Posranjevanje znanosti
V današnjem Znanstvenem komentarju se bomo vprašali, kaj usmerja znanstvenice pri oblikovanju znanstvenih vprašanj, in preverili stanje znanstvenega založništva. Ob analizi obeh zgodb se bomo spoznali s pojavom posranjevanja znanstvenega raziskovanja. Spremljali bomo namišljeno znanstvenico Majdo. Majda je navdušena ekologinja, ki se je usmerila v raziskave metuljev. Zanimalo nas bo, kaj so ključni razmisleki, ki usmerjajo Majdo, ko snuje raziskave o migracijah metuljev. Skratka; kako Majda razmišlja oziroma kako ne razmišlja ob postavitvi raziskovalnih vprašanj.
Najprej pojasnimo, kako se namišljena znanstvenica Majda v idealnem, neposranjenem scenariju spopade z določenim raziskovalnim vprašanjem. Karl Popper v knjigi Logika znanstvenega odkritja takole formulira funkcijo znanstvenice: »Znanstvenik, naj bo teoretik ali pa eksperimentator, postavlja stavke ali sisteme stavkov in jih korak za korakom preskuša”, konec citata. Pogled kritičnega racionalizma, ki ga je razvil Popper, postavlja znanstvenico v objektivno funkcijo presojanja znanstvenega vprašanja. Znanstvenica torej postavlja hipoteze, ki jih glede na rezultate eksperimenta lahko ovrže. Tako bi naša raziskovalka Majda zastavila hipotezo in preučila, ali temperatura zraka vpliva na migracijske poti metuljev in ali različne vrste metuljev potujejo na različne načine.
Da znanstvenice ne delujejo v enostavnem raziskovalnem okolju objektivnih hipotez, je utemeljil Thomas Kuhn. V Strukturi znanstvenih revolucij je pokazal, da znanstvenice eksperimente snujejo skozi oči takrat sprejete paradigme. To v nekem zgodovinskem trenutku imenuje »normalna« znanost. Sprememba paradigme sicer lahko spremeni pogled na obstoječa dejstva. Tako bi lahko naša raziskovalka Majda preusmerila paradigmo raziskovanja migracij metuljev, če bi poskušala spremeniti teorijo, da za migracije niso ključni zgolj ekološki dejavniki, ampak se za migracijo metulji odločijo tudi na podlagi drugih čutil z integracijo navigacijskih mehanizmov.
Znanstvenice pa ne delujejo objektivno samo znotraj znanstvene paradigme, ampak so pristranske tudi v okviru širšega družbenega konteksta. Znanstvenice namreč ne delujejo izolirano od ostalega sveta, ampak so ujete v obstoječe družbeno-ekonomske okvirje. Kot bomo videli v nadaljevanju, je danes za pridobitev raziskovalnih sredstev poglavitnega pomena najprej uspešnost v družbeno-ekonomskem okvirju in šele nato v raziskovalnem pogledu. Tako mora znanstvenica Majda objaviti čim več člankov z uspešnimi poskusi in to v čim boljših znanstvenih revijah. Sami zaključki raziskav so sekundarnega pomena – če želi postati uspešna znanstvenica, mora pridobiti financiranje za raziskovalne projekte in nadaljevati z delom.
Vidik čim pogostejšega objavljanja in v tem boljših revijah je sam po sebi paradoks znanstvene sfere. Znanstvenica Majda namreč ni edina, ki uporablja taktiko, ki je postala vodilo raziskovalnega sveta. To osrednjo mantro imenujemo »objavi ali propadi«. Iz nje se je rodilo mnogo spornih praks, o katerih bomo spregovorili kasneje. Avtor komentarja je nedavno od kolega, doktorskega kandidata z visoko kotirane londonske univerze, slišal za tekmovalni koncept svetega grala. Doseže ga tista doktorska kandidatka, ki za dokončanje doktorskega študija objavi po en članek v treh najprestižnejših znanstvenih revijah – to so Nature, Science in Cell. Nedostopnost objavljanja v takšnih revijah in visok pritisk za objavljanje prizemlji znanstvenico Majdo. Ne sprašuje več idealističnih vprašanj o migracijah metuljev, ampak poskuša ugotoviti, kako lahko svoje delo objavi v revijah svetega grala. Kako lahko založniške hiše ta povod uporabijo za ekonomski profit, bomo analizirali v nadaljevanju.
V današnjem komentarju se bomo osredotočili na pojav tako imenovanega posranjevanja znanstvenega raziskovanja. Obsedenost raziskovalne sfere z vodilom »objavi ali propadi« in neenakost v odnosu med založniškimi hišami ter raziskovalkami povzročata posranjevanje raziskovanja. O tem sta pisala profesor Carl Rhodes in profesorica Martina Linnenluecke v nedavno objavljenem članku »The junkification of research«, ki po mnenju avtorja komentarja dobro razloži, kje je šlo vse po sranju.
Posranjevanje, po srbohrvaško usranjivanje, po angleško pa enshittification ali raje politično korektno junkification, je proces, pri katerem se platforme in produkti sčasoma slabšajo zaradi višanja kapitalskega dobička. Tovrstno propadanje platform navadno povezujemo s spletnimi mega platformami, kot sta Amazon in Etsy, ali družbenimi omrežji, kot sta Facebook in Reddit. Proces propadanja platform je leta 2022 prvič opisal Cory Doctorow na sledeči način. Platforma je najprej dobra do uporabnikov, nato platforma izkorišča uporabnike, da lahko čim bolj ugodi majhnim poslovnim strankam, in na koncu platforma izkorišča poslovne stranke, da poveča svojo vrednost. Nato platforma umira, ker nikomur več ne ugaja. Proces propadanja platforme je lahko počasen, saj temelji na visokih stroških zamenjave. Glede na platformo so stroški zamenjave lahko izguba prijateljev, dostopa do palete izdelkov ali osebno pomembnih informacij. Višji, kot so stroški zamenjave, bolj lahko platforma izkorišča uporabnike in poslovne stranke.
Propadanje platforme lahko vidimo na primeru terminalno posranega spletnega trgovca Amazon. Na začetku je Amazon namerno posloval z izgubo. Izdelke in transport je subvencioniral ter hkrati omogočal enostavno brskanje po spletni trgovini. To je privabilo ogromno uporabnikov in povzročilo likvidacijo konkurence. Storitev Amazon Prime je uporabnikom zagotovila brezplačno poštnino, vendar jih je zavezala k skoraj izključni uporabi Amazonove trgovine. Poslovne stranke, kot sta Kindle in Audible, je privabil z nizkimi provizijami, kasneje pa je bilo enake izdelke zaradi likvidacije konkurence težko dobiti kjerkoli drugje. Zavezane ponudnike in uporabnike je v zadnji fazi Amazon začel molsti za profit. Amazon danes, v končni fazi posranjevanja, deluje plenilsko, saj prevzame tudi več kot 45 odstotkov končne cene izdelka. Ker so stroški uporabnikov za zamenjavo previsoki, se platforma Amazon še naprej posranjuje.
Kakšne vzporednice lahko povlečemo med posranjevanjem in današnjim razvojem znanosti? Podoben oligopol spletnih platform, kot so Amazon, Google in Meta, najdemo tudi na področju znanstvenega založništva. O tem sta razmišljala tudi Rhodes in Linnenluecke. Znanstvena dognanja se razširjajo z objavami v znanstvenih revijah. Avtorica raziskave ob objavi članka preda pravice do distribucije članka znanstveni reviji. Predaja pravic avtorico močno zaveže k platformi.
Platforma znanstvenega založništva je trenutno ogromna. Celoten trg znanstvenega objavljanja je v letu 2024 znašal skoraj 22 milijard evrov, od tega pet velikih založniških hiš pokriva polovico objavljanja. Največja založniška hiša Elsevier nadzoruje šestnajst odstotkov trga, več kot tri tisoč znanstvenih revij in je najbolj dobičkonosna. V letu 2024 je zaslužila skoraj 1,3 milijarde evrov dobička s profitno maržo okrog 40 odstotkov, kar je primerljivo z Googlom in Microsoftom. Oligopol založniških hiš, združenih z znanstvenim vodilom »objavi ali propadi«, tako tvori močno osnovo za postopno posranjevanje platform in raziskovanja.
Prva stopnja posranjevanja znanosti je ublagovljenje znanja – ideja, da je lahko vsaka raziskava kupljena. Ni pomembno, ali imamo dovolj znanja za opravljanje raziskave, saj bomo z dovolj denarja kupili »prave ljudi« in opremo, ki bodo raziskavo opravili. Akademski prostor se je v zadnjih petdesetih letih liberaliziral. Znanje se ne shranjuje v javnih ustanovah, kot so univerze, ampak je prišlo v privatne roke založniških hiš, ki odločajo, kaj bo objavljeno in kaj ne. Če želi znanstvenica imeti zalogo denarja za raziskave, si mora postaviti enostavno vprašanje: ali lahko znanje prodam oziroma objavim?
Tako mora znanstvenica Majda vstopiti v akademsko-kapitalistični režim. Prilagoditi se mora zahtevam založniških hiš, saj drugače nanjo pade druga polovica duhamornega principa »objavi ali propadi«. Kako naj se torej odloči, kakšno raziskavo bo opravila? Ker znanstvene revije sprejemajo raziskovalne teme, ki so široko sprejete in opravljene z ustaljenimi metodologijami, mora Majda slediti raziskovalnim trendom na področju raziskav metuljev, kar vodi v homogenizacijo znanosti. Posledično vodilo znanosti ni več avtentično raziskovanje ali družbena potreba, ampak osnovna ekonomska transakcija. Tržne vplive potrjujejo tudi podatki. Najprestižnejše medicinske revije pogosteje objavljajo raziskave uglednejših institucij in raziskovalnih skupin iz Združenih držav Amerike, torej skupin z najdebelejšimi denarnicami.
Na začetku 21. stoletja je prišel poskus opozicije. Pojavile so se odprto dostopne znanstvene revije, financirane s strani filantropskih organizacij, ki so bile dostopne izključno na spletu, denimo PLoS. Revije z odprtim dostopom ponujajo raziskovalkam več prostora, da delo enostavneje širijo med stroko, odstranjujejo plačilne zidove in so posledično bolj pogosto citirane. V Sloveniji je prav tako zakonsko določeno, da mora biti vsaka raziskava, ki je vsaj polovično financirana z javnim denarjem, objavljena v prostem dostopu.
Vendar je, po mnenju Rhodes in Linnenluecke, prav pojav odprto dostopnih revij povzročil drugo stopnjo posranjevanja platform. Da glavne založniške hiše ne bi izgubile tržnega deleža, so tudi same prevzele koncept odprtega dostopa, ki pa ni brezplačen, saj služi s stroški obdelave članka. Z računanjem stroškov obdelave članka so založniške hiše prenesle finančno breme od bralke članka k avtorici raziskave ali njeni instituciji. Revija Nature je odprto dostopni koncept prevzela januarja 2021, vendar mora znanstvenica Majda, če želi objaviti v reviji svetega grala, za članek plačati več kot deset tisoč evrov. Visoki stroški objavljanja dodatno otežujejo Majdi, da deli svoje delo med stroko.
Pojav odprto dostopnih revij ni problematičen le s stališča ekonomske diskriminacije, ampak je privedel tudi do tretje stopnje posranjevanja platform – upada kvalitete in integritete. Če Majda svojega dela zaradi finančnega bremena ne more objaviti v reviji Nature, se lahko obrne na druge odprto dostopne revije. Spletne odprto dostopne revije nimajo omejitve števila objavljenih člankov. Avtorji člankov pa plačajo za vsak objavljen članek. To je očiten povod za množično preplavo člankov slabše kvalitete s hitro opravljenim strokovnim pregledom. Znanstvena revija International Journal of Environmental Research and Public Health je na primer leta 2022 objavila 17 tisoč člankov, kar je približno 46 člankov na dan.
Nezanesljive znanstvene revije pa niso zadnja stopnja propadanja platform, ki ga omogočata oligopol založniških hiš in vodilo »objavi ali propadi«. V terminalni fazi posranjevanja Rhodes in Linnenluecke opažata namnožitev predatorskih revij. Te z zaračunavanjem visokih stroškov za objavo odprtih člankov in brez recenzentskega pregleda služijo tudi na člankih najnižje kakovosti. Raziskovalka Majda tako nevede raziskavo objavi v predatorski reviji, kjer pa se zaradi obsega objavljanja rezultati zlijejo z množico nekvalitetnih ali celo lažnih rezultatov in postanejo nerazločljivi. Množično objavljanje člankov v znanstvenih revijah je poslabšalo iskanje relevantnih člankov. Uporaba brskalnikov, kot je Google Scholar, in orodij umetne inteligence, kot je Elicit, sicer olajša iskanje znanstvenih člankov, vendar zmeda informacij, nastala zaradi predatorskih revij, onemogoča jasno iskanje in niža zaupanje javnosti v znanost. To je trenutno najnižja stopnja posranjevanja znanstvenega raziskovanja. Znanstvena sfera, obsedena z vodilom »objavi ali propadi«, pod vplivom oligopola založniških hiš ustvarja zmedo znanstvenih informacij, kar onemogoča tudi jasno komuniciranje znanosti.
Rešitev iz platformnega propadanja ni jasna, vseeno pa bomo na tem mestu omenili poskus reševanja težav. Mogoča rešitev bi bila postopno omejevanje ali popolna zamenjava oligopola založniških hiš. Leta 2018 je nastala mednarodna organizacija cOAlition S. Članice cOAlition S so mednarodne organizacije in nacionalne raziskovalne agencije, med njimi tudi slovenski ARIS. Nedavno so članice cOAlition S sprejele novo strategijo, v kateri opisujejo postopen prehod iz oligopolnega založništva. V strategiji kritizirajo trenuten način financiranja revij s stroški obdelave člankov, saj želijo vzpostaviti bolj pravičen sistem objavljanja. Predlagajo prehod na model objavljanja člankov, imenovan »objavi-preglej-organiziraj«. Na ta način bi članke objavljali prek infrastrukture raziskovalne skupnosti v obliki prednatisa, kar bi omogočalo hitro deljenje informacij. Po objavi rezultatov bi potekal javni recenzentski postopek, kjer bi bile vse spremembe v članku navedene. Model »objavi-preglej-organiziraj« tako temelji na infrastrukturi široke raziskovalne skupnosti in ohranja visoko zahtevo po znanstveni integriteti, s čimer nasprotuje trenutnim silnicam posranjevanja. Ali bo načrt cOAlition S uspešen, bo pokazal čas.
Kljub poskusu cOAlition S temeljni problemi posranjevanja znanosti trenutno še ostajajo. Založniške hiše so v sklopu znanstvenega objavljanja odkrile uspešen tržni mehanizem. Znanstvenice so zaradi vodila »objavi ali propadi« ujete v sistem, ki z ublagovljanjem znanja in s plačljivim odprtim dostopom revij vodi do nižanja kakovosti objav in pojava predatorskih revij. Poleg tega založniške hiše postopno slabšajo pogoje za znanstvenice z visokimi stroški objavljanja, zahtevami po brezplačnem strokovnem pregledu člankov in vedno težjim iskanjem po literaturi. Čeprav želi Majda slediti načelom Popperja in Kuhna, pa mora, če želi ostati znanstvenica, opravljati raziskave, ki jih usmerjajo trendi, osnovani na posranjenih znanstvenih revijah.
Znanstveni komentar je pripravil Sergej, urednikoval je Luka, lektorirala je Tina, tehniciral je Oli, brala sem Živa. V ozadju smo poslušali kompilacijo KABOOM!, izdano pri ZARŠ, in sicer komad Binary Beach izvajalca EQ11, komad V kleteh lokalnega kinematografa izvajalca DJ Mechanical Turk in komad Windmill 13 izvajalca Tachyon.
Osnovni članek:
https://doi.org/10.1177/13505084251399576
Komentarji
Ma zadnji ste, ki lahko blejete o kupljeni znanosti, vi liberali, ki ste huje kot Janša zagovarjali prisilno cepljene z Pfizerjevimi zvarki in psevdoznanstvene anti korona ukrepe, ki niso imeli veze s preprečevanjem širitve virusa.
Stari nimaš pojma
nism vedu da stevanović posluša RŠ
Komentiraj