V tokratnih Dijakobincih boste lahko prisluhnili vtisom s prve konstitutivne seje Dijaške organizacije Slovenije ter spoznali dijake in dijakinje, ki vas bodo v tem mandatu predstavljali.

Pripravite radijske sprejemnike, napnite ušesa in se pripravite na popotovanje vse do soban ljubljanske mestne hiše, kjer je potekala seja.

DIJAKOBINCI PRVIČ NA SEJI DOS

Prvi stik: Ob prihodu sem slišal kritike varnostnikov, da so se DOS slabo organizirali, saj je bilo ljudi več, kot so pričakovali. Letos je bilo število prijav rekordno: »Jih bomo že dali nekam.« Stavek za kasneje.

V preddverju ljubljanske mestne hiše, kjer sem čakal na vpis na listo prisotnosti, katerega mi potem ni bilo treba opraviti, sem lahko občudoval zvezke, potiskane z logotipom DOS. Manjši spominčki za domov s prve konstitutivne seje DOS tega leta. Vzdušje je prijetno, mladi na kupu, sproščeni, oblečeni različno, ne pretirano formalno. Tudi vzdušje ni preveč formalno, je dijaško, se prilega Dijaški organizaciji Slovenije.

Ali se bo ta vrsta že premaknila naprej?

Dovolj časa sem imel, da sem lahko malo preletel organe DOS, da sem vedel, kdo je kdo. Seveda takratne, zdaj imamo že nove. Aleksánder Kírar, predsednik Dijaške organizacije Slovenije, oznani, da ga je varnostnik opozoril na prepoved vnosa hrane in pijače v sejno dvorano. 

Končno sem po 20 minutah prišel do mesta, kjer se bom lahko vpisal. Pa se nisem, ker ni bilo potrebe. Lahko bi vzel tudi zastonj zlato pentljo, ki je simbol boja proti otroškemu raku. Skratka, neki dijak me je vprašal, ali sem novinar. »Ja.« »Kar v dvorano.« Pridem do dvorane. »Polna je.« »Kam?« »Balkon.« Odpravim se na balkon. Dekle me vpraša: »Veš, kje je balkon?« »Ja,« pridem do vrat in ugotovim, da ne vem, kje je balkon, zato vprašam drugega dijaka, kje je balkon. Se spomnim, da vem, kje je balkon, ampak ne vem, kako bi prišel tja. »Kar za mano.« Pridem na balkon. Jaz: »Malce je poln.« Dijak: »Ja.« Jaz pa: »Se bom že znašel.« Stola nobenega, usedem se na tla in počakam na začetek. Vidim dijake, ki prinašajo stole, zavrnem ponudbo, da bi se usedel, saj sem imel boljši razgled s tal.

Ta prostor me spominja na čas, ko sem bil del Otroškega parlamenta. Le da sem bil jaz takrat spodaj, sedel sem na poslanskem sedežu. Prav spomnim se točno, kje. Bil sem dvakrat in vedno sem sedel na istem sedežu. Mislim si: »Kako se življenje hitro obrne! Včasih poslanec, danes novinar.«

Na prvi pogled je seja spolno usklajena. Vidim tudi, da imata vsaka poslanka in vsak poslanec svoj zvezek.

Predsednik Aleksander Kirar oznani pet minut do začetka.

Predsednik Aleksander Kirar oznani dve minuti do začetka.

Pričetek ob 11.20, 20 minut zamude zaradi rekordne udeležbe. Kirar se odkašlja in sledi njegov govor. Pregled sklepčnosti. 66 poslancev prisotnih. Pri tem me je zmotilo samo to, da ni natančnega števila šol. Niso rekli 66 predstavnikov od toliko pa toliko. Vemo le, da jih še nikoli ni bilo toliko.

Nato so poslanci sklepčno potrdili prvo točko dnevnega reda, in sicer dnevni red sam.

Sledil je govor Aleksandra Kirarja, v katerem je prebral poročilo in se zahvalil. V poročilu je na primer pisalo, da so v preteklih letih organizirali kar nekaj dogodkov, tako velíkih kot majhnih. Med temi so 17. dijaška nacionalna konferenca, izlet na Dunaj, rumene pentlje, ozaveščanje o varni spolnosti in aidsu, obisk informative in Škisove tržnice in podobno. Dodal je tudi, da si želi razširiti vpliv DOS-a zunaj Ljubljane. Ob tem sem se vprašal: »Ali ni to njegov namen? Saj je to le Dijaška organizacija Slovenije.« Ponosen je tudi na pripravo kulturnih bonov in Zoisove štipendije. Bone bodo dijaki namreč dobili za kulturne vsebine – širjenje kulture med mladimi, postala pa bo tudi dostopnejša. Opravili so veliko sestankov, vendar so njihovo delo zmotile volitve in menjava vlade. Glede Zoisove štipendije pa je tako, da je izbirčna glede tekmovanj in bi jo radi bolj odprli. Želijo, da bi štela tudi tekmovanja, ki niso financirana iz javnih sredstev, poleg tega pa bi radi razširili paleto mednarodnih tekmovanj. Ti spremembi sta vključeni tudi v novi zakon o štipendiranju. Izvedli so najrazličnejše ankete, med drugim o dostopu do – kakor oni temu pravijo – brezplačnih ženskih higienskih potrebščin na šolah. Tukaj gre vpeljati rahlo previdnost, da ne gre za ženske, temveč za menstrualne higienske potrebščine. Korenito so se zavzemali tudi za varno spolnost pri mladih, med drugim so 1. decembra, na svetovni dan aidsa, po šolah delili brezplačne kondome. Po tem je sledila še zahvala, in sicer vsem članom DOS in vsem, ki so pomagali, med drugim tudi ŠOS. Želel se je zahvaliti še drugič, a ni bilo časa.

Sledilo je glasovanje o drugi točki dnevnega reda – seznanjenje s poročilom. Ponovno so vsi glasovali ZA.

Besedo so dobili člani predsedstva, ki so opravili pregled stanja. Od manjših dosežkov, kot so: ureditev POS-terminalov v mestnem prometu, izboljšanje aplikacij za spremljanje javnega prometa. Do večjih: vplivali so na odločitve slovenskega parlamenta, določili so enega dijaka, ki bo imel stolček v državnih zadevah, ki se tičejo dijakov in dijakinj. Pa spet na manjše: o projektu Najdijak, sodelovali so pri informativi, izvajali ankete, delali na terenu – kar pomeni obiske šol –, odzivali so se na težke dogodke, nadgradili Instagram profil, opravili sestanek z RIC o poklicni maturi in še več. Zavedajo pa se, da vseh idej in zavez v času svojega mandata niso mogli izpeljati do konca.

Točka poročila predsedstva DOS znova soglasno sprejeta.

Naslednja točka so bile volitve. Predsednik parlamenta je za članico volilne komisije izbral Háno Koléndo, varuhinjo dijakovih pravic, sicer pa že študentko na Fakulteti za družbene vede. Poleg nje sta volilno komisijo sestavljala še dva poslanca, ki sta se javila prostovoljno. Volilno komisijo so morali potrditi še poslanci – pri tej točki so bili soglasni. Sledil je nagovor vodje volilne komisije, Hane Kolendo, ki je dejala, če povzamem, da je mandat letošnjega predsednika, članov predsedstva in sveta DOS zaključen. Sledile so volitve predsednika: »Za predsednika smo prejeli tri kandidature, od tega je bila ena neveljavna, ena pa odpovedana nekaj dni pred sejo. Iz tega ugotavljam, da je kandidat za predsednika eden. Kandidata vabim na petminutni zagovor.« 

Zagovor kandidata: »Sem Dávid Matjášič.« Kandidat za predsednika David Matjašič, dijak Gimnazije Novo mesto, nas je razsvetlil z zgodovino DOS od leta 1993 do 2003 in do zdaj. Prihaja z gimnazije v Novem mestu. Sodeloval je že v svoji lokalni dijaški skupnosti, najprej šolski, kasneje pa še širši. Pravi, da je DOS namenjen vsem dijakom in dijakinjam, po vsej Sloveniji, in ne samo v Ljubljani. Za dijake in dijakinje želi narediti več, poleg tega pa narediti DOS bolj prepoznaven med dijaki. Naznanil je, da bo v svojem mandatu izboljšal spletišče DOS ter komunikacijo med dijaki in DOS. Pozdravlja projekt kulturnih bonov, sodeloval pa je tudi pri spremembi ureditve Zoisove štipendije. Dejal je še: »Nemogoče je obljubiti, da bo vsak projekt izpeljan, to vem iz izkušenj; se bom pa potrudil, da bomo z vsemi organi DOS delovali složno, da bomo skupaj dosegali najboljše cilje za naše dijake.«

Sledi glasovanje in za predsednika DOS lahko volijo poslanci. Pri tem se mi je zdela zanimiva demokratična ureditev DOS, in sicer da lahko za tako ugledne in visoke predstavnike volijo samo poslanci. V tem primeru jih je bilo 66, torej 66 ljudi voli človeka, ki bo delal za nekaj deset do sto tisoč dijakov in dijakinj po Sloveniji. Od tistih v prvi do tistih v zadnji klopi, do tistih v kotu. Štejejo glasove.

Ko se vrnemo na mesta, štetje namreč traja in medtem smo lahko šli malo gor in dol po stavbi, volilna komisija najprej preveri prisotnost. Namesto 66 poslancev je navzočih 56, ampak vodja volilne komisije se ne zmeni za to. Deset jih pač manjka; se jih ni vrnilo v sejno dvorano.

Razglasili so rezultate volitev: 64 glasovnic je bilo ZA, 2 PROTI.

Napočil je čas, da izvolimo predsedniško ekipo. Za to je prispelo 6 kandidatur, od tega je bilo veljavnih 5.

Besedo dobijo kandidati, in sicer Anouk Polják, Maks Pipp, Mark Pílič Turk, Tára Kos in Níka Milúnovič. Vsi se zavzemajo za izboljšanje komunikacije med DOS in dijaki. Maks Pipp dodaja, da bi bilo treba zato izvajati več anket – več pridobivanja podatkov. Mark Pilič Turk pa se je dodatno zavzel za kritična področja, kot so stroški javnega prevoza, šolskih potrebščin in hrane.

Kolendo pokaže volilno škatlo, da se lahko vsi prepričamo, da notri ni nič. Sledi glasovanje.

Štetje glasovnic.

Med štetjem glasovnic se je član predsedstva prav dijaško šalil in nevede opravil delo namesto mene – opravil je namreč pregled zastopanosti po pokrajinah. Pomagal mi je ugotoviti, da so bile zastopane vse pokrajine. Od najbolj odročnih mestec, kot je Lendava, do pokrajinskih prestolnic. Vsa narečja so bila na kupu. Poleg pregleda pokrajin mi je nevede pomagal opraviti tudi pregled zastopanosti po letnikih. Ugotovil sem, da sta bila najpogostejša 3. in 4. letnik, kakšen 2., 1. letnika pa ni bilo.

Glasovi prešteti, 61 ZA in 3 PROTI. Gremo na malico od 12.45 do 13.15! Vi pa na glasbeni odmor. Coeur joie in skladba Dimi l’étoile.

2. del seje. Pregled prisotnosti. Volitve svetnikov. Vsak ima minuto za predstavitev. Kandidati so: Alísa Volmájer, Kris Vrákelja Béguš, Manja Rádič, Níka Skódlar, Rozalíja Močílnikar, Tjáša Žítnik, Žan Štébih, Žana Smódiš in Žíva Kúhar. Njihove poglavitne točke so bile, da želijo širiti glas DOS in poskrbeti, da bo vsak dijak uslišan. Obljubljajo spremembe, a ne čez noč. Vsem pa je skupno, da so bili v preteklosti že vključeni v lokalne dijaške skupnosti in da so se že takrat ukvarjali z dijaško organizacijo.

Za vprašanja tudi tukaj ni bilo časa, zato smo kar prešli h glasovanju. Hana Koléndo oznani še, da lahko po glasovanju sejo zapustijo vsi, ki jim je zmanjkalo časa. Volitev je namreč konec in sledil bo le še pogovor o dijaški problematiki z novoizvoljenim predsedstvom. Spet šaljenje s strani predsedstva.

Vsi kandidati izvoljeni.

Sledi menjava na pozicijah. Staro predsedstvo se s svojih sedežev umakne in novo predsedstvo zasede mesta. To se je zgodilo kar hitro. Zdaj pa se vrnemo k dnevnemu redu. Prvo zasedanje predsedstva – dijaška problematika. Najprej razprava o Zoisovi štipendiji. DOS namreč želi izbrisati cel člen zakona, da bi ga nadomestili z novim, ki vključuje večjo paleto tekmovanj, sprejemljivih za prejemanje Zoisove štipendije. Torej tudi tekmovanja, ki niso financirana s strani ministrstva. Sledi razprava, v kateri je bilo zastavljenih kar nekaj vprašanj. »Bodo štela tudi mednarodna tekmovanja?« »Ja, omilili bomo kriterije.« Pomemben vidik, ki so ga na DOS predstavili, je, da sprememba člena ni namenjena zvišanju števila prejemnikov, temveč da bi štela tudi drugačna tekmovanja, na primer logična pošast. Dodajajo še, da štipendije ne bodo izgubili trenutni prejemniki. Napovedujejo prehodno obdobje med enim in drugim členom, in sicer tako, da bo pravično za vse.

Gremo naprej, k šolskim prevozom. Predsedstvo sprašuje, kakšno je stanje. Želijo si namreč povratne informacije dijakinj in dijakov. Debato odpre Gimnazija Poljane, ki pravi, da je promet v Ljubljani neznosen in da se z mestnim avtobusom niti zjutraj niti popoldne ne more premikati. DOS takoj odgovori, da stanje na cestah ni v njihovi moči. Kasneje beseda teče še o številu mestnih avtobusov, in sicer da jih je premalo. Pogovor se odvija naprej, ampak predvsem o stanju v Ljubljani. DOS čez nekaj časa v debato poseže in jo ustavi, češ da morajo ljubljanske srednje šole to urejati na lokalni ravni, torej z DSL – Dijaško skupnostjo Ljubljana. Predsedniku sledijo še poslanci drugih regij: »To rešujte z DSL.« Ljubljana utihne in sledi diskusija na nacionalni ravni. Torej da ima IJPP dovolj kapacitet, vendar infrastruktura ne dopušča hitrejših in točnejših premikov. Besedo dobi Celje, ki pravi, da so vasi in mesto slabo povezani. Predsednik pa spet pravi, naj to rešujejo na lokalni ravni, in hitro obrazloži rešitev, do katere so prišli v njegovi lokalni skupnosti v Novem mestu. Nikakor nisem razumel, kaj od tega je za DOS dovolj nacionalno. Zakaj niso mogli težav projicirati na nacionalno raven? Morda se skriva odgovor v dejstvu, da je bilo premalo časa. Za razpravo so namreč namenili le eno uro, saj so ves prejšnji čas obsegale volitve.

Nazadnje so se DOS in poslanci dotaknili še Rončevićeve prenove šolskega sistema. Elektro-računalniška šola Ptuj pravi, da reformo pozdravlja, saj bo na Ptuju več praktičnega dela. Predsednik DOS je dejal, da nekatere vidike pozdravlja, kot je denimo več praktičnega dela. Ptuj meni, da bi bilo dobro vključiti izboljšanje računalniške pismenosti. Gimnaziji Kranj pa se zdi pomembna še vključitev slovenske zgodovine, in sicer leti 1945 in 1991, da bi mladi bolje vedeli, koga izbrati na volitvah. Drugi še pravijo, da ne smemo pozabiti duševnega zdravja otrok in da bi moralo biti več poudarka na preprečevanju spletnega nasilja, družbenih omrežjih in volilni pismenosti. Srednja lesarska šola Ljubljana je dodala, da je pomembno, da v strokovno maturo vključijo še peti predmet, saj imajo po njihovem mnenju gimnazije večji vpis prav zato, ker omogočajo več izbire. Medtem pa primanjkuje kamnosekov, mizarjev, keramičarjev in podobnih poklicev.

Sledila so še splošna vprašanja. Neki poslanec je predsedstvo DOS vprašal po mnenju o domovinski vzgoji na šolah. Sledil je hipen posvet med predsedstvom. Odgovorili so, da mora glede tega z ministrstvom potekati odprt dialog in ne bodo pustili, da bi se reševalo kar prosto po Prešernu. Nazadnje še malo o hrani. Ena izmed poslank je opozorila na pomanjkanje kavnih avtomatov na šolah. Povedala je, da se zaveda, da je kava energijska pijača in da šole skrbijo za zdravje dijakinj in dijakov. Vendar si želi, da bi imeli polnoletni dijaki in dijakinje svobodo odločanja o pitju kave. Nazadnje pa še o prekratkem odmoru za malico. Brežice so predlagale skupen čas za malico, ki bi bil reguliran in enak za vse šole. Tako to ne bi bilo vprašanje. Predsednik je dejal zapisnikarju, naj vse to zapiše, in oznanil, da je zmanjkalo časa.

Še točka razno. Kdaj bo sestanek z ministrstvom za izobraževanje, znanost in mladino? Še ne vedo, saj so komaj prevzeli funkcijo.

Seja se je na tej točki končala.

Obisk seje DOS, vrhovne dijaške institucije v Sloveniji, je bil zame v resnici zelo zabaven. Odkril sem, kaj se na seji dogaja, se malo pogovarjal z nekaterimi udeleženci, ki so prišli mimo, in se ogromnokrat rokoval. Sploh nisem navajen na toliko rokovanja, zame je bilo to celo manjši kulturni šok. Vendar sem se neverjetno zabaval. Seje so videti dolgočasno, ampak jaz sem res poslušal, kaj govorijo, in si zapisoval njihove besede. Proti koncu je bilo resda že malo naporno. Ne samo zame, temveč tudi za poslanke in poslance. Seja je namreč trajala od 11.20 do 14.45, kar je 3 ure in 25 minut. Pri čemer je bila naporna zaradi neumornega razpravljanja o različnih temah. Predvsem me je zanimalo, kako je videti seja DOS in o čem teče beseda. Bil sem namreč prvi novinar, ki je obiskal sejo DOS z namenom, da bi o njej poročal dijakom in dijakinjam. Vendar pa sem naletel na konstitutivno sejo. Volitve so tako obsegale največ časa, razprava pa je bila dolga zgolj eno uro. Tako da se že veselim obiska »prave« seje DOS, ko bo časa – upam, da – na pretek in bom lahko poslušal razprave o dijaški problematiki in preostalih zadevah, ki jih obravnava DOS. Seveda pa bom z veseljem o tem poročal na radiu.

Sejo DOS, Dijaške organizacije Slovenije, je poslušal Julij.

DIJAŠKI KULTURNIK