BEAT @ ŠRC Šalata, Zagreb, 7.7.2026

Koncert zasedbe BEAT – kvarteta, ki ga sestavljajo Adrian Belew, Tony Levin, Steve Vai in Danny Carey – je v torek, 7. julija, zasedel srednje veliko odprto prizorišče ŠRC Šalata v Zagrebu. Večer pred tem so igrali v Italiji, relativno blizu slovenskega prostora, kar je gotovo tudi nekoliko zaznamovalo sestavo publike, ki je bila mešana, regionalno razpršena, a pričakovano zbrana okoli precej specifičnega glasbenega interesa.

BEAT izvajajo material s treh albumov zasedbe King Crimson iz osemdesetih let – Discipline, Beat in Three of a Perfect Pair. Gre za obdobje, ki v diskografiji Crimsonov izstopa tako estetsko kot konceptualno, obenem pa je tudi nadpovprečno dobro dokumentirano z zvočnimi in video posnetki koncertov tako iz časa prvotnega delovanja kot kasnejših reinkarnacij, denimo v razširjeni postavi iz devetdesetih, ki je posnela album THRAK. Ključno pa je, da ta faza sploh ni nastala kot nadaljevanje pod imenom King Crimson. Robert Fripp je po razpustu zasedbe leta ‘74 in obdobju sodelovanj z glasbeniki, kot sta David Bowie in Brian Eno, skupaj z ameriškim kitaristom in vokalistom Adrianom Belewjem sprva načrtoval povsem novo skupino, imenovano Discipline – tudi kot poskus odmika od teže lastne zgodovine in drame Crimsonov iz sedemdesetih. Šele naknadno se je odločil, da projekt predstavi pod že uveljavljenim imenom.

Belew je v intervjujih večkrat poudarjal svojo dolgoletno željo po ponovni oživitvi prav te inkarnacije benda iz osemdesetih. Ko je Fripp končno podal dovoljenje za izvajanje materiala, je to storil z jasnimi pogoji: brez njegove prisotnosti in brez uporabe imena King Crimson. Nastala je nova, tokrat povsem ameriška zasedba. Prvega Britanca v izvirni zasedbi, velikega šefa Frippa, je zamenjal Steve Vai, tehnično izjemno artikuliran kitarist, tako kot Belew izhajajoč iz kroga Franka Zappe, medtem ko je legendarnega Billa Bruforda na bobnih nadomestil Danny Carey iz zasedbe Tool – eden številnih prominentnih glasbenikov, ki so Crimsonovo zapuščino javno citirali kot ključen vpliv.

Zasedba BEAT koncertira od leta 2024, najprej z obsežno ameriško turnejo, letos pa tudi z obsežnim evropskim nadaljevanjem, v sklopu katerega so nastopili tudi v Zagrebu. Koncert na Šalati se je zgodil na prijeten poletni večer. Prizorišče sicer na oko ni bilo razprodano, a je bilo dobro zapolnjeno – sedeči parter je bil skoraj poln, okoliške tribune in stojišča pa dovolj živahna, da je prostor deloval organsko napolnjen. Bend je nastop začel točno, pred tipično, po načelu sedečo Crimsonovo publiko, in odigral obsežen repertoar v dveh delih: nekoliko krajši prvi set in daljši drugi, ki je vključeval tudi dodatek.

Že sama ideja BEAT oziroma Discipline je zanimiva kot prehod iz izvorne britansko-ameriške konceptualno-intuitivne napetosti v bolj enoznačno, »polnokrvno« ameriško verzijo istega materiala. Ta je v občutju bolj direktna, bolj »in your face«, tudi bolj tipično rockersko moška. Belew je to razliko nekoč ponazoril z anekdoto o nastajanju besedila za komad Frame by Frame – dolgotrajno, skoraj mučno konceptualiziranje britanskega dvojca proti bolj pragmatičnemu, fizičnemu odzivu ameriškega dela zasedbe. V tem smislu BEAT ne interpretirajo le glasbe, temveč tudi premik v njenem izvajanju.

Glasbeni koncept Discipline ostaja eden bolj fascinantnih presekov v popularni glasbi: kompleksni ritmični vzorci, navdahnjeni z indonezijskim gamelanom, spleteni v rockovsko estetiko z izrazitimi postpunkovskimi in novovalovskimi vplivi zvoka osemdesetih. Belewova povezava s Talking Heads tukaj ni nepomembna. Ta glasba s konceptualno podlago, podstatjo v žlahtnem izročilu progresivnega rocka s konca šestdesetih in nato iz sedemdesetih let ter vsemi navedenimi novejšimi žanrskimi vplivi zveni hkrati izrazito »eighties« in je tudi ena morda bolj piflarskih muzik, kar jih boste uspeli slišati. Temu primerno vključuje tudi nekatere izmed izvajalsko najbolj zahtevnih partov za instrumentaliste, ki pa so konec koncev tudi ustrezen izziv za glasbenike kova teh, ki sestavljajo aktualno supergrupo. Sami tehnični glasbeniki morajo biti za izvedbo tu najvišjega kova. To obdobje King Crimson je tudi citirano kot močan vpliv na nekatere poznejše glasbene pojave v rockovskem kanonu, saj Discipline vleče konkretne vzporednice med določenimi kompozicijskimi tehnikami minimalizma sodobne kompozicije Steva Reicha ter kasnejšim pojavom postrocka in mathrocka, predvsem tistega provenience ameriškega severovzhoda. Tako sta že od začetka tudi med kritiki nekatere frustracije vzbujala artističnost in eksperimentalni konceptualizem te muzike, ki pa je bil vedno sopostavljen izrazitemu songwriterstvu. Meso tega kataloga so vsekakor vokalno-instrumentalne pesmi in aranžmaji.

BEAT v tem kontekstu delujejo bodisi kot zavestna nostalgija bodisi kot fascinacija nad supertehnično zasedbo. V mojem primeru je šlo predvsem za prvo. Vsakič bi sto Vaijevih solaž zamenjal za eno Belewjevo, pogrešal sem Frippovo zavestno elitistično, gentlemansko, vendar singularno in vselej kritično, tudi antirockersko prisotnost. Preživel sem tudi precejšnjo gomilo relativno povprečnega in predvsem mlačno samonanašajočega se songwriterskega materiala, ki je sestavljal glavnino koncerta, a sem vseeno srečen in zadovoljen že zaradi tistih nekaj ključnih - izjemnih, legendarnih, norih skladb, ki so večinoma prišle proti koncu in bile tudi izvedene z zadostno mero tehnične spretnosti in spoštovanja do originalnega materiala.

Za osebno zadovoljstvo bi zadostovali že Frame by Frame in Indiscipline, morda Matte Kudasai za merico baladice. Kljub temu je bilo gledati Belewa, ki v poznih sedemdesetih letih ostaja vitalen in prepričljiv s svojim izstopajočim, polnim vokalom, svojevrstno doživetje, ki ga ne bi izpustil. Danny Carey opravi svoje delo izjemno spoštljivo – brez ega, z jasno zavestjo, da stopa v velike čevlje, in z natančno, skoraj analitično rekonstrukcijo Brufordovega pristopa. Na drugi strani Vai vnaša več lastne osebnosti, kar je razumljivo – neposredno posnemanje Frippa bi bilo nesmiselno – a njegovi posegi mestoma tudi rahlo testirajo meje okusa.

Za zaključek bend poseže še po komadu Red, naslovni skladbi z zadnje plošče King Crimson iz sedemdesetih let, kot poklon Frippu in Brufordu. Dober spomin, zdrava nostalgija, raznolika publika, pozna vožnja iz Zagreba proti Ljubljani – kaj češ lepšega …