Konec avgusta se je zaključila javna razprava glede sprememb Zakona o tujcih. Načrtovane spremembe zakona so v javnosti dvignile precej prahu. Z nevladnih organizacij so prišla opozorila, da vlada s predvidenimi spremembami zmanjšuje možnosti integracije in marginalizira priseljensko populacijo, Od predstavnikov podjetij pa so prišla opozorila, da bodo ukrepi Slovenijo naredili manj privlačno za tujo delovno silo, kar bo še okrepilo kadrovsko stisko.

Svoje komentarje na spremembe zakona so podale tudi organizacije, ki delujejo na področju migracij, med njimi Infokolpa. Komentarje in predloge sta večinoma pripravila Delavska svetovalnica in Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja PIC, ti pa so bili predstavljeni na tiskovni konferenci 26. avgusta pred državnim zborom. Čeprav spremembe zakona zadevajo manjšinsko populacijo državljanov drugih držav, ki živijo v Sloveniji, bi morala radikalnost predlogov vlade med večino sprožiti vsaj kakšno iskro skrbi, če ne že svete jeze nad aroganco oblasti, da brezsramno s kladivom drobi življenja prebivalcev.

Omenimo zgolj nekaj od predvidenih sprememb. Zakon je trenutno v medresorskem usklajevanju, kar pomeni, da predvidene spremembe še niso dokončne. Tu si bomo dovolili nekaj špekulacije, kaj bi uveljavitev takšnega zakona pomenila za državljane drugih držav, ki živijo in delajo v Sloveniji. Začnimo pri milejših ukrepih.

Predvidene spremembe odpravljajo brezplačne tečaje slovenščine na način, da bi po novem država krila 60 odstotkov, udeleženec pa 40 odstotkov cene tečaja. Trenutno cena 180-urnega začetnega tečaja slovenščine za 12 oseb znaša nekaj manj kot 9000 evrov. Če ceno preračunamo na posameznika, bi udeleženec takšnega tečaja moral za svojo udeležbo plačati 293 evrov. Prav tako spremembe odpravljajo pravico do prvega brezplačnega opravljanja jezikovnega izpita. Ta znaša na vstopni ravni 140 evrov, na osnovni ravni pa 172 evrov. V seštevku strošek tečaja in izpita znašata 433 ali 465 evrov, odvisno od vrste izpita.

Trenutno je 75 odstotkov stroškov jezikovnih tečajev sofinanciranih iz evropskega Sklada za azil, migracije in integracijo, krajše AMIF, ostanek pa krije državni proračun. S spremembo 106. člena – pomoč pri vključevanju tujcev, ki niso državljani Unije – s katero bi vlada dodatno finančno obremenila populacijo, ki se sooča z najbolj izkoriščevalskimi odnosi na trgu dela, je predviden finančni prihranek v višini nekaj več kot milijon in tri tisoč evrov letno. Znesek je za letni državni proračun malenkost, medtem ko za udeleženca tečaja znesek okrog 450 evrov pomeni en mesec najemnine.

Nadaljujmo z drugimi ukrepi na področju jezika. Leta 2023 so spremembe Zakona o tujcih uvedle jezikovni pogoj pri podaljšanju dovoljenja za pridružene družinske člane. Po trenutno veljavni zakonodaji je zahtevana »preživetvena raven« znanja jezika, ki zajema enostavne in rutinske sporazumevalne obrazce. S spremembo zakona se ta prag dviguje na nivo A2. Glede na izkušnje nevladnih organizacij že sedanja ureditev, ki od pridruženih družinskih članov zahteva, da opravijo tečaj in izpit že v prvem letu od pridobitve dovoljenja, za mnoge predstavlja oviro, saj pogoja ne izpolnjujejo ob oddaji vloge za podaljšanje.

Leto, v katerem je treba opraviti preselitev v drugo državo, vpisati otroke v šolo in se vsaj za silo vključiti v okolje, mine prehitro, zlasti če so tu še dolge čakalne vrste za vključitev v tečaje in opravljanje izpitov. Prav tako spremembe predvidevajo dvig zahtevanega znanja za pridobitev stalnega prebivališča v Sloveniji z A2 na B1. Dvig zahtevane jezikovne ravni je v takšnih okoliščinah vsaj ciničen.

Od jezikovnih pogojev se premikamo k pogojem, ki določajo možnosti za združitev družine. Po trenutno veljavni zakonodaji lahko oseba postopek za združitev družine, torej svojega partnerja in otrok, začne po izteku prvega leta bivanja. Glede na spremembe bi se to obdobje podaljšalo na tri leta. Podaljšanje roka za združitev družine bi se podaljšalo tudi za osebe, ki so v Slovenije pridobile status subsidiarne zaščite, ker jim v izvorni državi grozi smrtna nevarnost ali resna škoda. V teh primerih spremembe glede združitve družine uvajajo pogoj triletnega bivanja v državi na podlagi subsidiarne zaščite in črtajo možnost vložitve prošnje za združitev družine v 90-ih dneh od prejema odločbe o zaščiti.

Med prejemniki subsidiarne zaščite so pogosto otroci brez spremstva. Uvajanje odloga na pravico združevanja družine s sklicevanjem na avstrijski model nakazuje smer nove vlade na področju migracijske politike. Pravica do družinskega življenja prve tri leta življenja ne pripada ne delavcu s Kosova kot tudi ne mladoletniku iz Afganistana. Vlada Janeza Janše se tu ne ozira niti na evropsko zakonodajo. Direktiva Evropskega sveta o pravici do združitve družine iz leta 2003 namreč določa, da država lahko od posameznika zahteva največ dve leti zakonitega bivanja, preden mu mora dopustiti združevanje družine.

Omejevanje pravice do družinskega življenja nas vodi do zadnjega izmed ukrepov, ki jih tu obravnavamo. Če prejšnje spremembe časovno omejujejo združitev družine, pa sprememba glede višine ponderja za začetek združevanja to pravico napravlja praktično nedosegljivo za večino priseljencev. Po sedanji zakonodaji je namreč zahtevani znesek za združevanje družine določen v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka na družinskega člana, kar trenutno znaša 507 evra, znesek pa se zmanjša za slabo polovico za dodatno odraslo ali mladoletno osebo. Spremembe zakonodaje ta znesek podvajajo, saj za pogoj preprosto postavljajo dvakratnik osnovnega minimalnega dohodka.

Glede na predlagane spremembe bi državljan tretje države lahko začel postopek združevanja po treh letih garanja v Sloveniji. In kako visoka bi morala biti njegova plača, da v državo pripelje partnerja in svojega otroka? Za zmožnost zadostnega preživljanja bi moral dokazovati znesek v višini 1014 evra za sponzorja, torej zase, ter 578 evrov za odraslo osebo in 598 evrov za otroka. V primeru združitve tričlanske družine bi moral posameznik za pridobitev dovoljenj za bivanje tako imeti zaslužek 2193 evrov neto mesečno, pri tem pa niso upoštevani dodatki, kot sta prehrana in prevoz. Povprečna plača v Sloveniji znaša 1723 evrov neto, kar pomeni, da bi bila pravica do družinskega življenja privilegij priseljencev z najvišjimi dohodki. Pri pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje je situacija še absurdnejša. Prosilec bi moral dokazovati zadostna sredstva za preživljanje sebe ter enak znesek za vsakega družinskega člana. V tem primeru moramo osnovni minimalni dohodek 1014 evrov preprosto pomnožiti s številom družinskih članov.

Jezikovni pogoji, izračuni ponderjev in kolobarjenje z minimalnimi osnovnimi dohodki in zagotovljenimi sredstvi za preživljanje naredijo celotno situacijo dovolj abstraktno, da bi najraje skomignili z rameni. Poskusimo možne učinke predvideti prek nekaterih posledic, ki bi jih takšna zakonodaja prinesla.

Za prvi primer vzemimo osebe z začasno zaščito, ki so v Slovenijo prebegnile zaradi vojne v Ukrajini. Trenutno za te osebe velja začasna zaščita, ki je bila podaljšana do leta 2028. Zaradi pravice do denarne pomoči in subvencije najemnine osebe z začasno zaščito imajo zagotovljen dohodek, četudi se ta giblje na preživetvenem minimumu. Zanje težavo predstavlja predvsem prihodnost začasne zaščite, statusa, katerega negotovost narašča z vsakim letom.

Tisti, ki delajo, imajo možnost, da uredijo svoje bivanje na podlagi dela in nato po petih letih zakonitega bivanja zaprosijo za stalno prebivanje. Takšna ureditev bi morala biti tudi v interesu države, saj tako oseba ni koristnik denarne pomoči, temveč plačnik socialnih prispevkov. Glede na predlagane spremembe pa bi bila pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje kot stabilnejše oblike bivanja, predvsem v primeru enostarševskih družin, skrajno otežena zaradi neznanskega zneska, ki ga predstavlja seštevek zadostnih sredstev za preživljanje.

Predstavljajte si naslednji primer. Delavec s Kosova je po prvem letu dela uspel pripeljati v Slovenijo ženo in dva otroka. Družina je ob prvi vlogi za pridobitev dovoljenja uspela izpolniti dohodkovne pogoje. V Sloveniji živijo že drugo leto. Pred naslednjo vlogo za podaljšanje se uveljavijo spremembe zakona. Družina ne izpolnjuje več zahtevnega osnovnega minimalnega zneska, saj se je ta čez noč podvojil. Vloga za podaljšanje je zavrnjena, bivanje v državi je postalo nezakonito. Naj sledi deportacija? Naj izberejo enega od otrok in ga pošljejo nazaj k babici? Ali naj popokajo kovčke in poskusijo srečo v drugi državi? Koliko oseb bi takšna sprememba prizadela, ni jasno, verjetno pa takih primerov ni malo, glede na to, da je v Sloveniji nekaj več kot 96 tisoč ljudi, ki imajo začasno prebivanje in so državljani tretjih držav.

Ni skrivnost, katerim interesom sledijo napovedane spremembe zakona. Oteževanje dolgotrajnega bivanja skupaj z onemogočanjem pravice do družinskega življenja je predvsem namenjeno spodbujanju migrantskega dela mladih samskih moških iz držav, kjer so povprečni dohodki dovolj nizki, da bodo delavci sprejeli takšne pogoje dela. Tu gre predvsem za delavce in delavke iz držav, kot so Népal, Bangladeš ali Indija, ki v Slovenijo pridejo prek agencij, ki za ureditev dovoljenj in zaposlitve zaračunavajo tudi do 10 tisoč evrov. Takšna zakonodaja uresničuje predvsem interes teh izkoriščevalskih agencij in delodajalcev, ki njihove storitve uporabljajo.

Naj se vrnemo na naslovno clickbait vprašanje, ali bomo imeli kaj podobnega ameriški agenciji ICE še v Sloveniji. Ne, nismo še tam, da bi dnevno doživljali napade zamaskiranih agentov, kot jih prikazujejo posnetki iz Združenih držav. Vseeno pa imamo pred seboj vladni predlog rasistične zakonodaje, ki iz pravice do družinskega življenja ustvarja privilegij bogatih. Proti tem ukrepom bo potekal 16. septembra ob 17.00 uri potekal protest pred državnim zborom.

Terminal je za Infokolpo pripravil Jošt.