6. 5. 2026 – 20.00

Pesmi upora: Latinska Amerika, 2. del

Vir: Suni Paz – Brotando Del Silencio (Paredon, 1973)

¡Abajo el imperialismo!

Por una vida digna para todos...

V drugi oddaji serialke Pesmi upora poslušamo protestne, antiimperialistične in delavske folk pesmi iz Ekvadorja, Čila, Argentine in Urugvaja. Skladbe so izšle pri založbi Paredon, ki sta jo leta 1969 ustanovila glasbenica in aktivistka Barbara Dane in njen mož Irwin Silber, da bi dala glas zatiranim ljudem širom sveta.

Vir: Cancion Protesta: Protest Song Of Latin America (Paredon Records, 1970)

Predvajaj (1:53:19)

Glasba

DJ grafiti

25. 3. 2026 – 20.00

Pesmi upora: Latinska Amerika, 1. del

¡Viva la revolución!

Izak Kermc

Malo več kot mesec dni nazaj smo v prvi ediciji serialke Pesmi upora poslušali in spoznavali protestne, anti-imperialistične pesmi, ki so izšle pri založbi Paredon, iz Srednje Amerike, nocoj pa bomo nadaljevali še z nekaj latinskimi državami Južne Amerike. Skozi folk pesmi gibanja nueva cancion bomo slišali glasove upora iz Ekvadorja, Čila, Argentine in Urugvaja.

Najprej bomo poslušali ekvadorsko skupino Jatari, ime katere se v jeziku domorodcev prevede v nekaj podobnega kot “Vstanite!”. Skupino sta v zgodnjih sedemdesetih snovala brata Carlos in Patricio Mantilla, leta 1973 so izdali svojo prvo ploščo, z delovanjem pa so prenehali nekje proti sredini osemdesetih let. Kljub temu da so bili dejavni relativno kratek čas, se ponašajo s precej obsežno diskografijo, ki šteje okoli 15 albumov. Eden izmed teh, poimenovan Ecuador: The Cry Of Freedom! El grito de libertad! je leta 1976 izdala založba Paredon in mu bomo prisluhnili v prihajajočem glasbenem predelu.

Grupa Jatari je zbirala in izvajala domorodne ljudske pesmi, ustvarjali pa so tudi politično kritične skladbe, ki so pogosto vsebovale elemente satire. V njihovi glasbi lahko slišimo kopico tradicionalnih instrumentov s področja gorovja Andov, kot so denimo panove in trsne piščali, brenkalo charango, ki je narejeno iz oklepa pasavcev, deset strunska kitara in bombo bobni. Obdobje njihovega zgodnjega delovanja je zaznamovala vojaška vladavina v Ekvadorju pod vodstvom Guillerma Rodrígueza, ki je na oblast s pučem prišel leta 1972. S prevratom je namestil predsednika Joséja Marío Velasco Ibarro, ki je zaznamoval ekvadorsko politično krajino vse od tridesetih let prejšnjega stoletja. V štiridesetih letih je Ibarro imel namreč kar pet mandatov, do konca pa je odslužil le enega, vsi pa so bili zaznamovani z veliko mero korupcije. Njegov tretji mandat med leti 1952 in 1956 je bil edini, ki se ni predčasno končal s pučem in je bil tudi eden izmed njegovih najbolj uspešnih, saj je na veliko vlagal v gradnjo in razvoj ekvadorske infrastrukture. Populista Ibarre so se prebivalci Ekvadorja rešili leta 1972 z novim pučem, po katerem je pobegnil v Argentino in v Ekvadorju do svoje smrti 1979 ni več zasedel nobene politične pozicije.

Zamenjava oblasti povprečnim prebivalcem Ekvadorja žal ni prinesla mnogo lepših časov. Kljub visoki ekonomski rasti in industrializaciji, ki sta bili posledica odkritja številnih naftnih virov v Amazoniji leta 1973, sta neenakost in neenakopravnost med Ekvadorci naraščali. Vrzel je bila posebej velika med ruralnim in urbanim prebivalstvom in bogatim ter revnim slojem. Pesmi grupe Jatari zato naslavljajo frustracije revnega urbanega prebivalstva, delavskega razreda in kmetov, ki so se počutili prikrajšane in izkoriščene v času Ekvadorskega ekonomskega booma. Slišali bomo denimo pesem La acequia, ki poudarja pomembnost izgradnje namakalnih sistemov, pesem Albañiles, ki je posvečena gradbenikom, zadnja bo skladba Plegaria de un labrador, ki bi jo lahko prevedli kot Prošnja oziroma Molitev delavca, vmes pa bodo pesmi, ki zgolj izražajo težnjo po svobodi.

Jatari - La acequia
Jatari - Albañiles
Jatari - Guitarra al viento
Jatari - La cueca de la libertad
Jatari - Dansante del desterrado
Jatari - Wawaki
Jatari - Plegaria de un labrador

Kot v prvi ediciji serialke Pesmi upora se tudi nocoj premikamo proti jugu in zato iz Ekvadorja zdaj potujemo v Čile, od koder je pri založbi Paredon izšlo nekaj najboljših pesmi, zato bomo Čilu namenili dva glasbena segmenta.

V prvem krajšem bomo slišali tri pesmi iz prve izdaje založbe Paredon - kompilacije Cancion Protesta: Protest Song of Latin America iz leta 1972. Najprej bomo predvajali skladbo Rolanda Alarcona, imenovano Coplas del Pajarito, ki kliče po solidarnosti med brati in sestrami držav Latinske Amerike v uporu proti represivnim režimom in neenakosti. Sledila bosta brat in sestra Angel in Isabel Parra. Prvi je svojo pesem Me gustan los estudiantes namenil študentom, Isabel pa je svojo skladbo Porque los pobres no tienen posvetila revežem, ki jih višji sloji z različnimi prijemi, med drugim tudi z uporabo religije, držijo pokorne in vpete v okovih.

Rolando Alarcon - Coplas del pajarito
Angel Parra - Me gustan los estudiantes
Isabel Parra - Porque los pobres no tienen

Ravnokar slišane čilenske pesmi so izšle leta 1972, torej v času socialistične vlade predsednika Salvadorja Allendeja in so precej splošne oziroma univerzalne v svojih besedah o solidarnosti in pozivom k uporu. Najtežji časi so za Čile namreč šele prihajali. Allende je užival močno podporo delavskega sloja, sindikatov, levih strank in revnejšega prebivalstva, toda njegovemu predsednikovanju so ostro nasprotovale konzervativne desničarske grupacije in premožnejša čilenska elita. Država je trpela tudi pod pritiski iz tujine, ki so jih v času hladne vojne izvajale predvsem ZDA. Inflacija v državi je naraščala, notranja politična stabilnost pa se je vedno bolj krhala. Dogajanje je vrelišče doseglo 11. septembra 1973, ko je vrhovni poveljnik kopenske vojske Augusto Pinochet izvedel puč. Pinochet je z vojsko obkolil in napadel predsedniško palačo ter jo celo bombardiral z letali. Predsednik Allende je v napadu umrl in za Čile se je začel čas krute, sadistične vladavine Pinocheta.

Po prevratu je Pinochet razpustil parlament, oblast je pod njegovim vodstvom prevzela vojaška hunta, leto kasneje pa se je še formalno razglasil za predsednika. Pričel je z neoliberalnimi gospodarskimi reformami in se pri tem opiral na skupino 25ih čilenskih ekonomistov, imenovanih Chicago boys, ki so se šolali v ZDA in zagovarjali ideje prostega trga in privatizacije. Začel se je pregon vsakršne leve opozicije, tisoče socialistov, komunistov, marksistov - političnih nasprotnikov, aktivistov, študentov in običajnih državljanov je bilo ubitih, še več mučenih ali preprosto izginulih. Pinochet je omejil moč sindikatov, sprivatiziral državna podjetja, banke in pokojninski sistem ter ukinil zakonsko določeno minimalno plačo. Brezposelnost je z nekje štirih odstotkov leta 1973 v desetih letih narasla na 22%, povprečna plača se je v tem času skorajda prepolovila, stopnja revščine pa se je za čas njegove vladavine do leta 1990 podvojila. Pinochet je užival podporo ZDA, Velike Britanije, ostalih Latinsko-Ameriških držav, ki so v tistem času bile pod vojaško vladavino, in vseh tistih, ki so nasprotovali idejam marksizma, med drugim tudi rimokatoliške cerkve.

V prihajajočem glasbenem bloku bomo slišali kup upornih pesmi, ki so nastale v času okrutne vladavine Augusta Pinocheta. Izpostavil bi skladbo Patricia Mannsa Le cancion de Luciano, ki jo je Patricio posvetil Lucianu Cruzu, enemu izmed ustanoviteljev revolucionarnega levega gibanja, ki je leta 1971 umrl zaradi zastrupitve s plinom, ko je doma zaspal ob pokvarjeni peči. Poleg Luciana Cruza je bil eden izmed ustanoviteljev revolucionarnega levega gibanja še Miguel Enriquez, ki je pravzaprav deloval kot voditelj te politične in gverilske organizacije. Njemu je pesem posvetil Angel Parra. Po državnem udaru 11. septembra 73 je bil Enriquez eden izmed tistih članov revolucionarnega gibanja, ki ni sprejel političnega azila v tujini, saj je to dojemal kot obliko izdaje njihovega socialističnega cilja in je še naprej vodil politično-vojaški upor proti novo vzpostavljeni diktaturi Pinocheta. Po letu dni Miguelovega tajnega delovanja je Pinochetova tajna policija DINA odkrila njegovo skrivališče v delavskem okrožju San Miguel v Santiagu. 5. oktobra 1974 so njegovo varno hišo obkolili Pinochetovi agenti in ubili Miguela. Zadnja pesem, ki jo bomo slišali v sledečem glasbenem segmentu, pa bo himnična pesem Joseja Durana, Trabajadores al poder, ki bi jo lahko prevedli kot “delavcem moč oziroma oblast”.

Patricio Manns - La cancion de Luciano
Mariana - La ventana
Angel Parra - Miguel Enriquez
Patricio Manns - Y no somos nosotros
Mariana - Carta a mi comapnerjo
Jose Duran - Trabajadores al poder

V oddaji DJ Grafiti na Radiu Študent iz Čila potujemo v Argentino, ki se je soočala s podobnimi vzorci obdobij demokracije, nestabilnosti in vojaških pučev ter vojaške vladavine kot Čile. Po revoluciji je oblast leta 1946 v državi zasedel Juan Peron, ki je zavračal tako kapitalistični liberalizem kot tudi komunistični socializem. Preko svoje ideologije peronizma je gradil sistem osredotočen na socialni pravičnosti in nacionalni neodvisnosti. Uvajal je politike, ki so podobne socializmu. Razširil je denimo delavske pravice in sindikate, povišal plače in socialno varstvo, nacionaliziral ključne panoge kot so železnice in komunalne storitve ter zagovarjal močno vlogo države v gospodarstvu. S pomočjo svoje žene Eve Peron, ki je znala pristopiti do najbolj ranljivih slojev, je bil zaradi tega zelo priljubljen med delavskim razredom kot tudi med številnimi tujimi komunističnimi državami in voditelji, vendar Peron je poudarjal nacionalizem pred mednarodno delavsko solidarnostjo in je iz oportunističnih razlogov med drugim nudil tudi pribežališče nacistom v Argentini po koncu druge svetovne vojne.

Polarizacija v Argentini je naraščala in čeprav je Peron bil deležen sorazmerno velike podpore državljanov, je bil leta 1955 odstavljen z vojaškim pučem in je zbežal v tujino. Država je bila pahnjena v hudo nestabilnost, peronizem je bil prepovedan in sledilo je obdobje številnih pučev ter ekonomske in politične krize. V šestedesetih letij je nasilje med levimi in desnimi privrženci naraščalo, vrstili so se študentski protesti, vojska ni bila zmožna vzpostaviti miru in zato se je leta 1973 s podporo ljudstva nazaj vrnil Juan Peron, ki pa je umrl zgolj leto kasneje zaradi odpovedi srca. Argentina se je znova znašla v kaosu. Leta 1976 je oblast znova prevzela vojska in začel se je čas vojaške diktature in državnega teroroja. Argentina je bila poleg preostalih vojaških diktatur Južne Amerike, ki so vladale v Čilu, Paragvaju, Urugvaju, Boliviji in Braziliji vpeta v operacijo Kondor, vodja katere je bil Pinochet, neposredno pa so jo podpirale ZDA. Njen cilj je bil zatreti levičarske, komunistične in opozicijske skupine po vsej regiji s skupnim vohunjenjem, ugrabitvami in umori. Do leta 1983 je bilo v Argentini tako ubitih okoli 30 tisoč ljudi, ki jih je vojaška oblast smatrala za politične nasprotnike. Stanje v državi se je stabiliziralo šele po neuspeli falklandski vojni leta 1982 in padcu vojaške oblasti leto zatem.

V glasbenem predelu bomo najprej slišali eno pesem iz prve izdaje založbe Paredon - skladbo El Mensu glasbenika Ramona Ayale, ki je bila poklon delavcem v malodane suženjskih taboriščih za pridelovanje yerba mateja in lesa od konca 19. do sredine 20. stoletja. Za njim bosta prostor zavzeli dve argentinski glasbenici in aktivistki. Prva bo Suni Paz, oziroma “Večni mir” kot bi njeno ime prevedli iz domorodskega jezika. Suni je dober del mladosti preživela v Čilu, od koder se je nato preselila v ZDA. Tam je v New Yorku spoznala Barbaro Dane in Irwina Silberja ter leta 1973 pri njuni založbi Paredon izdala svoj prvi album Brotando del silencio: Breaking Out Of The Silence. Na njem z uporabo številnih tradicionalnih instrumentov poudarja predvsem solidarnost med državami Latinske Amerike in vzpodbuja revolucionarni duh. Eno izmed pesmi, ki jo bomo poslušali je posvetila Albizu Camposu, borcu za neodvisnost Portorika iz prve polovice oziroma sredine 20. stoletja.

Suni Paz bo sledila Mercedes Sosa, osrednja figura argentinskega politično-glasbenega uporniškega gibanja nueva cancion. Slišali bomo nekaj njenih pesmi, ki pa niso izšle pri založbi Paredon, vendar se mi je Mercedes vseeno zdelo pomembno vključiti v nocojšnjo oddajo. Sosa je bila zaradi svojega delovanja sredi koncerta aretirana leta 1979 in izgnana iz države, policija pa je aretirala tudi okoli 300 udeležencev njenega nastopa. V svojo rodno deželo se je vrnila po oslabitvi vojaške diktature leta 1982.

Ramon Ayala - El mensu
Suni Paz - Prisioneros somos
Suni Paz - Albizu Campos, sembrador
Suni Paz - Hasta la victoria siempre
Mercedes Sosa - Como la cigarra
Mercedes Sosa - Todo cambia
Mercedes Sosa - Cuando tenga la tierra
Mercedes Sosa - Cancion por el fusil y la flor

Oddajo DJ Grafiti bomo zaključili v Urugvaju, ki ga je vse do šestdesetih let zaznamovala precej stabilna politika, imenovali so ga za “Švico Južne Amerike”, konec petdesetih let pa je razvoj države začel pešati. Gospodarstvo Urugvaja je bilo močno odvisno od izvoza določenih surovin in ko so cene teh na svetovnem trgu začele padati, se je na domačih tleh pričel gospodarski upad, rasla je inflacija, življenjski standard je stagniral in delovna mesta so postajala nesigurna. Urugvajski politični sistem imenovan colegiado se je težko učinkovito in predvsem pravočasno odzival na spremembe, saj si je izvršilno oblast za namen preprečevanja avtoritarizma namesto enega predsednika delilo 9 članov nacionalnega vladnega sveta. V šestdesetih letih se je tako povečalo število stavk in protestov, delavci so zahtevali višje plačilo, študenti so postajali vedno bolj politično aktivni, začele pa so nastajati tudi gverilske skupine, kot je denimo gverilska organizacija Tupamaros. Gverilsko gibanje se je oblikovalo iz sindikalnih in agrarnih skupin, ki so nasprotovale neenakosti in vplivu tujih korporacij. Ime Tupamaros izhaja iz imena domorodnega voditelja Túpaca Amaruja II, simbolnega borca proti kolonializmu. Spopadi med oblastjo in njenimi gverilskimi nasprotniki so postajali vse pogostejši, zato je leta 1973 predsednik Juan María Bordaberry z vojaško podporo razpustil parlament, suspendiral demokratične institucije in uveljavil vojaško diktaturo. Sledilo je omejevanje ali prepoved političnih strank in razširjeno zapiranje ter mučenje političnih nasprotnikov, država pa se je pridružila operaciji Kondor. V tem času je bilo v Urugvaju največje število političnih zapornikov na svetu glede na število prebivalstva.

Eden izmed zaprtih je bil Daniel Viglietti, glasbenik in politični aktivist, ki bo zavzel osrednji prostor v zadnjem glasbenem bloku nocojšnje oddaje. Viglietti je bil zaprt zgolj nekaj mesecev, k njegovemu izpustu so pripomogli pritiski iz tujine, v bran se mu je med drugim postavil Jean Paul Sartre. Zelo kmalu po izpustu je založba Paredon izdala album njegovih protestnih in ljudskih pesmi, imenovan Uruguay: Tear Down The Fences! A desalambrar! Z albuma bomo na koncu slišali pet pesmi večinoma o solidarnosti med domorodci in priseljenci ter med delavskim razredom južnoameriških držav. Pred tem pa bomo slišali še nekaj urugvajskih pesmi iz prve izdaje založbe Paredon, izdane leta 1972, torej leto preden je stanje v državi popolnoma eskaliralo.