Big|Brave, Stamor @ Channel Zero
Channel Zero, Ljubljana, 31. 5. 2026
Nedelja je božji dan in prejšnjo nedeljo smo bili blagoslovljeni s hrupnim ritualom v ljubljanskem Channelu Zero. Na njegovem odru smo imeli možnost videti in slišati slovenski projekt Stamor in kanadsko zasedbo Big Brave. Big Brave so trenutno na evropski turneji, na kateri promovirajo ploščo in grief or in hope, ki bo izšla 12. junija pri založbi Thrill Jockey, na Radiu Študent pa smo ji v Tolpi bumov predpremierno prisluhnili že pred enim tednom. Stamor so za tokratni večer izjemoma nastopili v zaprtem prostoru. Menda pod zemljo ne koncertirajo, a je bila priložnost delitve odra z bendom, katerega privrženci so, zelo mamljiva.
Stamor je dronerska vizija Jana Bajca Fune, ki glasbo ustvarja tudi pod vzdevkoma Kanomotis in .čunfa. Zasnova benda je zelo organska, spreminja število članov in zavzema različne oblike. Tokrat so na oder stopili v štiričlanski postavi, v kateri so vsi glasbeniki igrali kitare, tu in tam pa so se oglasili tudi sintetizatorji. Ustvarili so kompozicije, ki so podobne glasbi na zadnjem, krajšem Stamorjevem izdelku z naslovom Iz zemlje raste.
Ne glede na izbrano postavo je bilo to utelešenje Stamorja najbolj hrupno doslej in tudi bistveno hrupnejše kot ves posnet material, ki je zaenkrat dostopen. Pristop je bil dokaj jasen. Žanrsko smo slišali drone godbo z veliko modulacije in feedbacka ter postrock in subtilne folk prijeme. Glasbo so gradile številne repeticije in stopnjevanja napetosti bodisi s hrupom bodisi s ponavljajočimi se vzorci, ki so jim glasbeniki hrup še dodajali. Zvok je bil nekoliko preveč osredotočen na nizke frekvence, ki so mestoma moteče odmevale in kdaj tudi zmotile ritualnost nastopa. Stamor je projekt z velikim potencialom, ki lahko prav zaradi spremenljivosti in organskega pristopa z vsakim nastopom preseneti.
Po daljšem premoru in tehničnih pripravah so večer nadaljevali Kanadčani Big Brave. Prostor so napolnile nizke frekvence, ki so prihajale iz zidu ojačevalcev na odru. Tričlanska zasedba je takoj nakazala, da bo to glasna izkušnja. Hrup je zavzel prostor, tako da se je ta ves tresel. V primerjavi s preostalimi zasedbami oziroma hrupnimi žanri, v katerih so visoke frekvence nadležne, so Big Brave pretiravali z nizkimi toni. Podobno kot na studijskih albumih tudi v živo namreč iščejo ravnovesje med subtilnimi vokalnimi melodijami in nizkofrekvenčnim hrupom.
V živo so Big Brave meje med inštrumenti še bolj zabrisali. Kitare in bas so bili tako izmaličeni z efekti, da nismo vedeli, ali so zvoki do nas prispeli iz sintetizatorjev ali iz kitar. Prav zaradi hrupnih odmevov v prostoru je bend žrtvoval ključne detajle, kot so jasnost nežnega in čustvenega petja ter melodične nadrobnosti kitar ali sintov. Bendov nastop je zagotovo intenzivna izkušnja predvsem zaradi glasnosti in za drone značilnih repetitivnih vzorcev, ki ustvarijo transcendentalno vzdušje. Vendarle pa smo se ob tem soočili s podobno zagato kot pri zasedbi Stamor: ali je smiselno biti glasen samo zato, da si glasen, kadar se pri tem izgubijo določene prvine, ključne za lepoto take glasbe? Hkrati pa moramo razumeti tudi, da se viziji benda v studiu in v živo načeloma razlikujeta, zato po drugi strani spoštujemo drznost zasedbe Big Brave.
Zasedba je na koncertu igrala izključno novo glasbo s prihajajoče plošče in grief or in hope. Primerjava odrske izkušnje z intimnim poslušanjem studijskega albuma je pokazala, da je album učinkovitejši v prikazu lepote bendove godbe in da so Big Brave v živo agresivnejši. Toda če smo ob poslušanju studijske plošče čustva glasbenikov občutili v duši, smo jih v živo začutili še po celem telesu.
Dodaj komentar
Komentiraj