Zorko in štirje mladički
Če ste člani generacije Z, ste verjetno, odkar pomnite, v šolah poslušali vedno ista predavanja in izobraževanja o varnosti na spletu. Učitelji in drugi so nas vsako leto strašili - seveda absolutno upravičeno - pred neznanci na internetu, ki nas bodo s ponujanjem bonbončkov in lizik zvabili v svoje bele kombije ter nas ugrabili. Za nas, otroke kapitalizma, ki smo se praktično rodili s telefoni v rokah in smo svoje otroštvo preživeli prilepljeni na ipade, je to svarjenje pred nevarnostjo creepov na internetu izjemno univerzalna izkušnja. Prav zaradi vsega tega ozaveščanja in izobraževanja je še tako bolj čudno, ko se zavemo, da do septembra letos v krasni nič več kaj novi Sloveniji ni obstajala zakonska podlaga za pregon creepov, pred katerimi so nas strašili. Ampak nikar ne skrbite: člani odbora državnega zbora za pravosodje so soglasno podprli predlog novele kazenskega zakonika, ki zaostruje pregon spletnih spolnih predatorjev.
Natančneje, pravosodni odbor je soglasno sprejel reformo 173.a člena Kazenskega zakonika, katerega temelj je v kriminalizaciji »neuspelega poskusa« kaznivega dejanja. Doslej je spletni grooming oziroma nagovarjanje mladoletnikov, mlajših od petnajst let, k spolnim odnosom postalo kaznivo dejanje šele, če je do takšnega srečanja dejansko prišlo. Slovenski pravni sistem torej sploh ni kaznoval predatorjev, ki so otroke, mlajše od petnajst let, nagovarjali k spolnim odnosom, če ni prišlo do dejanskega posilstva in je predatorstvo ostajalo samo na spletu. Novela to odpravlja in uvaja spletno nagovarjanje kot kaznivo dejanje, za katerega je predator lahko kaznovan, tudi če do srečanja z otrokom ne pride. Poleg tega je odbor zvišal kazen za spletni grooming. Za tega doslej spodnja meja sploh ni bila določena, najvišja kazen, ki so jo predatorji lahko dobili zanj, pa je bilo eno leto zapora. Odbor je pod taktirko Slovenske demokratske stranke to zvišal na od enega do treh let zapora.
Zanimivo je, da so se pri SDS-u in prijateljih z določitvijo spodnje meje kazni za grooming na eno leto spretno izognili izgubi možnosti pogojne kazni. Pogojna obsodba namreč postane zakonsko nemogoča šele, ko je spodnja meja zagrožene kazni dve leti. Slovenska sodišča imajo v splošnem navado poseganja po pogojni kazni, ko razsojajo o spolnih predatorjih – v zadnjih nekaj letih je približno polovica obsojenih posiljevalcev dobila pogojno zaporno kazen – zato je bizarno, da se v vsej svoji herojskosti v SDS-u niso zavzeli za izkoreninjenje temeljnega problema kaznovanja spolnih prestopnikov, pa čeprav je bil to baje njihov prvotni namen.
Če nič drugega, je SDS-u vsaj začasno uspelo pomesti drek izpred svojega praga, a več o tem dreku kasneje. Onkraj tega jim je treba priznati, da so prvič v zgodovini samostojne Slovenije uspeli vzpostaviti pravno podlago za kaznovanje creepov na internetu, ki se slinijo za otroci, mlajšimi od petnajst let. Pa ne samo to: uspešno so pedofile za zasloni izenačili s storilci tatvin, utajevalci finančnih obveznosti in uničevalci poslovnih listin. Bravo naši!
Da ne izpadem preveč nehvaležna SDS-u za njihovo dobro delo, moram še natančneje opisati dogajanje na področju urejanja področja spletnega groominga v zadnjih nekaj mesecih. Že lani je takrat še vladajoče Gibanje Svoboda predlagalo tako imenovano mini novelo kazenskega zakonika, s katero so želeli urejati isto področje. Konec julija je nova koalicija predlogu izrazila nepodporo, in sicer zaradi ohranjanja prenizke kazni. Svoboda je sicer želela definirati spletno nagovarjanje kot kaznivo dejanje samo po sebi, a je v začetku želela ostati ob doslej zapovedani kazni do enega leta zapora. SDS je na odboru za pravosodje ta predlog amandmiral in ga izboljšal v višini kazni, ki je še vedno objektivno izjemno nizka, a vsaj nekoliko višja od verzije Svobode.
Toda v resnici se ne moremo za miniaturo od reforme kazenskega zakonika zahvaliti ne SDS-u, ne Svobodi, ne kateremukoli članu državnozborskega odbora za pravosodje. Zahvaliti se moramo skupini najstnikov, ki je v sklopu tako imenovanega lova na pedofile iz kotanje zvabila nekdanjega župana občine Dornave Mateja Zorka in vsem pokazala, kdo oziroma, bolje rečeno, kaj v resnici je. Skupina najstnikov je na aplikacijah za zmenke ustvarila lažne profile, v katerih so se predstavljali s starostjo 13 in 14 let. Zorko se je ujel na vabo in 19. oktobra lani prišel na kraj v okolici Poljčan z namenom spolnega odnosa s 14-letnikom.
Namesto 14-letnika so ga pričakali štirje 16-letniki, ki so ga pretepli, posneli ter mu ukradli telefon in ključe. Eden izmed mladoletnikov je kasneje izjavil, da so s prijatelji lažne profile ustvarili iz radovednosti, nato pa kmalu ugotovili, da jih kljub njihovi mladoletnosti kontaktira ogromno odraslih moških. Zaradi želje po zaščiti mlajših vrstnikov so se nato odločili za tako imenovani »lov na pedofile«, s katerim so želeli javno razkriti identitete spletnih predatrojev.
Verjetno vas zanima, kako se je zadeva končala. Ne skrbite, ne boste preveč presenečni: ker v času Zorkovega pedofilskega ravnanja njegovega spletnega groominga še ni bilo možno opredeliti za kaznivo dejanje, pravnih posledic zanj ni bilo. Če izključimo odtujeni telefon in ključe, nekaj udarcev, ki župana niso huje poškodovali, ter izgubljeni županski stolček, ki ga je Zorko zapustil po lastni volji, se mu ni dogodilo kaj hudega. Vse, kar je tožilstvo proti njemu lahko storilo, je bilo to, da so njegovo dejanje označili za izjemno zavržno, nato pa ga pustili, da gre delat, karkoli pač hoče. Enako pa ne moremo reči za štiri mladoletnike, ki so še vedno v sodnem procesu zaradi obtožb ropa in nasilništva. Štrije najstniki, ki so pravilno ocenili, da je pretepsti pedofila tako kul kot pravično, bodo še nekaj časa na sodiščih.
Pa da ne pozabimo. Zorko se je do županskega stolčka na prejšnjih lokalnih volitvah dokopal s kandidaturo na listi Slovenske demokratske stranke. To popolnoma pojasni, zakaj je SDS-u zaščita mladih na internetu kar naenkrat tako pomembna. Spomnimo tudi, da je bilo Gibanje Svoboda tisto, ki je prvič predlagalo spremembo kazenskega zakonika na področju spletnega groominga. Kar naenkrat je tudi odgovor na vprašanje, zakaj je SDS predlogu reforme najprej nasprotoval, nato pa ga kasneje amandmiral in podprl, popolnoma jasen. Ker gre osel v primeru Svobode očitno na led veliko več kot le enkrat, je Svoboda igro metanja parlamentarnih polen pod noge vnovič izgubila pri lastni medlosti in izjemni nespretnosti. Če bi Svoboda dejansko pripravila dobro novelo kazenskega zakonika na področju spletnega groominga, bi se bilo SDS-u veliko težje izogniti javni podobi hipokrita. A ker je bila novela Svobode tako slaba, da jo je SDS lahko ukradla in nato z levo roko preuredila v sicer še vedno slabo novelo, tudi ta poskus Svobode po očrtnitvi naravne sovražnice ni polil Slovenske sionistične stranke z niti malo črnila.
Zaradi nespretnosti Svobode, se opravičujem, na tej točki govorimo o nesposobnosti, je SDS situacijo, ki bi ga lahko v javnem pogledu očrnila, zopet obrnil v svoj prid. Spomnimo, da SDS od vedno rad popolnoma brezpredmetno povezuje kvir skupnost s pedofilijo, in to s podobno retoriko, kot sta to počela Hitler in njegov bestič, gazda SS-a Heinrich Himmler. Prvaka med nacisti sta po Tretjem rajhu rada razlagala, kako homoseksualnost načrtno zapeljuje zdrave arijske dečke. Da SDS uporablja to retoriko, ni presenetljivo. Feni belogardistov konec koncev ne morejo biti nič drugega kot neonaciji. Je pa žalostno in zaskrbljujoče, da so se prav ti neonaciji, ki bi jedli kokice med gledanjem pobijanja otrok v Gazi, s pomočjo nesposobnih liberalov zdaj okronali za zaščitnike pravic otrok.
Če nič drugega, zdaj vsaj imamo pravno podlago za pregon internetnih creepov. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da pretepsti pedofile vedno je in vedno bo kul.
Dodaj komentar
Komentiraj