Festival Grounded, Ljubljana, 20-22.8.2026

Pretekli podaljšani vikend nas je iz peklenskih počitnic, pa tudi bede in praznine, ki ostaneta za njimi, izvlekel festival Grounded. Ta festival že 10 let daje prostor underground elektroniki, pa tudi političnim razpravam o različnih perečih temah. Organizatorki festivala, Nina Kodrić in Nina Hudej, sta nam znani kot voditeljici kluba Pritličje, pa tudi kot DJ-ki in producentki. Poskrbeli sta, da so se vsi, še posebej marginalizirani obiskovalci in udeleženci festivala, počutili kot doma. Že prvi večer, ki je potekal v Pritličju, je bil vstop tradicionalno prost! Od nastanka festivala so gostili več kot 200 umetnic in umetnikov, vsak umetniški izraz pa imajo za politično dejanje, tudi če to ni izrecno sporočilo nastopa. Verjamejo, da je ključnega pomena, komu je dana platforma za izražanje, zato se pri izbiri nastopajočih osredotočajo na queer skupnost, ženske, LGBT+ in nebinarne osebe. Na festivalu Grounded si lahko ogledate vznemirljive, nekomercialne umetnike z vsega sveta, še posebej pa je podprta lokalna, slovenska scena. Žanri se prosto mešajo in ne sledijo nobeni posebni logiki. Cilj je le najti nove načine izražanja, povezovanja in razvoja neodvisne scene ter političnega delovanja in se skupaj upreti vsepožirajočemu kapitalizmu. Vsaka izdaja festivala ima eno glavno temo za razpravo in razmislek. Medtem ko so bili to v prejšnjih letih odpor, rasizem, mir, odgovornost – je letos glavna tema militarizacija, kot najnujnejši problem sedanjosti.

Okrogla miza na temo militarizacije je potekala v Zgodovinskem atriju Mestne hiše, le nekaj korakov od Pritličja. 

Pred začetkom razprave v atriju se je festival odprl s filmom enega pomembnih predstavnikov jugoslovanskega črnega vala, Karpa Godine. Ta film, posnet leta 1972 po naročilu vojaške produkcijske hiše Zastava, že po predpremieri svojega avtorja pripelje pred vojaško sodišče. Tam so se odločili, da pozitivne in negativne plati tega filma s sekiro razrežejo na koščke! Nikoli ne bi uganili, da se pod neškodljivim naslovom O ljubezenskih veščinah, ali film s 14.441 sličicami skriva nekaj tako nevarnega. 

Sledila je okrogla miza o Militarizaciji vsakdanjega življenja. Pogovor je vodila Emina Bužinkić, dolgoletna sodelavka festivala Grounded, problematizirali pa so idejo, da je liberalni red tako imenovane varnosti domnevno mirovni red. Kot dobro alternativo naši zjebani družbi je Igor Lasić, novinar hrvaškega časopisa Novosti, navedel queer-feministični kolektiv Vrrrane, ki je pred kratkim s performansom poskušal ustaviti vojaško parado v Zagrebu. 

Po kopici belih vsevedcev nam je pravo osvežitev prinesla jordanska aktivistka in performerka Samar Zughool. Performans Kompleks bele golobice je ena od zgodb v okviru projekta Ne tvoja Šeherezada, ki ga je Zughool začela pred nekaj leti in s katerim želi dekonstruirati eno od resnično srhljivih pravljic, ki so nam jih pripovedovali kot otrokom, in ki mimogrede popolnoma normalizira posilstvo in femicid. Z združitvijo elementov stand-upa, dokumentarnega gradiva in interakcije z občinstvom je temeljito pretresla koncept binarnosti, na katerem praktično temelji celoten svetovni red. Samar Zughool je kritična sporočila nosila na svojem telesu ter jih podajala skozi slike in besedila, povezana s ključnimi aktualnimi političnimi dogodki. Najprej smo videli papeža, ki je simbolično izpustil belega goloba – in takrat nam je postalo malo slabo. Nato se je naša pozornost preusmerila na druge grde prizore, kot sta obisk talibanov v Bruslju ali Al Shaara in Trump, ki sta razglasila mir v Savdski Arabiji. Del predstave je bil interaktiven, zato so nekateri člani občinstva pod sedeži našli sporočila, ki so jih nato prebrali na odru. 

Po tej predstavi smo se premaknili še nekaj korakov naprej, v Pritličje, kjer je Zora Lucent ritualno odprla festival. Ta ameriška umetnica, ki trenutno živi v Berlinu, samozavestno združuje starodavno čarovništvo z gotsko in postklubsko občutljivostjo. Eterični in eksperimentalni komorni pop z magnetno prisotnostjo na odru prikliče prikazni tako preteklosti kot prihodnosti. Čeprav se to med predstavo zgodi le simbolično, je Zora Lucent nekdo, ki se v prostem času resnično ukvarja s komunikacijo z mrtvimi in podobnimi nečistimi dejanji. Performans je bil sestavljen iz več udarnih prizorov. Pesem Gold Weave Through je spremljalo nihanje velike kepe mahu na vrvici, ki je predstavljala nihalo – eno od orodij za duhovne prakse in uravnoteženje energije. Med pesmijo Threshold Hymn se je pred njo pojavila skleda črne zemlje, ki jo je na neki točki začela jesti. Po besedah ​​umetnice je to opomin, da smo sami del zemlje, da ji navsezadnje pripadamo ter da sta uničenje in ustvarjanje neločljivo prepletena. Kasneje je ustvarjalka igrala tudi na kovinske plošče, ki nimajo nobenega globokega pomena, samo zvenijo jebeno! Ponazarjajo industrijski vidik te glasbe, ki nas usmerja v resnični kontekst in neizogibne vplive nekoga, ki ne ustvarja glasbe globoko v jami ali gozdu, temveč v betonski džungli Berlina. Med drugim se pesniška besedila Zore Lucent ukvarjajo z uničujočim vplivom človeka na planet, kot v pesmi Undressing the Spirits, med katero je Lucent igrala vikinški instrument tagelharf. 

Do konca večera sta v Pritličju nastopila še slovenska producentka, DJ-ka in vizualna umetnica Kovač FM, ki deluje v Rotterdamu, ter makedonska DJ-ka Blagch. 

V petek se je festival po treh razpravah v Zgodovinskem atriju preselil v Gala halo, kjer so nas čakali štirje koncerti in klubski večer. Na okrogli mizi je bilo govora o Zlorabi pravic, s poudarkom na Slapp tožbah, ki služijo utišanju novinarjev in raziskovalcev, nato pa o poti Od socialne do vojaške države, kjer je bila najbolj zanimiva zgodba Elbit 11, češke aktivistke, ki govori o grozljivih posledicah, s katerimi se sooča proti-sionistična skupina v češkem zapornem sistemu. 

Po ogrevanju DJ-jev v Gala hali bi morali koncertni del večera spremljati na dvorišču, a se je zaradi dežja, ki je spremljal bolj ali manj celoten Grounded, glasbeni program odvil v notranjosti. Ko je prva skupina pozno stopila na oder, so se nastopi brez trenutka predaha nadaljevali do konca. Zato so na klubski večerji ostali le najbolj vztrajni in plesali do zore s slovenskima DJ-jema Anemagento in Nice Trickom, pa tudi z Young Woman iz Egipta in HD iz Brooklyna.

Prvi nastop je na oder prišel precej močno, z brutalno elektronsko mešanico hrupa, hardcora in industriala. Slovenski duo It's everyone else, ki trenutno deluje v Leipzigu, je povzročil stanje nenehne napetosti ter gibanja naprej in nazaj. Zvenita, kot da za zajtrk jesta Swans, za večerjo Sonic Youth in preživljata odmor za kosilo obkrožena s težkimi stroji. Njun singel Never Talk to Strangers pravi: »Ni nam treba biti dovršen, dobro spočit, razumen ali cel, da bi se še naprej borili. Uspevamo v kaosu.« 

Ko smo že ravno pri kaosu in obupu – naslednja je na oder stopila palestinska hip hop eksperimentalna umetnica Makimakkuk iz Ramale, ki je iz pekla pobegnila v Španijo. Na začetku koncerta je občinstvo zasula s papirji, na katerih so bila besedila pesmi, pri čemer je še posebej izpostavila Alien Nation in Lies. V njenem nastopu so se prepletale tradicionalne pesmi in eksperimentalni pristop z drznim hip hop-om. Čustva so bila tesno prepletena z samozavestjo in pripravljenostjo na boj. Ljubljansko sceno je doživela kot prijetno in prijazno, spominjala jo je na sceno, iz katere prihaja sama. Zato se je počutila dovolj udobno, da je pred občinstvom kljub nepopolnostim izvedla nedokončano novo skladbo. Takšni trenutki deljenja in povezanosti so način, kako Grounded dela majhne korake proti drugačni realnosti.

Z nekoliko manj graciozne potrpežljivosti, kot je to večinoma značilno za Beograjčane, je The Harness, v Srbiji osnovani queer hardcore solo projekt, nad nami sprostil svojo pravično jezo. Z močjo polne zasedbe The Harness rjove o slonu v sobi na skoraj vsakem punk koncertu, ki pravi, da je moška, ​​hetero energija še vedno pogosto prevladujoča, čeprav je bil punk vedno proti normam in kalupom. The Harness zagotovo ne igra plesne glasbe, je pa lepa sprememba biti na hardcore koncertu v pretežno queer okolju, kjer ljudje še vedno preveč skrbijo za pričeske, da bi plesali drug drugemu na glavah. Moshpit bo kot nenadzorovano kroženje energije med tistimi na odru in občinstvom ostal večen del koncertov, ampak tudi pokviriti bi ga bilo treba!

Zadnji nastop pred začetkom klubskega večera je imela Evanora Unlimited, glasbenik iz Oaklanda. Glede na to, da zadnje čase vodja projekta Ohana živi v Dubrovniku, to morda pojasnjuje, zakaj je oseba na bobnih med nastopom na hlačah nosila hrvaško zastavo. V regiji, ki je tako zastrupljena z nacionalizmom, se državna zastava težko sprejme le kot modni detajl. Koncert so sestavljale samo pokalice in instant hiti, za katere je zaslužna dobra produkcija – posledica dejstva, da je Ohana otrok staršev DJ-jev, ki so mu namesto ropotuljice že zelo zgodaj dali v roke Ableton. Tudi če sprejmemo, da ta glasba izvira iz nihilizma, še vedno zveni preveč prazno. Večkrat med koncertom je z odra prihajalo kužno rock star vzdušje, od občinstva pa so zahtevali tako poceni trike, kot je mahanje s telefoni namesto vžigalnikov in podobne klišejske stvari. Po nastopu ni bilo presenetljivo slišati Ohane s skoraj prazno steklenico vodke v roki, da so apolitični in da je zastava preprosto nekaj, kar so imeli pri roki, kar je kup neskladnih neumnosti. Prvi del koncerta nam je ponudil dobro zabavo in zdelo se je, da so v pesmih iskreni občutki, kar pa se je hitro spremenilo, ko smo ugotovili, da nas z odra dojemajo kot potencialne oboževalce, ne kot tovariše.