Najbrž je marsikatera od nas v otroštvu mislila, da učiteljice živijo v šolah. Prepričanje, ki je bilo verjetno razblinjeno, ko smo kakšno učiteljico srečale v trgovini, ko je ravno kupovala šteke piva in smo prišle do pomembnega spoznanja, da so tudi učiteljice samo ljudje. No, pa takratne hipoteze niti niso bile tako divje, saj je bilo za nekatere učiteljice bivanje na šolah še nekaj desetletij nazaj realnost. 

V današnjem Unikompleksu bomo v prvem delu preletele zgodovino šolskih poslopij v Sloveniji in kako so učitelji, kasneje pa tudi učiteljice tam živele. V oddaji smo se pogovarjale s Tanjo Drovenik Čalič, ki je v šoli odraščala s svojima staršema, učiteljema, sama pa je šolska stanovanja tudi raziskovala. O tem je za našo oddajo povedala sledeče: 

IZJAVA

Pred začetkom stikanja po stanovanjih učiteljev na kratko obnovimo nekaj točk v zgodovini slovenskega šolstva, ki so šolske zgradbe oblikovale in spreminjale.

Šole namenjene splošni populaciji na Slovenskem so, kot verjetno že veste, nastale pod Avstro-Ogrsko monarhijo, vendar so potrebovale precej časa, da so postale dovolj dostopne za večino prebivalstva. Šolstvo je delovalo pod okriljem cerkve, učitelji, večinoma moški, pa so bili pogosto neustrezno izobraženi, slabo plačani in odvisni od miloščine duhovnikov. To je veljalo vse do marčne revolucije, ko je bila skrb za ljudske šole preložena na občine, učitelji pa so se lahko bolje in dlje časa izobraževali. Takrat je vsaka vas dobila šolo, vendar te med vaščani niso bile preveč priljubljene. Pogosto je pouk je potekal v prostorih, ki prvotno niso bili namenjeni pedagoškim procesom, kot so na primer župnišča in gostilne.

Materialni položaj šol se je izboljšal s šolsko reformo leta 1870, saj so takrat šole postale državne in občinske institucije. Pri tem so učitelje predlagale in plačevale občine, potrdil pa jih je deželni šolski svet. Takrat so tudi učiteljice, ki so prej poučevale le gospodinjske predmete, postale strokovno enakovredne svojim moškim kolegom. Kdaj so bile šole, kot za pedagoški proces namenjene stavbe, in njim pripadajoča stanovanja zgrajene, je za vsako občino drugače. Kot primer lahko vzamemo šolo na Zgornji Ložnici, v današnji občini Slovenska Bistrica. Leta 1881 naj bi v Gradcu, ki je bil za ta okraj deželna institucija, določili, da tam potrebujejo šolo. Temu je sledila gradnja poslopja, ki domačinov ni navduševala, saj so imeli tisto leto slabo letino, obnoviti pa so morali že cerkev. Kljub temu so zgradili enorazrednico, kar pomeni, da je imela zgradba eno učilnico, klet, sanitarije in učiteljevo dvosobno stanovanje s kuhinjo in shrambo. Za boljšo predstavo povemo, da je vsega skupaj stavba imela 144 kvadratnih metrov, visoka pa je bila 3 metre in pol. Učencev je ta kraj takrat štel nekaj čez 100. 

Na prelomu v dvajseto stoletje se šolske stavbe niso dosti spreminjale, so se pa spreminjale učne vsebine, ki so postale bolj poenotene in so potekale v slovenščini. Šole so se ponekod iz enorazrednic povečale v dvorazrednice, če je občina za to imela dovolj denarja. V Šolskem muzeju so nam za našo oddajo poslali načrt šole v Radomljah iz leta 1926. Iz njega je razvidno, da se je šola takrat spremenila v dvorazrednico z dvema nadstropjema. V pritličju sta bila dva velika razreda, vsak s prostorom za 77 učencev, pisarna, predprostor in stranišča. V prvem nadstropju sta bili dve stanovanji, eno manjše s kuhinjo in sobo; drugo, za nadučitelja pa s sobo, spalnico, sprejemnico in kuhinjo. Stanovalke so si delile dve stranišči in balkon. Tudi na podstrešju sta bila dva manjša bivalna prostora: dve sobi, vsaka z lastno kuhinjo. Načrt iz leta 1930, torej štiri leta kasneje, nakazuje, da so eno od učiteljskih stanovanj v prvem nadstropju spremenili v učilnico za 77 učencev. Po podatkih iz leta 1934 so se na šoli šolali otroci iz štirih sosednjih vasi Radomelj, za kar so verjetno potrebovali veliko prostora. 

Preskočimo na čas okupacij med drugo svetovno vojno. Takrat so se partizani trudili oblikovati šole, ki pa so bile zaradi nestabilnih razmer bolj začasne. Zaradi varnosti so jih gradili na hribih. Učiteljice so se okupatorju upirale z izobraževanjem ljudi in aktivnim sodelovanjem v antifašističnih gibanjih. Šolska poslopja v tistem času so bila pogosto poškodovana ali celo neprimerna za izvajanje pouka, zato je ta občasno potekal v gostilnah ali hišah domačinov. 

Podobno so bile po koncu druge svetovne vojne številne šolske stavbe poškodovane ali celo v ruševinah, zato so učiteljice poleg poučevanja pomagale tudi pri njihovi gradnji in obnovi. Angelca Kunstelj je v svojih spominih na povojno obdobje kot učiteljica zapisala, da je s svojo kolegico odšla poučevat v Davčo pri Selški dolini, ker tam ni bilo nikogar. Ob tem je zapisala: »Šola je bila nova, zgrajena že po vojni. Bivalni prostori za učitelje so bili za tisti čas lepi in dovolj prostorni ter primerno opremljeni. Učilnici sta bili prostorni, svetli, opremljeni s sodobno šolsko opremo. Na voljo je bilo nekaj več učil, čeprav so bila nekatera zastarela.« Učiteljica Cilka Dimec-Žerdin [dímec žerdín] pa je v svoj dnevnik prvega septembra leta 1952 ob prihodu na svoje prvo delovno mesto zabeležila: »Prišel si čas zaželjeni! K tebi so vodile vse moje misli! Včeraj sem prišla na svoje prvo delovno mesto z dvema kovčkoma. V enem sem imela nekaj knjig in obleko, v drugem hrano in posodo. Za stanovanje so mi dodelili majhen kabinet v stari šolski zgradbi. V tej sobici sem imela staro šolsko omaro, posteljo, malo mizico in stol. Na steni je visela Titova slika. In to je bilo vse moje bogastvo. In vendar mi je postala draga ta skromna sobica. Bila je samo moja. Prvič v življenju sem imela nek prostor samo zase.« 

Kako je potekalo življenje na šoli v Zgornjem Tuhinju, pa pove Drovenik-Čalič.

IZJAVA

Na šoli pa niso imeli samo vrta. Po zaslugi Vide Drovenik, sogovorkine mame, so imeli tudi knjižnico. Medtem ko je imela šola ob prihodu zakoncev Drovenik le 16 knjig, se je njena knjižna zbirka po zaslugi učiteljice Vide Drovenik z leti postopoma razširila. Denar za knjige je nabrala iz amaterskih gledaliških predstav. 

Kako pa je bilo odraščati v šoli in kako je potekal običajen dan, opiše Drovenik.

IZJAVA

V izjavi ste lahko slišale, da sta imela zakonca Drovenik hišno pomočnico. O njej je sogovornica povedala, da je k njihovi družini prišla pred vojno in je skrbela za otroke, ko so zakonski par poslali na prisilno delo. Takrat so se med njimi stkale globoke vezi in pomočnica, katere hči je odraščala z učiteljevimi otroki, je za družino delala vse do svoje upokojitve. 

Prostori šole pa niso služili le družini Drovenik, ampak so imeli tudi velik družbeni pomen. 

IZJAVA

Da ne bomo razpravljale samo o vaških šolah v preteklosti, se podajmo še v današnje predmestje Ljubljane. Na Osnovni šoli Šentvid sta urejeni dve stanovanji. Po podatkih ravnatelja šole je v enem do leta 2022 živel hišnik z ženo, v drugem pa do leta 2020 učiteljica razrednega pouka z družino. Stanovalci so se izselili zaradi predvidene obnove šolskega poslopja, ki se do zdaj še ni začela. Izpraznjeni stanovanji tako čakata na rušenje ter služita kot arhiv in začasno skladišče opreme za športne in kulturne dejavnosti. 

Šolo smo zaprosile za arhivske podatke o teh dveh stanovanjih, da bi o njiju izvedele več, vendar jih tam niso našli. To je posledica tega, da so leta 2011, po besedah stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana, krajše MOL, šole njim predale stanovanja v upravo. Stanovanjski sklad vseeno oddaja eno stanovanje za eno od ljubljanskih osnovnih šol, kar pomeni, da so učiteljska stanovanja še aktualna. Ker smo bile v redakciji prepričane, da to ni edini primer v Ljubljani, smo za več informacij prosile stanovanjski sklad MOL. Tam so nam povedali, da pri njih nimajo podatkov o najemanju šolskih stanovanj, saj naj bi najemanje prevzel oddelek za predšolsko vzgojo in izobraževanje MOL. Tam smo za podatke zaprosile, vendar jih še vedno iščejo. Ko nam jih bodo poslali, jih bomo pripisale na spletno stran k oddaji. 

Danes šole niso več grajene s stanovanji za pedagoginje, učiteljice pa so nemalokrat v stanovanjski stiski. Kot lahko slišite v praktično vsakem mediju, se ravnatelji po koncu šolskih počitnic pogosto soočajo s težavami pri iskanju učiteljic za zapolnitev prostih delovnih mest. Eden od razlogov – in zagotovo ne edini – je tudi nizka plača učiteljic, s katero si težko pokrijejo stroške življenja, kaj šele nakup stanovanja. To potrjuje tudi lanska Euronews raziskava. Učiteljica v Sloveniji bi namreč morala porabiti 17 let plače, da bi si lahko privoščila stanovanje veliko 100 kvadratnih metrov. Raziskava nima zares metodološke podlage, vendar vseeno prikaže, da bivanjska situacija ni rožnata. Ob plačevanju najemnine in hrane bi si s svojo plačo takšno stanovanje lahko privoščila šele čez 117 let. 

Če pogledamo čez jugo-vzhodno mejo, lahko na Hrvaškem že najdemo pobude, ki poskušajo privabljati učiteljice z neprofitnimi stanovanji. Marca 2024 je HRT namreč objavil, da v mestu Knin ponujajo 3 stanovanja z najemom 50 centov na kvadratni meter za deficitarne poklice, med drugim tudi za učiteljice naravoslovnih predmetov. Kot pogoj za najem morajo biti najemnice zaposlene v istem kraju, kjer delajo. Podobne ponudbe lahko najdemo tudi v Poreču, Umagu in verjetno še kje. V Sloveniji takšne rešitve občasno najdemo za zdravstvene delavce, za učiteljice pa o tem ni veliko podatkov. 

Tako lahko vidimo, da so bile šolske zgradbe še nekaj desetletij nazaj drugačne od današnjih, učitelji pa pred seboj nikoli niso imeli lahkega poslanstva. Medtem ko so se v preteklosti spopadali z okupatorji, se v zadnjih desetletjih spopadajo z neoliberalizacijo šolstva. Poleg dolgih delavnikov in podcenjenega dela, ki so žal še vedno realnost, se morajo učiteljice danes same spopadati tudi z iskanjem in stroški stanovanja.

ODJAVA: Pisala je Katja, brali sta Tisa Neža in Premica, tehniciral je Mura, lektorirala pa Eva.

posredujem vam odgovor Oddelka za predšolsko vzgojo in izobraževanje MU MOL ter vas pozdravljam.

Za službena šolska stanovanja se sklepa najemne pogodbe za določen čas, ki je vezan na čas zaposlitve v posamezni osnovni šoli, najemnina je neprofitna in se spremeni v prosto oblikovano najemnino, če bi najemnik presegal predpisan dohodkovni ali premoženjski cenzus za upravičenost do javnega najemnega stanovanj. Zanimanja ne zaznavamo.

V evidenci imamo naslednja stanovanja:

·         Vrtec Pod Gradom, hišniško stanovanje, najemnik je hišnik

·         OŠ dr. Vita Kraigherja, 2 manjši stanovanji (sicer prazni) se uporabljata za prostore ŠD Sokol Bežigrad

·         OŠ dr. Vita Kraigherja, 2 stanovanji najemata učiteljici

·         OŠ Franceta Bevka, 1 stanovanje, najemnik je hišnik

·         OŠ Livada, 1 stanovanje, najemnik je hišnikova družina

·         OŠ Savsko naselje, 1 stanovanje, najemnik je hišnik

·         OŠ Šentvid, stanovanje je izpraznjeno

·         OŠ Toneta Čufarja, najemnica je zaposlena iz vrtca (ni bilo interesa med učitelji oziroma zaposlenimi v OŠ)

·         Center Janeza Levca, 3 stanovanja, najemniki so kuhar, absolvent Centra Janeza Levca v okviru programa po zaključku šolanja in hišnik