Drage poslušalke, dragi poslušalci, dobrodošle v univerzitetnem bloku. Ta bo posvečen pranju in sušenju umazanega perila v študentskih domovih. Najprej bomo poslušale kaj poreče študentarija o pralnicah v študentskih domovih, nato pa sledi še komentar o razliki med domsko kolegialnostjo in delavsko solidarnostjo na primeru uporabe pralnih strojev. 

*****

ŠTUDENTARIJA: Pralnice študentskih domov

Med pripravljanjem oddaje je cunje prala Karin. 

*****

POD KATEDROM: Blokovska kolegialnost se pere na 90

V študentskih domovih se pere. Nonstop, cele dneve in noči. Verjetno več, kot se uči, lenari, kuha ali seksa. Da ne bi študentska raja po mestu hodila smrdeča in prešvicana, mora pač poskrbeti za svoja oblačila, če naj se zgledno urbanizira, osamosvoji in ne zapada v stereotipe maminih sinčkov, ki vsak konec tedna domov tovorijo polne kovčke neplačanega reproduktivnega dela. 

A kaj, ko je pralnih strojev malo, delujočih sušilnih strojev pa običajno še manj. Z omejenim resursom dostopa do pralnice je zato treba ravnati preudarno in neusmiljeno racionalizirano, kar študentarija dosega s spletnimi razpredelnicami za rezervacijo terminov v pralnici. Te se polnijo vsak teden ali mesec. Najbolj predani pralci in pralke ob nedeljah zvečer čakajo na pok štartne pištole, ko se tedenski seznam spet izprazni in je treba hitro uloviti najbolj zaželene termine. Počasnejši žanjejo posledice lastnega slabega načrtovanja in se morajo sprijazniti s pranjem med tretjo in šesto zjutraj. Šele čez poletje, ko v trumah bežimo iz segrete Ljubljane nazaj na svoje rodno podeželje ali v manjša mesta, se seznami in vrste nekoliko sprostijo, pralni stroji pa vsake toliko med posameznimi uporabniki dočakajo celo kakšno uro miru in počitka. Jeseni pa jovo na novo.

Strog sistem čez leto nadzoruje kolektivna policija. Kdor se prekrši, kdor prelomi blokovsko kolegialnost in zasede pralni ali sušilni stroj v terminu, ki pripada nekomu drugemu, ali, bohnedaj, iz pralnega stroja protipravno deložira oblačila njegovega trenutnega legitimnega uporabnika, lahko pričakuje pravičniški bes Facebook skupin, svoja oblačila pa lahko nato občasno išče v umivalnikih, bidejih ali pod oknom. Kazen mora biti vzgojna, norma pa jasno vzpostavljena.

Kljub sarkazmu priznam, da sem tudi sama že nekajkrat resno razmišljala, skozi katero okno naj zabrišem cunje, ki so okupirale moj termin. Na koncu se za sankcije onkraj izselitve tujih mokrih cunj na vrh pralnega stroja nisem odločila, malo zaradi želje po dobrih sosedskih odnosih in malo zaradi strahu pred nelegitimnimi, a mogočimi povračilnimi ukrepi, ki bi znali prizadeti moja lastna oblačila. Bes sem zato vetrila drugače, skozi pritoževanje vsem, ki so me imeli voljo poslušati. Pri enem od takšnih monologov sem od prijateljice prejela uvid, ki ga od takrat naprej prodajam kot samoumevnega, čeprav mi je nerodno, da ni zrasel na mojem delavsko zavednem zeljniku. 

Skozi leta bivanja v študentskih domovih sem namreč pri sebi normalizirala razmere svojega obstoja, zato me je vprašanje »Koliko pralnih strojev pa imate in koliko vas je?« čisto sezulo. Kot bi pozabila, da je tudi to nekdo preračunal in določil, kot da bi mislila, da je razmerje pralnih strojev na študentko naravna danost in kot da me študij sociologije ne bi naučil ničesar o preusmerjanju pozornosti z individualne izkušnje na sistemsko ureditev. Tristo nas je in tri pralne stroje imamo. In to ne industrijske, tri navadne pralne stroje znamke Gorenje. To je en pralni stroj na sto ljudi, če vsi trije delujejo normalno in ne čakajo na popravilo zaradi zlorabe, ki jo doživljajo 24 ur na dan.

Seveda v takšnih razmerah popušča blokovska kolegialnost in se vsakič znova krhajo norme in pravila! Kako naj se ne bi, če dovoljšnje pomanjkanje vedno doseže, da vsaj peščici ljudi individualni interes postane prioriteta pred skupnim dobrim. Po svoje je čudež, da sistem še kolikor toliko drži, verjetno na račun prej omenjenih polnih kovčkov in delovnih vikendov naših mam. 

Ravno zato je ključno razlikovanje med kolegialnostjo in delavsko solidarnostjo, kot ga na primer poznajo tudi sindikalistke v maloprodaji pri Centru za družbeno raziskovanje oziroma Cedri. Čeprav preslikava teh dveh konceptov z maloprodajnega sindikalizma na študentske pralnice morda ni povsem zdravorazumska ali neposredna, ker gre pri prvem za spopadanje s težavo kapitalistične intenzifikacije dela, pri drugem pa za obračun z racionaliziranim dostopom do omejenih resursov, torej pralnih strojev, prosim za malo potrpljenja in prostora za pojasnilo. Če človek dovolj napne oči, se vendarle izrišejo meglene podobnosti.

Kolegialnost lahko blaži rane sistema na škodo odrekanja posameznic, ki želijo pomagati drugim. V trgovini bi to pomenilo pristajati na nadobremenitve ali hoditi v službo v času bolezni, da ne bi več dela pristalo na plečih sodelavk; v študentskih pralnicah pa to pomeni spoštovati brutalne jutranje ure terminov, ki jih uspeš rezervirati, nositi in prati oblačila v rodnem kraju ali pa javljati v Facebook kanale bloka, kadar pred koncem svojega termina pralnega stroja ne potrebuješ več, da lahko vskoči kdo, ki mu termina sploh ni uspelo rezervirati. Vse to za silo vzdržuje sicer nevzdržno situacijo. 

Delavska solidarnost pa se za razliko od kolegialnosti oblikuje skozi povezovanje proti sistemu. V trgovini bi to pomenilo organiziranje proti kapitalu, vztrajanje pri tem, da delo s premalo delavkami pač ne bo opravljeno in da med bolniškimi nihče ne bo preobremenil sebe, da bi lastniki kapitala prihranili na dodatnih zaposlitvah. V študentskih domovih bi to pomenilo organiziran bes preusmeriti na upravo. Smotrna metoda bi verjetno obsegala pisanje mailov in opozarjanje na nevzdržnost situacije. Nesmotrna, a veliko bolj smešna metoda, s katero se bom po novem – zgolj v svoji glavi! – zabavala, ko mi spet kdo zasede rezerviran termin, pa bi lahko bila, da tujih oblačil ne zabrišeš skozi okno, pač pa jih dostaviš na recepcijo Študentskega doma Ljubljana. Njihov lastnik lahko osebju potem ob prevzemu pojasni, zakaj je bila sistemska stiska tolikšna, da je niti domska kolegialnost ni zmogla zakrpati.

Kakorkoli že, se mora takšno ali drugačno delovanje začeti z žalostnim spoznanjem, da je med tem, ko se z naših oblačil spira barva blokovske kolegialnosti, delavsko solidarnost že zdavnaj odplaknilo v odtok ali pa ujelo v filter, kot eno od izgubljenih nogavic. Večina se nas ne vpraša več, kateri genij je ocenil, da so trije pralni stroji dovolj za 300 ljudi, ker se vsi sprašujemo, kateri od naših sosedov je tisti prasec, ki si je že spet drznil prekiniti program na pralnem stroju, ki mu v tem terminu sploh ne pripada. Tudi s to analitično korekcijo perspektive sosed seveda ni nič manj prasec, vsekakor pa ni edini krivec za nastalo situacijo. Blokovska kolegialnost je lepa čednost, a v pralna nebesa nas lahko sčasoma spravi le vrlina delavskega organiziranja.

Oprane cote so pomembne za kakovost življenja Nike.