* Ali v Sloveniji potrebujemo feministično stranko?

»Praznik demokracije« aka parlamentarne volitve so bolj ali manj uspešno za nami, novo vlado pa bolj ali manj nestrpno še čakamo, zato je ta vmesni čas idealna priložnost za krajšo refleksijo trenutnega stanja na slovenskem političnem parketu. Pravijo sicer, da je po toči zvoniti prepozno in temu primerno se zdi enako odveč omenjati, da so bili tudi tokratni volilni programi večine strank vse prej kot feministični - četudi same trdijo nasprotno. To me sicer ni presenetilo, saj sem se že navadila, da od strankarske politike pač ne morem pričakovati »resnega« feminizma. Pa vendar sem se morala letos prvič – kljub razočaranosti nad političnim sistemom – vprašati, ali bi se splačalo zavreči klasični cinizem in resno razmišljati o tem, kako feminizem spraviti v politiko.

Pregled volilnih programov za parlamentarne volitve, ki so potekale marca 2026, sicer na prvi pogled kaže drugačno sliko kot sem jo naslikala v uvodu in sicer, da je vprašanje enakosti spolov postalo ena od osrednjih točk volilnih programov, predvsem v luči novih evropskih smernic in specifičnih demografskih izzivov Slovenije. Zato bom najprej pod kratek drobnogled vzela 5 političnih strank, ki so na volitvah dosegle najboljše rezultate, in izmerila njihov feminizem. Prva stranka je Gibanje Svoboda, ki je na volitvah dosegla tesno zmago. Glavni področji, kjer je stranka naslovila vprašanje enakosti spolov, je zastopanost žensk v politiki in na drugih vodilnih funkcijah ter z njo povezana odprava stereotipov in ekonomsko opolnomočenje žensk. Program je izpostavljal strankine zasluge za zgodovinsko visoko vključenost žensk v politiki (v prejšnjem sklicu so imeli več poslank kot poslancev) ter predlagal tudi spodbude za žensko podjetništvo in ukrepe za zmanjšanje plačne vrzeli. Za zagotavljanje slednjega je   poudarjal dostopnost javnih vrtcih – če pa to ne gre, pa vsaj dostopnost do fleksibilnih oblikah dela. To že dlje časa pridno počnejo nekatere evropske države, kjer je polovična zaposlitev ženskam predstavljena kot kvazi pozitiven ukrep za usklajevanje dela in družine. Seveda se moškim takšnega ukrepa ne ponuja.

Levica in Vesna, ki sta nastopili skupaj, sta vprašanje enakosti spolov poskusili vsaj v nekaterih parametrih misliti v kontekstu  feministične politike. Temeljna področja, kjer sta napovedali ukrepe in spremembe, so javno zdravstvo s poudarkom na reproduktivnih zdravstvenih storitev in specifičnih zdravstvenih potreb žensk, nasilje na podlagi spola, kjer sta se zavzeli za strožjo zakonodajo in večje financiranje programom pomoči žrtvam nasilja, ter socialna varnost. Do te točke vse lepo in prav, vendar se zatakne pri ukrepu za skrajšanje delovnega časa, ki je namenjen predvsem razbremenitvi žensk, da lahko lažje opravljajo neplačano skrbstveno delo. Glede slednjega je presenetljivo pomemben korak naprej naredila Stranka socialnih demokratov. Ta je sicer svoj program po pričakovanjih močno naslonila na evropsko agendo in novo Strategijo za enakost spolov 2026–2030. Poleg prizadevanj za večjo zastopanost žensk na vodilnih položajih in plačno enakostjo, ki si jih deli z Gibanjem Svoboda, je največje pozitivno presenečenje njihovega volilnega programa spodbuda za večje vključevanje moških v skrbstvene poklice in koriščenje očetovskega dopusta.

Slovenska demokratska stranka je enakost spolov obravnavala predvsem skozi prizmo družinske »politike«. Prizadevanja za izboljšanje položaja žensk so bila tesno povezana z demografskimi ukrepi (pomoč mladim družinam, višji otroški dodatki), poudarek pa je bil tudi na zagotavljanju pogojev, v katerih se ženske lahko prosto odločajo med kariero in materinstvom. Pri slednjem je odveč dodati, kakšna »prosta« izbira se tukaj v resnici pričakuje. In ker je potrebno bodoče matere naroda tudi primerno zaščiti, predvsem pred tujimi silami, je program vključeval tudi ostrejše sankcije za nasilna dejanja nad ženskami v okviru širše reforme kazenske zakonodaje. Podobno je razmišljala tudi Nova Slovenija, ki je v središče prizadevanj na področju enakosti spola postavila izbiro in podporo materinstvu, četudi si je v programu vsaj na načelni ravni drznila razmišljati v malce širših okvirjih. V program je tako zapisala, da je »enakopravnost med spoloma, med moškim in žensko, naša pomembna naloga, ki izvira iz enakega dostojanstva vseh ljudi«. S tem se je vsaj malce naslonila na krščanske vrednote Nove zaveze, namesto zgolj Stare.

V času najbolj intenzivnih volilnih soočenj mi je kolegica v navalu navdiha (in frustracij) rekla: »Klara, me potrebujemo feministično stranko. Me, feministke! Oziroma Mi, feministke!, da bomo za vse vključujoče!« Naprej sem pomislila, da to pa že ne. Saj vsi vemo, da »pravi« feminizem res nima kaj iskati v strankarski politiki, ker tam tudi ne more obstati. Je že tako, da politika – vsaj v okvirih kot jo trenutno poznamo in prakticiramo - vedno »umaže stvari«: še tako dobri nameni hitro postanejo zgolj orodje za nabiranje političnih točk, ambiciozni cilji pa razvodenijo na minimalne korekture obstoječega stanja. Potem pa sem pomislila, ali ni to pravzaprav edini način, da se prizadevanje za enakost spolov in pravice ženske ne izgubi po različnih področjih, kjer ena ali druga stranka obljublja spremembe. Morda je edini način, da feminizem ni zgolj stranski dodatek k drugim, pomembnejšim ciljem, temveč je prisoten na vsakem področju, pa naj bo to gospodarstvo, zdravstvo, socialna varnost, izobraževanje ali kultura. Za temeljne spremembe je pomembno, da na vsakem koraku nekdo »teži«: Kaj pa ženske?

V zgodovini samostojne Slovenije smo do sedaj imeli zgolj eno politično stranko, ki je bila ustanovljena z izključnim namenom zastopanja interesov in pravic žensk. To je bila Zveza žensk Slovenije, ki se je pozneje preimenovala v Žensko listo Slovenije. Stranka je nastala v zgodnjih devetdesetih letih, v obdobju tranzicije, ko se je delež žensk v slovenskem državnem zboru drastično znižal glede na nekdanjo ljudsko skupščino. Pobudnice so menile, da obstoječe stranke ženska vprašanja potiskajo na rob (zveni znano), zato so kandidirale na državnozborskih volitvah leta 1992. Njihov program se je osredotočal na ekonomsko neodvisnost žensk, vprašanje reproduktivnih pravic (ohranitev 55. člena ustave), socialno varnost in večjo prisotnost žensk na odločevalskih mestih. Stranka je sicer žal prejela zgolj 1% glasov, kar ni zadostovalo za vstop v parlament in njeno politično delovanje je postopoma zamrlo. Vendar je njen obstoj sprožil pomembne procese. Številne članice so svoje delovanje nadaljevale v okviru Ženskega lobija Slovenije, njihov pritisk pa je dolgoročno prispeval k temu, da so druge stranke začele v svoje statute vključevati ženske kvote, kar je kasneje vodilo do zakonske ureditve kvot na kandidatnih listah.

Po vsej verjetnosti bi takšno usodo danes doživela tudi stranka Mi, feministke! Politične izkušnje namreč kažejo, da so »enotematske« stranke težko uspešne, saj volivci in volivke vprašanje enakosti spolov (ali druga »enotematska področja«) pogosto vidijo kot del širšega paketa socialnih ali liberalnih vrednot, zato raje volijo večje stranke, ki te pravice tako ali drugače vključujejo v svoj splošni program. Obstaja pa še tretja možnost: »Dejstvo, da stranke obstajajo, ni nikakršen razlog, da bi jih ohranili pri življenju. Le načelo dobrega bi lahko bil legitimen motiv za njihovo ohranitev. […] Ta merila so lahko le resnica, pravičnost in, v drugi vrsti, javna korist. Demokracija, vladavina številnejših, ni sama po sebi dobro. Je sredstvo, naravnan k dobremu, ki ga – upravičeno ali ne – obravnavamo kot učinkovito. […] Tako je tudi s strankami.« 

Tako je leta 1942 razmišljala francoska filozofinja in socialna aktivistka Simone Weil v svojem provokativnem eseju z naslovom O ukinitvi političnih strank. Njena argumentacija proti strankam ni bila uperjena proti demokraciji, temveč proti sistemu, ki po njenem mnenju uničuje resnico in kritično mišljenje. Za Simone Weil cilj politične stranke ni iskanje resnice ali javnega dobrega, temveč vzbujanje kolektivne strasti. Ta strast posameznika zaslepi, da ne vidi več realnosti, ampak le še cilje svoje stranke. Nadalje stranka s svojo zahtevo po podreditvi članstva »strankarski liniji« ustvarja intelektualno nepoštenost in suženjstvo, saj individualno mišljenje nadomešča s kolektivnim geslom. »Nemogoče je razmišljati o zastrašujoče zapletenih vprašanjih javnega življenja, biti pri tem pozoren na resnico, pravičnost, javno dobro, hkrati pa vztrajati pri stališčih, ki naj bi ustrezala tej ali oni politični skupini. Človeška pozornost se ni zmožna hkrati posvečati obojemu. Kdor vztraja pri enem, se odreče drugemu.« 

Weil opaža, da vsaka stranka sčasoma postane sama sebi namen. Njen primarni cilj postane kopičenje moči in zagotavljanje lastnega obstoja. Prav tako v strankarskem sistemu ni več prostora za iskanje tistega, kar je objektivno dobro, saj je vse podrejeno propagandi: »Kje obstajajo politične stranke, se prej ali slej zgodi, da v javne zadeve ne more poseči nihče, ki ni vstopil v njihovo igro. Kdor se zanima za vprašanja javnega življenja, ima praviloma željo, da bi stvari spremenil na bolje. A tisti, ki so se skupnostnih zadev lotili, obupajo in se preusmerijo k čemu drugemu ali pa morajo skozi strankarsko slamoreznico. […] Posledica je ta, da so vse politične odločitve – razen preredkih naključij – odločno usmerjene stran od javnega dobrega, pravičnosti in resnice.« 

Edina rešitev torej ni feministična stranka, temveč ukinitev političnih strank kot takih. Weil predlaga, da strankarsko obliko demokracijo nadomesti interesna demokracija, kjer bi ljudje namesto o strankarskih programih, odločali o konkretnih vprašanjih. Združenja bi bila začasna in vezana na specifične probleme, ne pa trajne ideološke utrdbe. Tako bi kritično mišljenje lahko zopet postalo temeljna državljanska dolžnost, osvobojena strahu pred izključitvijo iz »kluba«. V takšni družbi tudi feminizem ne bi bil več dojet kot »enotematsko« področje, temveč kot težnja k pravičnosti in resnici. Do takrat pa...stranka Mi, feministke!?