil v arabskem in nekoliko mističnem klubskem momentu.
Petkov večer je proti zaključku prevzela še Empitri, ljubljanska intermedijska umetnica, grafična oblikovalka in didžejka ter članica kvir platforme in glasbenega kolektiva Ustanova. Po bolj eksperimentalnih in zvočno razdrobljenih nastopih je njen set prinesel nekoliko bolj prepoznaven klubski jezik. Začela je z groovy house občutkom, takšnim, ki bi ga brez težav lahko srečali v kakšnem nočnem baru, nato pa ga postopoma začinila z vedno bolj udarnimi tehno ritmi. Proti koncu je tako iz sproščenega nočnega groova ostal precej bolj direkten tehno, s katerim je Empitri večer pripeljala do njegovega najbolj klasičnega klubskega zaključka.
Poleg petkovega klubskega programa pa je vredno omeniti tudi četrtkov live set iz Pritličja, še ene naše didžej rezidentke Kovač FM. Njen tokratni nastop je bil zastavljen kot preplet zvoka in videa, natančneje vizualne projekcije, ki je prepletala njene osebne videe v najrazličnejših odtenkih in vzorcih. Zvočno se je medtem sprehajala med temnimi, post klubskimi in surovimi pulzi, ponavljajočimi se odbleski in različnimi vokalnimi teksturami, od zapetih do spitchanih in skoraj neprepoznavnih. Vsake toliko smo se lahko zazibali ob ritmičnih fragmentih ali preprosto sledili fluidnosti vizualne projekcije. Set je minil skoraj prehitro – ravno ko se je zvočna pripoved dobro usidrala v prostor, je bilo vsega že konec.
Festival je letos v primerjavi z lani ponudil občutno močnejši in intenzivnejši klubski program. Del zaslug gre tudi sodelovanju s kolektivom Nimaš izbire in njihovemu ključnemu aktu Evanora Unlimited, vendar bi bilo škoda spregledati tudi preostala imena, ki so petkovo publiko v Gala hali zadržala do poznih ur in postopoma dvigovala temperaturo plesišča.
Prav takšni nastopi so pokazali, da letošnji Grounded glasbeno ni temeljil zgolj na enem osrednjem imenu ali enem zvočnem pristopu. Njegova moč je bila v tem, da je lahko že v enem večeru, kaj šele v treh, povezal različne klubske jezike, od globalnih plesnih ritmov do najbolj razsutih oblik klubske glasbe, ter jih vseeno spravil pod isto streho in predvsem na isto plesišče. V tem nenehnem prepletanju različnosti se je najlepše pokazala tudi širša ideja festivala: namesto ene dominantne logike, ene hierarhije ali ene frekvence je Grounded ustvarjal prostor za sobivanje mnogih. Različni zvoki, identitete in načini izražanja niso potrebovali poenotenja, da bi lahko delovali skupaj. In morda je prav to eden tišjih, a precej zgovornih odgovorov na militarizirani svet, o katerem je festival letos govoril.
Dodaj komentar
Komentiraj