Digitalnost in dijaška kulturna obzorja.

STARA SABLJA ali KAKO PREŽIVETI NA TIPKE

Novo leto, nova jaz. Eden najopaznejših trendov letošnjega novega začetka je bil in je še vedno prehod v analogno. Mp3-ji, CD-ji, vinilke, retro digitalni fotoaparati, kamkorderji, celo fotoaparati na film in nenazadnje – telefoni na tipke. Prehod k težjemu, večjemu in težje prenosljivemu je utemeljen z idejo: »imam več stvari, a po drugi strani jih imam manj. Ni prostora za reklame, kratke videe in ostale pritegovalce pozornosti. Prostor je le še zame.« Uporabnik poleg izgleda in komentarjev »kok si kul« pridobi tudi možnost ustvarjanja lastnega okusa, sposobnost sprejemanja odločitev in znanje ustvarjanja kuratorskih izborov. Nekoč sem slišala ne tako smešno šalo, ki pravi: »Včasih so ljudje uporabljali internet za pobeg iz resničnosti. Zdaj uporabljajo resničnost za pobeg pred internetom.«

Na prvi pogled se nam vrnitev v analogno ne zdi nič slabega. Je kul, je okolju prijazno – seveda gre za koncept »iz druge roke«, je estetsko, je dobro za odklop od mobilnih naprav, ki so dandanes na čisto vsakem koraku. Ampak, ali je to res izvedljivo? Sploh za kokr tok običajno dijakinjo?

Izhajam lahko iz lastne izkušnje. Zelo rada imam svojo staro sabljo: star, majhen, bel Telemachov telefon na tipke z nalepko Santoro punčke čez cel ovitek. Dolgo časa sem si ga želela in ga v osnovni šoli končno tudi dobila. Še na razredni stopnji. Nosila sem ga v šolo in mamo po pouku poklicala čisto vsak dan. To je postal najin ritual. Takrat še nisem razumela, kaj pomeni +386 in najpomembnejše številke (od mame in tata pa še koga) sem vedno znala na pamet. Še zdaj jih znam. Nič tri ena dva pet … Nikoli ne veš, kdaj ti bodo prišle prav. Meni, lublanski potepuhinji, so že večkrat.

Telefon sem imela do osmega razreda. Bila sem ponosna nanj, čeprav sem bila edina v razredu s predpotopnim telefonom. Vse sošolke so že zdavnaj dobile svojega »na touch«. Potem pa je v osmem razredu prišla zima in z njo božič. Božiček mi je prinesel pametni telefon. Bil je velik, pravzaprav ogromen, črn, hladen in neprijazen. Nisem si ga želela in izrecno Božičku tudi napisala, naj mi ne nosi novega telefona, a moje želje so bile prelišane. Dobila sem pametni telefon. Običajen otrok bi ga bil izredno vesel. Jaz pa ne. Prazno sem strmela v belo škatlo. Bila sem izgubljena in žalostna. Nisem se več počutila posebno.

Kljub svoji navidezni neprijaznosti je novi telefon v notranjosti skrival zaklade. Na tem telefonu sem preživljala dneve. Naložila sem si Viber in končno smo lahko imele s prijateljicami groupchat. Z vsakim vpisom kode sem odkrila nekaj novega. Kaj vse tale napravica zmore! Menjavala sem si ozadja, gledala YouTube. Sploh se ne morem spomniti, kaj sem delala na telefonu. Vem samo, da je bilo na njem veliko zanimivega, četudi nisem nikoli igrala igric. Preden sem se tega zavedela, sem izgubila dve leti svojega otroštva. Sama temu pravim Mrk. 

Tistih nekaj let proti koncu osnovne šole je bilo izgubljenih. Kot otrok sem bila izjemno ustvarjalna. Še zdaj najdem kakšne stvari in se mi zdi »Vau, Lena, to si ti naredila čisto sama. Kje si sploh dobila idejo za to?«. Na Pinterestu zagotovo ne. I’ve been plagued with visions since birth. Dokler nisem dobila pametnega telefona. Žal mi je za tistih nekaj let. Telefon sem dobila zadnja v generaciji, a še vedno se mi zdi, da je bilo zame prezgodaj. Sploh nočem razmišljat o tem, kaj vse je izgubljeno. 

Počasi, po polžje sem se izvlekla iz svoje zasvojene faze. Nisem bila uradno zasvojena in niti pod razno nisem visela na TikToku kot moje sošolke, a za moja merila je bilo vse skupaj preveč. Jezna sem bila nase. Izgubila sem nekaj, česar ne dobiš nikoli nazaj.

V prvem ali drugem letniku gimnazije, ne spomnim se točno, kdaj, sem se odločila, da tako ne gre. Želela sem svoji lenobi, življenju znotraj robov ekrana in vsemu temu sranju naredit konec. Prekopala sem ves svoj predal in ga našla. Svojo staro sabljo. Bila sem navdušena. Prosila sem tata, da mi pomaga prestavit SIM kartico in podobne zadeve. Tisočkrat me je vprašal, če sem ziher. Ja, tata. Ziher sem. In tadam! Vzela sem svoj novi stari mali telefon v roke. Pričakovala sem težo, a bil je lahek kot peresce. Potem sem nekaj časa pisala sporočila, da se je v mojih prstih prebudil mišični spomin in sem točno vedela, katero tipko kolikokrat pritisnem, da se na ekrančku izpiše črka. Proces pisanja sporočila je dolgotrajen in vedno držiš pesti, da ne boš česa narobe kliknil in da ne bo treba vse spet od začetka. Ampak to je dobro, ker te prisili, da spustiš nenujne podatke in se osredotočiš na jasnost in kratkost esemesa. Stara sablja poleg pisanja sporočil in klicev premore še budilko, radio, kalkulator z osnovnimi operacijami, galerijo z majhno omejeno količino že posnetih fotografij, kamera mi ne dela več, potem pa še dejanski browser, ki ga nikoli nisem zares uporabljala, pa ne vem, zakaj ne, pa še kvazi mejl, ki sploh nikoli ni delal, nastavitve in verjetno sem še kaj pozabila. Aha, še zapiske imam na telefonu. Recimo zapisan imam urnik treningov navijačic iz bogvekdaj. Pa celo nekaj glasbe imam gor v mp3 datoteki. Neko random glasbo, ki mi je bila všeč pred malo manj kot desetimi leti. Neposlušljivo torej.

Če se spustim v svoje najgloblje bistvo, so esemesi in klici vse, kar potrebujem. Iskreno, nujno rabim še kamero, ampak saj imam star tatov fotoaparat. Z mojim novim starim telefonom je šlo super. Počutila sem se živo in barvno in polno in po dolgem času tudi svobodno. Moj moto je bil: če me kdo hoče dobit, naj me pokliče al pa osebno poišče. 

V šoli je bilo fino, folku se je zdelo kul. Dokler nismo pri pouku igrali kahoota ali pa česa prepisovali iz spletne učilnice. Dokler se ni bilo teba Tukaj in Zdaj prijavljat v raznovrstne tabele in razporejat datume za spraševanja. To so bile situacije, ko sem bila Lena z nepametnim telefonom po domače povedano cooked oziroma pečena. Tako sem vedno prosila sošolke, da vpišejo še mene. Kar je bilo nadležno. Zaradi takih na prvi pogled nepomembnih problemov sta moje navdušenje in sreča tiho in neopazno pojenjala. Pa ne zato, ker sem živela svoje sanje. Zato ker nisem bila več operativna na vseh področjih. Nadloga ni bila to, kaj sem imela. Ravno obratno – bila je to, česa nisem imela. In to v šoli, kjer naj bi bile elektronske naprave itak prepovedane.

Vsako šolsko leto se začne že sredi poletja, ko dobiš v roke seznam šolskih potrebščin. Zvezek, učbenik, zvezek, delovni zvezek, učbenik, geotrikotnik, periodni sistem elementov, berilo. V vsej svoji dvanajstletni akademski karieri še nisem videla niti enega seznama, na katerem bi pisalo »pametni telefon« ali pa celo »računalnik«. Ste vi že kdaj to videli? No, skratka, to nikjer ne piše. Ampak vse šole to zahtevajo. Telefoni se uporabljajo pri pouku, računalniki se uporabljajo pri pisanju seminarskih nalog. Vse super, fino, fajn, ampak kaj pa tisti, ki tega nimajo? Verjetno ne bodo celo popoldne ždeli na knjižničnem računalniku. Ali pač? Nobena šola nima nikjer napisano, da je pametni telefon z mobilnimi podatki obvezen učni pripomoček. Nobena šola. Niti ena. Ampak v resnici vse šole to pričakujejo. Zdi se jim samoumevno. Uporabljajo eAsistent, spletne učilnice, mejl, šolsko spletno stran in tako naprej in tako naprej. 

In avtomatično, kot bi mignil, smo posamezniki brez pametnih telefonov diskriminirani. Ne moremo opravit določenih nalog, ker za to nimamo opreme. Opreme nimamo iz različnih razlogov. A nikjer ne piše, da jo moramo imeti. Noben profesor ni u lajfu reku: »Ja, pri tem predmetu pa potrebujete telefon. Pametni telefon.«

Ne vem, kdo je krivec, a bom rekla takole: splošno javno mnenje je, da so telefoni v šolah nekaj slabega. Nekaj, kar ne spada v izobraževanje. A več kot očitno ni tako. Ljudje, dvignite pogled! Telefone se da v šolah odlično izkoristit in se tudi jih izkorišča. Brezveze je, da zanikamo dejstva. Tako pač je in tako bo. Prihodnost brez tehnologije ne obstaja. Razen morda v pragozdovih, deževnih gozdovih in pa sredi oceana. Pa ne samo, da stvar zanikamo. Še celo trudimo se jo omejiti. Neuspešno sicer. Sploh se ne zavedamo, kako daleč smo za preostalim svetom. Samo za primerjavo, na Danskem imajo vse šole dostopno brezžično povezavo ali po domače wifi, ki jo v šoli lahko uporabljajo vsi učenci. Mogoče so telefoni slaba stvar. A niso slabi zaradi ohišja ali zaslona. Slabi so zaradi destruktivne in neprimerne uporabe. In to je tisto, kar je treba reševat in že enkrat končno rešit. Nihče se ne zaveda, koliko otroštev je izgubljenih. Koliko prijateljev nespoznanih. Koliko ptic neopaženih.

Tako sem prišla do nove rešitve. Moja stara sablja je bila v mojem žepu, doma pa sem imela velik ogaben črn telefon za vse možne aplikacije za sporazumevanje, ker je očitno pretežko nekoga enostavno poklicat po telefonu. Sprejemljiv razlog je to, da lahko kličeš samo eno osebo naenkrat. Frendgrupa nisi mogel prestavit na linijo. Zato je bilo treba imet Viber. Pa WhattsApp. Pa Instagram. Pa mejl. Pa zdej še Signal. Pa Discord seveda. Katastrofa, čisto vsak se hoče pogovarjat na drugi aplikaciji. Uf, kaj bi šele brez eAsistenta. 

Tukaj bom za trenutek zapustila zgodbo in izkoristila priložnost za eno masivno bruko. Odrasli, uslužbenci šole, učitelji, profesorji in starši se že celo življenje pizdijo na nas, da smo zasvojena generacija. Da naj že enkrat odlepimo face z ekranov. Da smo zblojeni, ker smo namesto v resničnem svetu odraščali v igrci. Sori, stari, ampak nismo mi krivi. Dobesedno prisiljeni smo v to. In moja zgodba je dokaz. Eden mnogih dokazov. Mladi ne visimo na telefonih, tablicah in računalnikih iz lastne volje, želje, potrebe. Ne povsem. Gre predvsem zato, da nimamo izbire. Okoliščine so take. Odraščamo v svetu, kjer je prisotnost mobilnih naprav dobesedno zahtevana. In če se skušaš temu izognit, si diskvalificiran. Si cooked. Si out. Zate je igra izgubljena. 

Dragi odrasli, nekje sem slišala tole: Mi nismo prva zasvojena generacija. Mi smo prva generacija, ki je odraščala ob zasvojenih starših. Nismo mi ustvarili pogojev, v katerih danes živimo. Vi ste jih. Odrasli ste razvili tehnologijo. Zakaj pa ste sedanjost zgradili takšno, kot je, je pa drugo vprašanje. Morda je to prava pot. Morda je to edina pot. Morda je to eksperiment in mi smo njegov stranski produkt. In vi niste zadovoljni z nami. 

Me slišite? Bi rekla, da ne. Ker si tega verjetno ne boste nikoli priznali.

In zdaj se vračam k svoji zgodbi. Tako, z dvema telefonoma sem živela nekaj časa. In potem je napočil čas za potovanje. Starša mi nista dovolila it na pot brez ogromnega črnega zaslona v roki. Na telefonu imaš Google Maps. Lahko poguglaš vse informacije, če si v krizni situaciji. Majhen črn gadget te lahko reši iz vsake situacije. Čisto vsake, baje. Tako pravijo. Ko sem priletela nazaj domov, sem iz meni neznanega razloga ostala na pametni napravi. In tako je še zdaj. Toliko je stvari, toliko je dela. Telefon me je že milijonkrat rešil med poukom, ko sem zadnjo sekundo guglala domačo nalogo, objavila kaj na Instagramu od Dijakobincev ali pa odgovarjala na sporočila dijaškega društva. Lahko sem hitro preverila, v kateri učilnici je tokrat orkester in ali bo tisti x krožek odpadel, ker ima mentor neko obvezno predavanje.

Zdaj sem spet ujeta v brezizhodni krog aplikacij za komunikacijo, družbenih omrežij in nikoli zaprtih Wikipedia strani. Ali sploh obstaja pot ven? Osnovna človeška komunikacija: nasmeh, objem in prijazna beseda obstaja le še v koščkih sestavljanke, raztresenih po strehah hiš. A teh ne vidimo več, ker strmimo le še v tla, kjer so naše dlani, v katerih ležijo telefoni.

Namesto neba gledamo fotografije oblakov na Pinterestu. Čeprav vemo, da točno takega oblaka ne bomo nikoli videli. Namesto zvezd gledamo odsev cestne svetilke od zaslona. Namesto obiskov objavljamo na Instagramu. Namesto da bi krasili sebe in svoj dom, krasimo svoje ovitke. Namesto sprehoda po galeriji izbiramo ozadje za svoj telefon. Namesto da bi v parku slišali prijateljev smeh ob svojih nerodnih prigodah in nezgodah, mu raje pošiljamo nesmiseln brokenhumor meme in ošinemo njegovo reakcijo s tremi smrtnimi glavami. Namesto da bi opazovali pročelja stavb, ocenjujemo profile znancev. Namesto da bi poslušali ptičje petje, na YouTubu kliknemo na video Sounds of nature. Namesto žuborenja vode si predvajamo Calming music, ki nam ga je predvajala učiteljica likovne v osnovni šoli. Namesto da bi potovali, igramo Geoguessr. Namesto da bi se premaknili, po Pinterestu iščemo nostalgične estetsko obdelane fotografije travnikov. Na napačnem kraju iščemo nekaj, kar je pred nami.

Živimo v dobi tehnologije in pametnih telefonov. To je dejstvo. Vprašanje je samo, kako bomo to izkoristili. Sebi v prid ali sebi v škodo?

Tudi jaz sedim za računalnikom, namesto da bi risala skupaj z bratom. Pišem tale insight v moje življenje, ker sem ravno padla v flow state. Sploh ne rabim več gledat tipkovnice, prsti točno vejo, kje je katera črka.

Za valove analognega radia je tipkala Lena. 

DIJAŠKI KULTURNI OBZORNIK

Pozdravljene v Dijaškem kulturnem obzorniku!

Dijaški kulturni obzornik je nova rubrika, v kateri vas bomo dijakobínci redno obveščali o dijaških dogodkih po Sloveniji. Za boljšo – kakor se temu v digitalnih časih reče – uporabniško izkušnjo objavljamo tudi oglas za oglase. Tako je, prav ste slišale, oglas za oglase, saj bi radi, da tudi vi prispevate k naši oddaji. Če boste torej imeli z vašim bendom v bližnji prihodnosti koncert, vabljene, da nam na naš e-naslov dijakobinci [afna] radiostudent pika si to tudi sporočite. V sporočilu napišite ime benda, kje in kdaj se bo koncert zgodil, in ali je slučajno v sklopu kakšnega dogodka. Za to objavo lahko sporočite tudi svojim prijateljicam in prijateljem, ki imajo svoj bend, ne pozabite torej našega e-naslova: dijakobinci [afna] radiostudent pika si. Vabljene prebivalke vse Slovenije, saj si ne želimo samo dogodkov iz Ljubljane! Objavljamo tudi kakršnekoli druge nastope, predstave in kulturna dela. Če slučajno ne veste, ali bi vaš dogodek spadal v to rubriko, nam zanj vseeno povejte, mi pa bomo nato ocenili, ali ga vključimo. Oglas bo objavljen tudi na spletni strani. Ne pozabite pa tudi na naš Instagram profil, dijakobinci_.

Nazaj na dogodke.

V četrtek, 26. marca, ob 20. uri bo v Domu krajanov Lávrica, med Rúdnikom in Škófljico, koncert benda Sophy & The Engineers. Vstop je prost. Vljudno vabljene in vabljeni! Če živite v Ljubljani, se lahko na Lavrico zapeljete z avtobusom številka 3B, ki pelje okoli štirikrat na uro. Najbližja postaja Bavárskemu dvoru v centru Ljubljane je Ájdovščina, pazite pa, da na njem piše Škofljica! Zato vabljene 26. marca ob 20. uri na Lavrico na koncert benda Sophy & The Engineers.

Vódnikova domačija Šiška vabi na literarno-performativni večer Spekter v organizaciji Novega dijaka v ponedeljek, 13. aprila, ob 18.00. Vstop je, kot pri prejšnjem dogodku, prost, zato ne skrbite za svojo denarnico! Sam’ sproščeno ulet’te. Noben vas ne bo kregal, ker ste prišli. Na dogodku bodo predstavljena dela dijakinj in dijakov. Do Vodnikove domačije Šiška vozi številka 7, na kateri mora pisati, gledano s smeri Bavárski dvor, Pržán. Najbližja postaja pa je Bolnica Pétra Držája, do katere vas številka 7 tudi pripelje. Zato vabljene na Spekter 13. aprila ob 18. uri!

Preden zaključimo, vas še enkrat vabimo k oglasu dijaškega dogodka na naš e-naslov dijakobinci [afna] radiostudent pika si. Tako lahko pomagate soustvarjati Dijakobince, oddajo, namenjeno dijakinjam in dijakom vse Slovenije.

Se slišimo prihodnjič! V dijaško umetnost se je poglabljal Júlij.

Seznam glasbe:

1. - Sophy – Iluzija Življenja

2. - Iza Napotnik – Rdeč Metulj

3. - Lučka Amalja – Soon Stripped Vocals